Starši moramo moliti za spreobrnjenje naših otrok

rewpixel.comFree hands praying on bible photo, public domain CC0 image.

Moji otroci so včasih čudoviti, včasih pa nemogoči. In vse vmes. Z leti in desetletji so se njihove podobe in načini odzivanja spremenili in vem, da niti to še ni njihova končna podoba.

Kdaj pa kdaj so mi zares všeč. Sončim se ob njihovih dejanjih, besedah in se po tihem trepljam po glavi, češ »dobro sva z možem opravila«. Pridejo pa ure in dnevi, ko se ne le sprašujem, kje, kdaj in kako sva z njihovim očetom tako »zamočila« z vzgojo, ampak tiho trpim v opazovanju njihove hoje po stranpoteh. Starejši kot otroci so, bolj boli.

Te ure bridkosti pozna prav vsaka mama in vsak oče. Ugotovimo, da so se nam zlagali, ugotovimo, da so poskusili goljufati v šoli, izvemo, da neradi posojajo ali delijo, v trgovini ukradejo bonbone, slučajno slišimo, da preklinjajo, v nedeljo nočejo z nami k sveti maši, norčujejo se iz soseda, ki je slep, iz naše denarnice zmanjka bankovec, rečejo, da gredo k prijatelju, na koncu pa ugotovimo, da so šli na zabavo, kamor ne bi smeli, v njihovem žepu najdemo večjo količino denarja, katerega izvor ni znan, resno se sprejo s prijatelji in brati ter sestrami, menjavajo punce in fante po tekočem traku … V vsaki družini, v čisto vsak posamezen odnos »otrok – starš«, se skozi življenje zagotovo zagozdi bolečina ob opazovanju otrokovih zgrešenih odločitev in poti.

Kaj starši sploh lahko naredimo?

V vsaki družini se skozi življenje zagotovo zagozdi bolečina ob opazovanju otrokovih zgrešenih odločitev in poti.

Morda ne bomo uspešni, a vedno smo o tem dolžni spregovoriti! Vedno! Kadar je v vprašanju greh kogarkoli, smo svoje brate dolžni opozarjati, nas spodbuja Sveto pismo; kaj šele, kadar se soočimo z grehom svojih otrok. Našim otrokom vendar želimo najbolje na tem svetu, na drugem pa večno življenje!

Dokler so majhni in zelo mladi, smo jih dolžni vzgajati. Zgled zaleže milijonkrat več kot še tako dobro zastavljena beseda. Ko otroci rastejo, se starši prevečkrat potegnemo nazaj, ker se nekako ustrašimo zavijanja z očmi, glasnega ugovarjanja, mišičastih postav in silne energije, ki zaloputne z vrati. Ampak starševska strast v boju za »prav« ni nikoli bolj pomembna kot ravno v času, ko se otrok intenzivno izgrajuje in zori.

Kaj pa ko otroci odrastejo in odidejo? Ne, ne konča se! Če vaš sin razmišlja, da bi zapustil ženo, je z njim o tem nujno jasno in glasno spregovoriti. Če vaša hči v službi goljufa, ker itak šef ne ve ali pa to celo pričakuje od nje, ji je treba povedati, da to ni prav. Kaj bo otrok z opominom naredil, je stvar njegove duše, mi pa svojo dolžnost moramo opraviti!

Je opomin dovolj?

Starši, če mi ne bomo molili za svoje otroke, za njihovo zveličanje, kdo bo?

Nekoč mi je neka modra žena rekla, da se nobena mama nikoli ne bi smela naveličati »tečnariti« Gospodu, kadar prosi za svoje otroke. Bog želi, da ga prosimo. Želi, da zaupamo v njegovo dobroto in želi, da z neprestanimi prošnjami kažemo svojo vero vanj.

Starši imamo v rokah neizmerno močno orožje za čase, ko se otrok morda povsem odvrne od nas, ko tava in se išče, ko ga je strah, ko ne zmore pogovora, ko ni pripravljen na komunikacijo, ko je preprosto prehudo in se boji pokazati svojo ranjenost … in za takrat, ko smo si blizu in nam zaupa. Enako je! Sklenjene roke, zaupljiv pogovor z Bogom, izročitev otrokove poti v Božje roke. Znova in znova. Na kolenih, če je treba!

O molitvi pripovedujte tudi otrokom

Če otroci od malega vidijo starše s sklenjenimi rokami, če vidijo očeta klečati pred Najsvetejšim, če vedo za mamine devetdnevnice ob pomembnejših prelomnicah, če so povabljeni k razmisleku o pomembnejših življenjskih prelomnicah na duhovne vaje, potem bodo ob svojem času podobne korake lažje storili sami od sebe. Kar nekako normalni bodo. In ko bodo v najtemnejši zakotni ulici, v najgloblji bedi svojega življenja, bo od nekod pridišal vonj materine in očetove molitve.

Starši, mame in očetje, če mi ne bomo molili za svoje otroke, za njihovo zveličanje, kdo bo?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.