Sveti Florijan tudi prižiga

Foto: Shutterstock

Če večina ljudi ob omembi svetega Florijana pomisli na ogenj, gasilce v akciji ali si pred oči morda prikliče fresko z gasilskega doma, pa meni sveti Florjan pomeni vse kaj drugega. Tudi on ima namreč zasluge, da tole berete. A gremo po vrsti.

Pred dobrimi šestdesetimi leti je neka čisto sveža, mlada učiteljica, prejela dekret, s katerim so jo poslali poučevat daleč od doma, v zakotno štajersko vas. Zakaj tja? Ker je, kljub odličnim ocenam, imela veliko pomanjkljivost. Bila je namreč verna. Računali so s tem, da tam ne bo mogla delati prevelike »škode«. Pa malo jo je bilo treba kaznovati. Seveda so ji dali tudi vedeti, da jo bodo opazovali, pri tem pa niso računali na to, da so jo pravzaprav nagradili. Tam je namreč našla veliko življenjsko darilo in srečo.

Na pot

V lesen kovček je torej naložila vse svoje imetje in šla. V prvo jo je pospremil oče. Potovala sta z Sveti Florijan zame nikoli ne bo predvsem zavetnik gasilcev in gašenja. Zame je od vedno zavetnik prižiganja ognja ljubezni.vlakom. Od postaje, kjer sta izstopila, ju je do prave vasi ločilo še tri ure pešačenja. V šolski stavbi jo je čakala ledena in revno opremljena soba.

Oče se je poslovil, mladi učiteljici pa se je kmalu pridružila še ena, s katero sta se hitro in dobro ujeli. Kako tudi ne, »pomanjkljivi« sta bili obe. In potem sta začeli s poukom. Razredi so bili zelo številni, starostno mešani, otroci pa revni in utrujeni od fizičnega dela. Pa so vseeno našli pot do srca drug drugega. Drva v drvarnici so se množila in pred vrati šole so se vsake toliko znašle dobrote, pridelane v sadovnjakih, na poljih in v hlevih. Učiteljici pa sta srčno in z navdušenjem pomagali kjerkoli in kakorkoli sta znali.

Skupno delo rodi sadove. Take in drugačne.

Kljub obilici dela jima je ostajalo nekaj prostega časa. Kam z njim? Zvabili sta mlade iz širše in daljne okolice in pričeli so uprizarjati igre. Z vajami in izdelavo scene ter kostumov so si krajšali dolge zimske večere, uprizoritve pa so bile osrednji kulturni dogodek leta. Verjetno si lahko predstavljate, da so bile vse te aktivnosti tudi odlična priložnost za spoznavanje fantov in deklet. In zaiskrilo se je tudi med neko mlado učiteljico in preprostim, pomanjkljivo šolanim, a poštenim in bistrim fantom. Družina tega fanta je bila številna, imeli so veliko zemlje in veliko dela. Žal pa so, kmalu po rojstvu šestega bratca, ostali brez mame. Čeprav nikoli niso bili lačni hrane in se je ovdoveli oče trudil po najboljših močeh, so otroci za vedno na neki način ostali sirote. V odraslosti so seveda vsak po svoje iskali pot k sreči. Po njej je hrepenel tudi mladi fant, ki se je upal ozreti, za tiste čase zelo visoko, po učiteljici. Kar marsikomu ni bilo čisto prav.

Iskra, ogenj, kres

Še nečesa, najpomembnejšega, nisem omenila. Vas ima cerkev, ki je posvečena svetemu Florijanu. In okoli Florjanovega, ko praznujejo žegnanjsko nedeljo, je iskrica prižgala ogenj, ki ni ugasnil dolga desetletja. Fant in dekle, ki sta se dolge mesece opazovala, sta se dogovorila, da bosta odslej skozi življenje šla skupaj. Ljubezen sta čez nekaj mesecev kronala s poroko. Sad te ljubezni pa sva čez nekaj let postali tudi midve s sestro.

Ja, Florijanovo je bilo v moji izvorni družini vedno poseben dan. Čeprav sta oče in mama zdaj oba že združena pri Bogu, se še vedno spomnim iskrice v očeh, ko sta obujala spomine na svoje začetke. In še vedno sem jima hvaležna za bazen ljubezni, ki sta ga začela polniti nekega davnega Florijanovega.

Sveti Florijan zame nikoli ne bo predvsem zavetnik gasilcev in gašenja. Zame je od vedno zavetnik prižiganja ognja ljubezni.