Skoraj idealen porod

Na svoj prvi porod se nisem kaj posebej pripravljala. Verjela sem, da bom v materinski šoli izvedela vse, kar moram vedeti, in to od osebja, ki ima s porodi vsakodnevno prakso in ve, kaj je najboljše. Izogibala sem se branju in poslušanju porodnih zgodb v prepričanju, da itak vse mamice pretiravajo in svojo zgodbo prenapihnejo. 

Pa je prišel čas poroda in z njim izkušnja, ki ni bila takšna, kot sem si jo želela. Prepričala sem se, da že mora biti tako, čeprav sem imela neki čuden občutek, da delam v nasprotju s tem, kar mi pravi moje telo. In ko sem kasneje spoznavala vedno več dejstev o naravnem poteku poroda in o tem, kaj je najboljše tako za mamico kot dojenčka, mi je postalo več kot jasno, zakaj nekaj ni “štimalo”. 

Na drugi porod sem se tako veliko bolje pripravila in tudi spisala porodni načrt. Želela sem roditi čim naravneje, se pravi brez ležanja, brez pospeševanja poroda z umetnimi popadki, brez sredstev proti bolečini (prvič sem dobila dolantin v žilo, pa razen tega, da sem bila od njega zadeta, pri bolečini ni pomagal nič), brez rezanja presredka, pa četudi bi se raztrgala. Zavedala pa sem se, da se porod lahko zaplete, zato sem v takem primeru želela, da me najprej seznanijo s stanjem, mi predstavijo vse možnosti in šele po moji ali moževi privolitvi »urgirajo«. Moj namen pa je bil čim dlje ostati doma in priti v porodnišnico samo rodit.

In kako se je izšlo?

Malo pred 1. uro ponoči me je zbudil prvi zelo močan popadek, kateremu so v razmiku 3-4 minut sledili naslednji. V 15 minutah sem ugotovila, da z mojim spanjem ne bo nič, ker se je očitno začelo zares. Zavedala sem se, da zna vse skupaj še dolgo trajati, zato je bila moja prva misel: poskusi se čim bolj sprostiti in spočiti ter hrani moč za finale. Odšla sem v dnevno sobo, da bi se obložila z blazinami in poskušala počivati v sedečem položaju, s čimer bi ubila dve muhi na en mah: popadki bi bili manj boleči, pa še hitreje bi se odpirala. Popadki so bili še vedno pogosti in intenzivni, zato mi noben položaj ni ustrezal. Vzela sem žogo in se sproščala na njej, pa tudi to ni kaj dosti pomagalo. Zato sem sklenila, da mi preostane edino še »namakanje v kadi«. Tako sem si natočila polno kad vode, v njej predihavala popadke in iskala najugodnejši položaj. Po dobri uri mi je postalo jasno, da bo počasi treba v porodnišnico, saj so bili popadki še vedno zelo redni in močni.  

Zbudila sem moža in pripravila sva se na odhod. Počakala sva še na mojo mami, ki je prišla pazit sina, nato pa se odpeljala proti porodnišnici. Mož je zelo resno vzel moje besede, da gre za res, in je močno stopil na plin ter v velikem sunku zapeljal iz garaže na cesto. Jaz sem ravno takrat predihavala popadek in med vsem tem “rukanjem” sem mislila, da bom umrla od bolečine. Na poti sem tudi ugotavljala, kako zelo slabe ceste imamo, saj sem med popadki čutila prav vsako razpoko na cestišču. Vožnjo sem zelo slabo prenašala – popadki so si namreč sledili na 2 minuti.  

Ko sva zahvaljujoč prazni cesti po ekspresno hitri vožnji prispela v porodnišnico, je sprejemna babica ugotovila, da sem odprta 6-7 cm in pripravljena na porod. Seveda se nisem izognila papirologiji, kar pa je babica urejala kar med tem, ko so me priklopili na CTG. Ta je risal popadek za popadkom, jaz pa sem le s težavo odgovarjala na vprašanja. Moram priznati, da mi je bila babica v veliko vzpodbudo, saj je bila res potrpežljiva in je name delovala zelo pomirjujoče. Na koncu je še dejala, da sedaj izgledam že bistveno manj sveže kot takrat, ko sem prišla.

Ko sva uredili birokracijo, so naju skupaj z možem odpeljali naravnost v porodno sobo. Tako sem se izognila tudi britju in klistirju. 

V porodni sobi mi je porodničarka želela predreti mehur, a ga ni našla. Kasneje smo ugotovili, da mi je voda očitno odtekla že prej, pa tega sploh nisem vedela. Sledilo je »obvezno« ležanje na boku, saj mi babica ni pustila, da bi popadke predihavala v pokončnem položaju. A ker so bili ti zelo intenzivni, niti nisem imela želje in moči, da bi vztrajala pri svojem.  

Ko sem že mislila, da huje in bolj boleče sploh ne more več biti, so me kar naenkrat presenetile strašne akrobacije naše punčke v trebuhu, ki jih je z začudenjem opazoval tudi mož. Takoj nato pa sem začutila močno potrebo po pritiskanju. Poklicala sem babico in začelo se je zares.  

Ker nisem želela rojevati leže, sem prosila, da mi vsaj dvignejo posteljo in željo so mi uresničili. Ko pa sem videla, da si poleg mene tudi babica zelo prizadeva, da bi mi ohranila presredek, sem se popolnoma sprostila in se predala iztiskanju. Veliko vlogo je pri tem odigral tudi mož, ki je ves čas spremljal napredovanje poroda in mi takoj povedal, da se glavica že vidi. Hkrati pa je opravljal tudi vlogo babičarja, saj je med porajanjem šprical presredek z anestetikom, da se ob njegovem velikem raztezanju ne bi zakrčila. Potrebnih je bilo kar nekaj popadkov, da je naša punčka ob pol štirih zjutraj končno prišla na svet.  

Bila sem presrečna in navdušena, da je šlo tako hitro, da nisem dobila nič umetnih popadkov in da nisem bila šivana. Še posebej ponosna pa sem bila, da sem sama zmogla premagati vse bolečine.

In če sedaj primerjam prvi in drugi porod, sta kot dve popolnoma različni izkušnji.

• Sedaj sem bila jaz tista, ki sem babici narekovala tempo poroda, in ne obratno.

• Šele sedaj sem končno izkusila, kakšni so pravzaprav potisni popadki, in bila očarana nad tem, kako me je moje telo samo vodilo. (V prvo so mi namreč tako “našopali” umetne popadke, da je bilo vse, kar sem čutila, ena sama grozna bolečina, in sem potiskala po nareku babice kar nekam v prazno brez kakršnegakoli občutka). 

• Čudovita izkušnja je bil tudi sam iztis, saj je prvič zaradi epiziotomije otrok dobesedno kar padel ven, tu pa sem dejansko čutila in spremljala prav vsak napredek naprej. 

• Zdaj tudi vem, kakšen luksuz je biti brez šivov, ko sem lahko normalno sedela, ležala, vstala in hodila. 

In zdaj dejansko vem, kaj pomeni izkusiti porod, kjer te ne vodi medicinsko osebje, pač pa tvoje lastno telo. 

Pravijo, da porodno bolečino hitro pozabiš, ko dobiš v roke dojenčka – ja, to je res, vendar je neprecenljivo darilo, če te v paketu z dojenčkom doleti tudi čudovita porodna izkušnja. 

Se je torej moj porodni načrt izpolnil?

Ja, skoraj povsem, edina stvar, ki mi je ni uspelo doseči, je rojevanje izven postelje v pokončnem položaju. No, to je pa že cilj za prihodnjič.

Maja

© Copyright iskreni.net

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.