Slovenski zarodki končajo na smetiščih v tujini

Foto: Shutterstock

Zaradi nerazumne zakonodaje in birokratskih uradnikov, ki delujejo povsem neetično, Slovenci zarodke in dele teles upepeljujemo skupaj s smetmi. In sicer v tujini. Koristi od tega ima le eno zasebno podjetje.

Pokojnik kot “biološki odpadek človeškega izvora”

Slovenski krematoriji nimajo pravice do upepelitve medicinskih ostankov teles, vključno z zarodki do 22 tedna starosti, je za Finance pojasnil direktor javnega podjetja Žale Robert Martinčič.

Tako pa je prav zaradi zmede v zakonodaji in v glavah uradnikov. Na zdravstvenem ministrstvu sicer vse dele človeškega telesa, tkiva, zarodke, kri in druge telesne tekočine človeka in živali štejejo med patološke odpadke, ki se jih v sklopu pokopališke dejavnosti sežiga v krematorijih, medtem ko na ministrstvu za okolje dovolijo le upepeljevanje pokojnikov, medtem ko upepeljevanje delov telesa, zarodkov in telesnih tekočin razumejo »biološki odpadek človeškega izvora« in jih tako po postopkih ravnanja z odpadki v sežigalnicah v tujini zažigajo skupaj s smetmi. V praksi pa je upoštevano razumevanje okoljskega ministrstva.

Odločitev, da se bo z otrokom oziroma plodom ravnalo v skladu s pieteto, bi morala biti nad željami staršev, mnenjem posameznih zdravnikov in ozkega birokratskega razmišljanja ministrstva.Do situacije prihaja, ker pri nas ravnanja z medicinskimi odpadki ne ureja bolj specifična uredba, ampak splošna uredba o odpadkih. »Če se starši mrtvega ploda iz različnih razlogov ne odločijo za pokop ali upepelitev, se takšen plod klasificira kot patološki odpadek in se ga kot takšnega sežge v sežigalnici odpadkov v tujini. Iz posameznih primerov, s katerimi smo seznanjeni, sklepamo, da v bolnicah staršev s tem ne seznanjajo, zato se marsikdo odloči za slednje, v prepričanju, da se bo z njegovim otrokom oziroma plodom ravnalo v skladu s pieteto.

Temu seveda ni tako, zaradi česar pogosto prihaja do absurda, ko se nekatere mamice iz verskih razlogov ne odločijo za upepelitev, ne vedoč, da bo njihov otrok oziroma plod kljub vsemu sežgan, vendar ne v upepeljevalnici za ljudi, pač pa skupaj s pravimi odpadki v sežigalnici odpadkov v tujini,« pravi Martinčič.

“V ospredju bi morala biti etika in morala, empatija in razumskost”

»Odločitev, da se bo z otrokom oziroma plodom ravnalo v skladu s pieteto, bi morala biti nad željami staršev, mnenjem posameznih zdravnikov in ozkega birokratskega razmišljanja ministrstva. List papirja ne spremeni dejstva, da je to človeško bitje in si zasluži biti tako tudi obravnavano. V ospredju bi morala biti etika in morala, empatija in razumskost.«

Absurd situacije direktor podjetja Žale opisuje takole: Martinčič opiše absurd: »Če nekomu v bolnišnici amputirajo nogo in ta človek naslednji dan umre, gresta noga in pokojnik ločeno. Noga v sežigalnico odpadkov v tujino, pokojnik pa v upepeljevalnico za ljudi. Če pa se zgodi prometna nesreča in nogo odreže vlak, pa lahko naši zaposleni nogo odnesejo in jo upepelijo skupaj s pokojnikom. Torej sta dve enaki situaciji obravnavani povsem različno.«

Koristi ima podjetje Biotera

Zgodba pa ima tudi finančno plat. Dovoljenje za zbiranje, izvažanje in uničevanje »človeških odpadkov« v tujini ima samo eno zasebno podjetje – Biotera. Dostojnost ravnanja z »odpadki« pa zopet nadzira ministrstvo za okolje. Hkrati ima škodo celoten javni sektor, saj hranjenje, transport in sežiganje v tujini v celoti stane približno 60 odstotkov več kot če bi pokojne upepelili pri nas.

V mnogih drugih državah EU, ki jih zavezuje ista evropska krovna Uredba o odpadkih, je problem rešen ustrezno. Rešitve v Avstriji, na Hrvaškem, Češkem, v Nemčiji, Angliji in na Nizozemskem so različne, vsem pa je skupno, da dele človeških teles upepeljujejo kot pokojne ali pokopljejo.

Kljub mnogim pobudam, da bi tudi pri nas z nerojenimi, prezgodaj mrtvorojenimi, deli teles, organi in tkivi kot ljudmi ali deli ljudi delali skladno z etiko, zaenkrat še nič ne kaže na spremembo.

Vir: Finance