Sramota ali svetost? Lojze Grozde in zgodba o vrednosti življenja

Foto: WikiCommons

Danes praznuje svoj praznik fant z zelo posebno zgodbo. Njegovo življenje je že od začetka polno izzivov. Tako je bilo za njegovo mamo, ko je izvedela, da bo prišel na svet, sorodnike, kot tudi zanj, ko se je soočal z različnimi življenjskimi viharji, temo in velikim upanjem. Kasneje je bil izziv sošolcem prijateljem in učiteljem. Zgodovinsko pa izziv vsem, ki skušajo prikriti ali pa razložiti zanko krutosti druge svetovne vojne. Ta mladi fant je v teh časih pokazal pot nenasilja, pot zvestobe in odločnosti in to plačal s svojim življenjem. 

Nekaj časa nazaj sem pri verouku otrokom razlagala, da je vsako življenje dragoceno. Govorili smo tudi o splavu in o tem, da ni prav, da otroku vzamemo možnost, da bi se rodil in živel. Z njihove strani je prišel pomislek: »Kaj pa, če bi ta otrok trpel?« Na to vprašanje je težko odgovoriti s teorijo, odgovarja pa nanj življenje mnogih, ki jih lahko ne bi bilo, pa so, in kljub trpljenju njihovo življenje žari v polnem smislu. In eden izmed njih je Lojze Grozde. 

Lojze je bil spočet v okoliščinah, ki nikakor niso bile idealne, posebno pa ne v njegovih časih. Njegova mlada nezakonska mati je zaradi njega občutila veliko sramote s strani okolja. Ko se je čez nekaj časa poročila, je na željo novega moža pustila Lojzeta pri sorodnikih. Mali Lojze je v svoji mladosti občutil veliko sramu, teme, žalosti, jeze, osamljenosti in zapuščenosti, o čemer je spregovoril tudi v pesmi Prošnja. 

Glej moja duša – razglašena violina – 

nesrečna vsa ječi, težko trpi, 

po strunah ji življenja lok drsi, 

in z nje zveni neskladja bolečina. 

Je potem njegovo življenje imelo smisel? K sreči ga je vedno obdajalo vsaj toliko dobrih ljudi, da je ostal živ, da je ohranil upanje, v veri pa je našel tisto povezanost in ljubezen, ki je njegovo bolečino napolnilo s smislom: 

In v srcu mojem nežno popje spi, 

molčijo nenapete melodije, 

in čakajo, da sonce se prebije. 

In to sonce se je prebilo. Njegovo sonce je bil Bog. Jezus, Evharistija. V njem je našel moč, ne samo, da je preživel, ampak da je našel smisel. Ob njem se je boril z vsemi viharji in strastmi, ki so v njemu divjali. Navsezadnje je dozorel do odločitve, da življenje popolnoma podari Bogu. Pripravljen na žrtev, trpljenje ni vedel, kaj bo prekrižalo njegovo pot, ko se je za božične praznike odpravil v domače kraje. Njegovo pot domov je prekinila tolpa, ki ga je prepoznala kot sumljivega režimu, ga mučila in ubila. Kot bi to slutil v naprej, je svojo pot ubesedil v pesmi Jutranjica: 

Proč, mračne misli, nov se dan budi! 

A jaz ves poln mladostnih sem moči. 

Zdaj grem na pot, srce se ne boji. 

A moja pot se ne gubi v temi, 

Jasno začrtano jo zro oči!

Po njej za narod grem po lepše dni. 

Meni osebno življenje in zgled tega mladega fanta, ki je sicer živel v nekem drugem obdobju kot jaz, pomeni veliko. Težko mi je najti prave besede, kaj občutim, ko razmišljam o njem ali obiščem kraj njegove smrti, ali pa tam, kjer njegovo telo počiva danes, ker kar obmolknem. Ker njegovo življenje govori samo po sebi. In odgovarja na vprašanje: »Ali življenje otroka, ki trpi, ima smisel?« Vredno je. Kot diamant. Lahko ga poteptaš, ponižaš, zavrneš … A ostane trdno in sveti, ker je življenje tisto, ki ima kot ima diamant najtrdnejšo strukturo snovi, življenje najtrdnejšo vrednost samo na sebi. 

Je pa njegovo življenje v navdih še nekomu, ki je napisal tole močno pesem: 

Preberi še:

• Slovenska mladina ima res kul zavetnika