Stara starša: Zdi se nama, da po hčerkini ločitvi le še midva vzgajava vnuke

Foto: Canva

Najina hčerka je popolnoma iztirila in ne veva več, kako bi ji lahko pomagala. Pred časom se je razšla s partnerjem, s katerim imata dva otroka, trenutno pa sta v ločitvenem postopku. Od takrat naprej sta otroka postala nemogoča – brez pravil in reda, midva pa sva edina, ki ju še poskušava usmerjati.

Stanovanje je pogosto razmetano in neurejeno, otroka pa nimata nikakršnih omejitev – ne s strani mame ne s strani očeta. Oče jima vse dovoli in popušča, mama pa zaradi službenih obveznosti večinoma ni prisotna in jima prav tako ne postavlja jasnih meja.

Kot stara starša občasno priskočiva na pomoč, paziva in poskrbiva za vnuka, a ker sva edina, ki postavljava meje, naju otroka vse bolj zavračata. Zdi se, da se je začela odmikati tudi najina hči. Rada bi izboljšala situacijo, pa ne veva, kako. 

Hvala za odgovor! Obupana stara starša

Draga stara starša,

že iz vajinega zapisa je čutiti veliko bolečine in nemoči. Verjamem, kako težko je gledati svojo hčerko, ko se sooča s trpljenjem in ji stvari v življenju ne tečejo tako, kot bi si želela. Ob tem vaju iskreno muči vprašanje, kako bi ji lahko najbolje pomagali.

Ločitev je izjemno stresna izkušnja za celotno družino, še posebej pa za otroke in mladostnike, saj nad dogajanjem nimajo nobenega nadzora.

Med vsemi družinskimi člani se lahko razplamti vihar intenzivnih čustev, ki jih je treba prepoznati in se z njimi soočiti. Če tega ne storimo, ta čustva ostajajo potlačena v telesu ter lahko sčasoma pustijo dolgotrajne posledice.

Kako lahko kot stara starša resnično pomagata?

1. Najprej se zazrita v svoja občutja

Poskušajta ostajati čim bolj v vlogi opazovalca in čim manj v vlogi kritika.

Kot starima staršema bi vama najprej svetovala, da se zazreta vase in poskušata prepoznati, kaj se dogaja v vajinem notranjem svetu – katera čustva se ob tem prebujajo. Tudi vaju lahko prevevajo občutki krivde, jeze, zamere, strahu ali obsojanja. Morda se ob tej situaciji odpirajo tudi stare, nepredelane rane, kar lahko močno oteži ohranjanje notranjega miru.

A če želita resnično pomagati svoji hčerki in vnukoma, je ključno, da najprej umirita lastna čustva ter se trudita, da situacije ne jemljeta osebno. Kaj s tem želim povedati? Nista vidva tista, ki se ločujeta – zato poskušajta ostajati čim bolj v vlogi opazovalca in čim manj v vlogi kritika.

Ko smo sami v stiski, se lahko hitro zgodi, da začnemo soditi, kritizirati, morda celo poniževati, nadzirati ali se nehote maščevati. A na tak način žal ne pomagamo nikomur – ne sebi in ne tistim, ki jih imamo najraje.

2. Bodita steber, ne rešitelja

Ko zgolj domnevamo, kaj nekdo potrebuje, lahko naredimo več škode kot koristi.

Pogosto naredimo napako, ko mislimo, da vemo, kaj nekdo doživlja in kaj potrebuje – ker izhajamo iz sebe in svojih predstav. Veliko bolj dragoceno bi bilo, če bi se poskušali resnično vživeti v drugega in ga razumeti – v tem primeru vašo hčerko.

Ne bojte se je vprašati, kaj doživlja in kako se v vsem tem počuti. Pogovor lahko odprete tudi tako, da iskreno podelite svoje občutke – priznate, da se v tej situaciji ne znajdete, da vas je strah, da vas močno skrbi, in da si težko predstavljate, kaj preživlja ona skupaj s svojima otrokoma.

Na ta način ustvarite prostor, kjer se lahko čustva izrazijo – prostor za iskren pogovor, prostor varnosti, kjer ste vi steber, na katerega se lahko naslonijo. In ko ste vi steber se situacija lahko zelo sprosti in spremeni.

Zelo pomembno je tudi, da neposredno vprašate hčerko, kaj v tem trenutku potrebuje. Samo tako jo boste lahko resnično podprli. Ko namreč zgolj domnevamo, kaj nekdo potrebuje, lahko naredimo več škode kot koristi.

3. Dovolita otrokoma čustvovanje

Pri otrocih je prav tako pomembno, da jim dovolimo in da ustvarimo takšno ozračje, kjer bodo lahko izrazili svoja čustva. Nobene razlike ni med odraslimi in otroki razen tega, da svojo komunikacijo prilagodimo starosti otroka.

4. Znižajta pričakovanja

Vsi člani družine trenutno prehajajo skozi zahteven proces žalovanja, prilagajanja, sprejemanja in učenja.

Pri otrocih (in prav tako pri njihovi mami) vam najprej svetujem, da znižate svoja pričakovanja in zahteve. Pomembno je, da se zavedate: vsi člani družine trenutno prehajajo skozi zahteven proces žalovanja, prilagajanja, sprejemanja in učenja novega načina življenja ter vzpostavljanja nove družinske dinamike.

Pogosto se zgodi, da je sprememb, čustev in dogajanja naenkrat preveč, in takrat zelo težko obvladujemo “normalno” življenje in vse obveznosti, ki nas čakajo. To se lahko pri otrocih kaže na različne načine: v slabšem učnem uspehu, popuščanju v šoli, pozabljanju, izmikanju odgovornostim, neredu (kot ste opisali), lahko tudi v “neprimernem” ali celo agresivnem vedenju. Včasih pa se otrok preprosto zapre vase, postane čustveno odmaknjen ali celo samodestruktiven.

Tega si zagotovo ne želimo. Razumem, da vam je težko in da vas je strah, da bi otroci postali nevzgojeni, razvajeni, nevljudni ali neuspešni. A zdaj je najpomembneje, da otroci pri nekomu začutijo varnost, sprejetost ter možnost, da svoja čustva izrazijo ali se nekje sprostijo in razbremenijo. Verjemite, da se bo na ta način postopoma uredilo tudi vse ostalo.

5. Ostanita radovedna

Ne pravim, da je prav, da zaradi trenutne situacije nihče ne opravlja svojih obveznosti. Pravim pa, da je pomembno, da smo radovedni in si prizadevamo razumeti širšo sliko. Ko se bodo otroci in vaša hčerka počutili sprejete, varne in ljubljene, šele takrat boste lahko začeli postavljati zahteve, vzgajati in postavljati meje.

Kaj lahko storita že danes?

Ko bosta z vnukoma vzpostavila bolj sproščen in trden odnos, bo postavljanje mej bolj lahkotno.

1. Razbremenita otroka 

Ker je ločitev izjemno stresna za vse člane družine, se pri vsakem posamezniku – tako pri odraslih kot pri otrocih – pogosto začne kopičiti notranja napetost. Otroci pa zaradi svoje razvojne stopnje še nimajo ustreznih strategij za soočanje s stresom in prav tako ne znajo sami poiskati pomoči. Zato nizam nekaj nasvetov za razbremenitev in za kvalitetno preživljanje časa z otrokoma:

• V vaše druženje poskusite vnesti čim več smeha – smeh je močno orodje za razbremenitev in povezovanje.
• Igrajte se različne družabne igre ali jima pokažite tiste, ki ste se jih igrali v otroštvu – vnuka pa naj vam predstavita svoje. To vas lahko zelo zbliža.
• Dovolite jima čim bolj svobodno gibanje. Na primer pojdite na igrišče ali v gozd in naj bosta fizično aktivna. Fizična aktivnost blagodejno vpliva na razbremenitev stresa, napetosti in težjih občutkov.
• Povabita ju k sodelovanju pri vajinih vsakdanjih opravilih. Z njima lahko kaj dobrega spečeta ali skuhata, lahko vam kaj popravita, z njima lahko pleskate, zidate, pospravljate les in jima ob tem dovolita, da sta čim bolj vključena in samostojna – če sta že dovolj stara jima pustita, da naredita celo po svoje, mogoče ob tem dobite tudi vi sveže ideje.

Ko bosta z vnukoma vzpostavila bolj sproščen in trden odnos, bo postavljanje mej bolj lahkotno in pravila ne bodo več ogrožala vašega odnosa.

Pri tem vas spodbujam, da razmislite, kaj so tiste stvari, ki jih res ne moreta sprejeti, in kje lahko včasih zamižita na eno oko. Takšna notranja jasnost vam bo pomagala, da bosta bolj dosledna, a hkrati manj obremenjena s potrebo po nadzoru in s pretiranimi zahtevami.

2. Meje in pravila lahko postavita na zelo različne načine.

Na primer:

• Če vama veliko pomeni, da obrok pojeste vsi skupaj za mizo, lahko otrokoma povesta, da vama to veliko pomeni in da od tega ne odstopata, saj menita, da imajo družine kosilo skupaj.
• Če se otroka upirata in zavračata hrano – bodisi zaradi določenih pravil bodisi iz drugih razlogov – poskusita to sprejeti brez pretiranega vznemirjenja in jima dovolita, da takrat pač ne jesta. Nič ni narobe, če otroci kdaj preskočijo obrok ali so nekaj časa mogoče celo lačni. Dovolita jima to izkušnjo.
• Namesto samih prepovedi, jima dajte izbiro. “Boš raje pomil posodo ali pometel tla?” S tem otroku damo občutek, da je vreden, spoštovan in da lahko izbira. Zato se pojavi manj upora.
• Preusmeritev. Včasih se z otroki zapletemo v konflikte zaradi nepomembnih malenkosti. Namesto da ju priganjata ali vztrajata z ukazi, raje posezita po domišljiji in igrivosti. Na primer, namesto da rečeta: “Obuj si čevlje,” lahko izziv oblikujeta kot igro: “Kdo si bo prej zavezal vezalke?” ali: “Me zanima, katere čevlje boš danes izbral?” Tak pristop pogosto zmanjša odpor in hkrati ohranja povezanost.

Seveda pa obstajajo situacije, v katerih je otrokova varnost ogrožena – takrat so meje nujno potrebne za zaščito otroka ali drugih vpletenih. V takih primerih vas ne sme biti strah morebitne zavrnitve ali čustvenega izbruha. Ključno je, da kot odrasli jasno, odločno in brez odlašanja ukrepamo – to je naša odgovornost.

Glede na omenjeno situacijo, pa stremite k temu, da bi do sebe, vnukov in hčerke postajali vedno bolj sočutni in iskreni. Vsaka življenjska kriza je tudi priložnost za rast.