Foto: ShutterstockPonavadi govorimo o otrocih, ki si želijo pametni telefon. Ukvarjamo se s tem, kako jim telefon kupiti čim kasneje in na kakšen način jim omejiti uporabo. Težava pa je včasih povsem drugje. Niso otroci tisti, ki ne bi zdržali brez telefona, ampak so starši tisti, ki ne zdržijo, če njihov otrok nima telefona.
Na naši šoli so šli sedmošolci pred kratkim v šolo v naravi. Za cel teden. Na roditeljskem sestanku so nas učitelji obvestili, da bodo učenci lahko uporabljali telefone vsak dan tri četrt ure pred večerjo. Oglasila se je ena izmed mam in vprašala, ali ne bi bilo bolje, če bi otroci pustili telefone doma. V šolo v naravi gredo vendar zaradi druženja, doživetij, skupnega časa, ne pa zaradi zaslonov.
Učitelji so dali zadevo na glasovanje. Kar nekaj staršev nas je podprlo predlog o prepovedi telefonov, del staršev pa se je temu odločno uprl. Najglasnejši argument je bil: »Našemu otroku zelo veliko pomeni, če lahko iz šole v naravi pokliče starše in nam pove, kako se ima!«
Niso otroci tisti, ki ne bi zdržali brez telefona, ampak so starši tisti, ki ne zdržijo, če njihov otrok nima telefona.
Dvanajstletniki in domotožje
Predstavljajte si bizarno situacijo: starši 12-letnikov trdijo, da bo otrok v hudi stiski, če jih ne bo vsak dan poklical. Pri tem ne govorimo o osamljenem primeru kakšnega specifičnega učenca. Za takšne primere imajo učitelji pri sebi vedno telefon in po potrebi tudi omogočijo klic. Ravno tako ne govorimo o sedemletnikih, ki gredo prvič od doma. Govorimo o učencih zadnje triade, ki jih starši ne upajo pustiti nekaj dni brez telefona.
Čisto vseeno je, ali so starši zares prepričani, da bo imel njihov otrok prehudo domotožje ali je to samo izgovor. Med učenci je ob ideji, da bi morali telefone pustiti doma, izbruhnil val negodovanja in čisto možno je, da so se nekateri starši s tem želeli izogniti domačim prepirom. Vendar je v vsakem primeru tragično, če so starši prepričani, da otrok ne more v šolo v naravi brez telefona.
In razplet? Čeprav smo bili starši, ki smo glasovali proti telefonom, v večini, so bili tisti, ki so opozarjali na »stiske otrok« glasnejši. Učenci so s seboj lahko vzeli telefone, tako da so v času pred večerjo lahko prišli do dnevne doze igric in TikToka.
Kdo ne bi zdržal: starši ali mulci?
Logično je, da se otroci pritožujejo, če se jim odvzame določena ugodnost. Če bi se starši in učitelji ravnali samo po njihovem pritoževanju, ne bi prišli daleč. Ampak v resnici mislim, da je težava drugje. Niso mulci tisti, ki ne bi zdržali brez telefona, čeprav jim to morda ne bi bilo všeč. Starši so tisti, ki ne zdržijo, če nimajo ves čas nadzora nad svojim otrokom. Prepričani so, da skrbijo za otrokovo varnost in dobro počutje, v resnici pa postanejo tesnobni, če stvari nimajo pod nadzorom. Zakaj bi se moralo sicer toliko otrok neprestano javljati na telefone in pametne ure ter odgovarjati na tisti starševski: »Kje si?«
Ko sodobni starši stojimo pred šolo in čakamo otroke, ki se vračajo z izleta, učiteljem ni več treba sporočati, kdaj se avtobus vrne. Starši točno vedo, na katerem ovinku se nahajajo, saj imajo otroci vklopljeno funkcijo sledenja. Kdor želi, je na tekočem tudi s tem, koliko časa je trajal postanek za stranišče. In naj bo še tako bizarno, takšnih staršev sploh ni malo. Si predstavljate, v kakšno stisko bi večdnevna tišina, ki bi jo povzročila šola v naravi brez telefonov, spravila marsikaterega starša?
Otroci in mladi ne potrebujejo nenehnega nadzora. Potrebujejo starše, ki jim je mar zanje in jih zanima, kaj počnejo, s kom se družijo in kaj doživljajo. Ne tako, da preverjajo njihovo lokacijo, ampak tako, da si vzamejo čas in se z njimi pogovarjajo.
Oseben odnos je zamenjal nenehen nadzor
Predstavljajte si svoje otroštvo, v katerem bi vam starši neprestano dihali za ovratnik. To ni samo skrajno moteče, ampak onemogoči normalno komunikacijo. Otrok, ki se na igrišče odpravlja brez telefona, mora staršem povedati, kam gre in kdaj se vrne. S tem uri svojo odgovornost, hkrati pa vstopa v odnos s starši, ki mu zaupajo, da se bo držal dogovora. Zraven spada tudi to, da bo otrok dogovor kdaj prelomil in za to prejel določeno posledico. To je običajen del otroštva.
Nad otrokom, ki ima pri sebi pametno napravo, ves čas bdi starš – pa čeprav samo virtualno. Kako naj uri svojo odgovornost, občutek za čas, samoiniciativnost? In kako se mora počutiti, če je vsak trenutek svojega življenja »dosegljiv«?
Otroci in mladi ne potrebujejo nenehnega nadzora. Potrebujejo starše, ki jim je mar zanje in jih zanima, kaj počnejo, s kom se družijo in kaj doživljajo. Ne tako, da preverjajo njihovo lokacijo, ampak tako, da si vzamejo čas in se z njimi pogovarjajo. Čeprav ne bodo nikoli izvedeli vsega. Če bodo z otrokom uspeli vzpostaviti zaupanje in spoštljivo komunikacijo, več niti ni potrebno.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
Staršem, ki se srečujejo s težavami glede digitalnih naprav toplo priporočamo knjigo Digitalni minimalizem.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tako starši kot otroci so (smo) zasvojeni s pametnim telefonom. Bodimo odkriti. Tega niti nismo sami krivi, kriv je čas, v katerem živimo. Hočeš nočeš, vsi moramo biti digitalno “pismeni”, saj drugače v današnjem času ne gre! Vsepovsod potrebujemo pametni telefon. V času korone je bilo šolanje na daljavo – preko računalnika, k zdravniku se naročamo preko aplikacije do.zdravnika, račune plačujemo preko spletne banke po računalniku ali s pametnim telefonom, da ne govorimo v službi…
Otroci bi lahko komod bili en teden brez telefona, starše bi lahko na hitro poklicali (če jih tako hudo pogrešajo) s stacionarnega telefona – če ga tam imajo na razpolago, ali pa bi jim starše poklicala učiteljica. Konec koncev – telefon lahko tudi izgubijo ali ga nekje pozabijo.
Jaz bi predlagala, da učenci napišejo staršem pismo, ja prav ste slišali, pismo in to ročno. A naši učenci sploh še znajo pisati?
Kot desetletna deklica sem bila pred davnimi leti v koloniji in to za 14 dni. Prvič sem šla od doma. Takrat ni bilo pametnih telefonov, še stacionarnega ni bilo. Seveda sem pogrešala domače. Pred leti, ko sem pospravljala stare papirje, sem dobila mojo dopisnico iz davnega leta 1967, ko sem pisala domov iz kolonije. Lepa, otroška pisava. Na njej je bilo napisano: zelo vas pogrešam, najbolj pa pogrešam brata…upam, da se kmalu spet vidimo. Ker so bili moji domači takrat že vsi mrtvi, sem se ob tem razjokala. Kar napišemo na papir, lahko ostane in tega se spomnimo.
“Tako starši kot otroci so (smo) zasvojeni s pametnim telefonom. Bodimo odkriti. Tega niti nismo sami krivi, kriv je čas, v katerem živimo. Hočeš nočeš, vsi moramo biti digitalno “pismeni”, saj drugače v današnjem času ne gre! Vsepovsod potrebujemo pametni telefon”.
To preprosto ne drži, če smo starši dovolj močni in pogumni, se lahko marsikateri stvari upremo, ker je ne potrebujemo. Jaz nisem zasvojena s telefonom, nimam socialnih omrežij, z ljudmi se srečujem v živo. To pričakujem tudi od sina. SIn je zaenkrat star 9, 5 let, niti enkrat še ni omenil, da bi rad imel telefon. Jaz sem mu pa tudi razložila, kdaj ga bo dobil.
Družim se z ljudmi, ki so mi podobni, da se med sabo podpiramo.
Pa še to: digitalna pismenost ne pomeni, da moraš biti 24 ur na dan priklopljen na net, biti na razpolago šefu itd. Vsak je sam odgovoren za svoje življenje, če je labilen, mu jaz ne morem pomagati. Otroci so žrtve teh staršev, ki to počnejo, kar počnejo.
Tole, da so učitelji dali na glasovanje glede telefona v šoli v naravi, je pač bedasto. Postavijo se pravila in tako bo. Nobenega glasovanja. To je šolski projekt. šola v naravi. In pač ker se gremo demokracijo, se učitelji bojijo vzpostaviti določena pravila. Zaradi tega potem starši vplivajo na šolo in imamo to kar imamo. Jaz si v vsakem momentu upam takih staršem povedati kar jim gre.
Ko je bil moj sin z Mavrico poleti na počitnicah, pred tremi leti za sedem dni (pa prej je bil samo v vrtcu štiri dni stran od družine), ko je hodil v 1. razred, je samo enkrat poklical iz Portoroža, ker drugače je bil tako zaseden, da ni imel časa da bi poklical. In mi je bilo všeč, da je bilo tako. Če bi bilo kaj narobe, bi me že animatorji poklicali.