Sin me odriva in upošteva le očeta

Foto: Canva

“Zadnje mesece me zelo boli, kako se je moj 15-letni sin oddaljil od mene. Karkoli ga vprašam, me zavrne: “Kaj se vtikaš!”, “Kaj te briga!”, “Kaj si tako zoprna?” Včasih se zdi, kot da mu grem samo še na živce. Večino popoldnevov sem sama z obema sinovoma, mož je zaradi službe odsoten. A ko se vrne domov, se vse spremeni, sin je prijazen, sodeluje, se smejita in brez težav naredi, kar mu reče. Ob tem se počutim popolnoma odrinjeno in neupoštevano. Včasih mi je tako težko, da si želim le malo miru.

Ali je res z menoj nekaj narobe?”

Pogrešam toplino. Kako naj pristopim do sina, da bo bolje?

Obupana mama 15-letnika

Najprej hvala, da ste vprašali in zaupali del svoje zgodbe. Si lahko predstavljam vašo stisko, ko se dnevno znajdete ob godrnjavem in zadirčnem najstniku.

Ko nas sinovi v svojem odraščanju začnejo zavračati, to res boli. Še včeraj je pritekel v objem, zdaj pa letijo le težki komentarji. Ker ste večinoma ob popoldnevih sami z otrokoma, je to še toliko težje. Ljudje se počutimo dobro, ko smo povezani in ko doma ni topline in bližine, to zelo boli. Mame to drugače doživljamo kot očetje, saj so bili otroci še dobro desetletje nazaj močno del nas.

Kaj se pravzaprav dogaja?

Vaš sin odrašča. Prehaja iz fantka v mladostnika in išče svojo identiteto. V tem obdobju se odmakne, da bi lahko samostojno preizkušal, kdo je in kaj mu je všeč. Včasih se vam zdi, da vas zavrača, a v resnici ga kdaj preplavijo občutki jeze, negotovosti ali strahu, da bi razočaral. Potrebuje prostor, da je po celem dopoldnevu v šoli malo sam s sabo, da se pomiri.

V tem obdobju si počasi odgovarja na pomembno vprašanje:  Kdo sem?/ Kaj si želim?/ Kam grem?

Mladostniki so v tem obdobju v sebi zelo negotovi in občutljivi, čeprav tega na zunaj pogosto ne pokažejo. Na zunaj morajo biti močni. V resnici pa težko sprejmejo komentarje na njihove poskuse, kako bi lahko naredili bolje in drugače. Kar je kdaj prav hecno, saj so sami zelo kritični do vsega in hkrati občutljivi na vsako besedico.

Da bi se zaščitili pred našimi komentarji, nas kdaj vnaprej zavrnejo, ne pustijo si, da bi jim karkoli rekli. Posebno dovzetni so za to, kar jim reče mama. Tu najhitreje burno odreagirajo.

Zakaj?

Mladostnik potrebuje več prostora zase in vse več svobode. Nujno potrebuje sebi dokazati: “Zmorem sam. Gre mi.” In si odgovoriti na vprašanje: “Kdo sem”, “Kaj je pa meni všeč”; “kaj si pa jaz želim.”

Ker to obdobje odraščanja pride kar naenkrat, mame včasih težko preklopimo komunikacijo.

Ko mu z ljubeznijo rečete: “Si pripravil športno opremo?”- morda sliši: “Nisem dovolj dober.” In si misli: “Nisem več otrok, zakaj moram ves čas poslušati te tvoje napotke.” Kdaj je morda kar tiho. Ko pa je utrujen, iz njega priletijo tudi nespoštljive besede.

To ni znak, da ste vse zavozili. To je normalen razvojni proces, ki pa od mam res zahteva veliko potrpežljivosti in razumevanja, preklopa v komunikaciji pa tudi jasnega postavljanja mej.

Nam mamam je težko sprejeti, da naš mladostnik ni več vedno pripravljen na pogovor. A če ostanete spoštljivi in ljubeči, bo čutil, da ste tam, da ga čakate, ko bo pripravljen. Ko ga izpuščate, bo čutil, da mu zaupate in dajete dovolj svobode. In hkrati bo vedel, da ostajate njegov varen pristan.

Kako lahko pristopite

• Ni pomembno samo kaj rečete, ampak tudi kako to rečete – z veliko mero spoštljivosti do odraščajočega otroka.
• Dovolite si kakšen dan samo opazovati, kaj vse že zmore sam, kako se odziva.
• Poskušajte razumeti, da se nekatere stvari mora naučiti tudi iz lastnih napak. Če bo šel 4× brez dežnika, bo 4× moker. Če si ne bo nastavil budilke, bo kdaj zamudil v šolo. To so življenjske lekcije, ki jih potrebuje.
•  Ne komentirajte preveč ponesrečenih poskusov, napak. Kazanje na njegove napake s prstom najstnika zelo boli. Če boste pozorni, boste tudi sami opazili, kako v takih primerih precej burno odreagira. Lahko se o tem pogovorite z možem in skupaj bosta presodila, kdaj je pomembno, da sina na kaj pomembnega tudi opozorita.
• V družbi mam boste opazili marsikaj. Strokovnjaki opozarjajo ne le na “helikopterske” mame, ampak tudi na “kosilniške” mame – tiste, ki bi pred otroki odstranile vse ovire. Otrok potrebuje ovire, da jih premaga sam, saj je to del učenja samostojnosti.
• Ko je sin dobre volje, mu lahko spoštljivo poveste, katere besede vas ranijo in kaj z njegove strani ni bilo spoštljivo. Bodite kratki in konkretni: npr. “Želim, da, ko ti z veseljem pripravim hrano, rečeš kdaj tudi hvala. In da ne odideš kot iz gostilne – sam odneseš s mize, pobrišeš mizo, daš v pomivalni stroj.” Takšne konkretne in spoštljive napotke bo lažje razumel, ker mu dajejo jasne meje in hkrati možnost samostojnosti v času in prostoru.
• Izogibajte se posploševanju (nikoli, nič, ne, vedno, spet si pozabil…) in kritični drži, saj to ruši dober odnos.
• Namesto tega se ustavite preden karkoli izrečete in pomislite, kaj bo v spodbudo in smeri rešitve.

V tem obdobju odmikanja od mame je izjemno pomembno, da ima sin očeta (ali drug moški lik), s katerim lahko deli svoje poskuse in razmišljanja. Oče mu predstavlja moški svet, kjer lahko testira meje, poskusi stvari po svoje in ima dovolj svobode in  samostojnosti.

Ob očetu se sin uči, kako se moški med seboj pogovarjajo – bolj neposredno, konkretno in kratko, pogosto preko dejanj in izkušenj, ne le morje besed. To je dragoceno, saj vašemu otroku omogoča varno raziskovanje lastne moškosti in oblikovanje identitete.

Pomembno je, da sin ve, da ga oba starša podpirata. Ob pravi meri svobode, vajini spoštljivosti, varnih mejah in ljubeči nevsiljivi prisotnosti, bo lahko raziskoval svojo identiteto. Ko se bo vračal domov, bo počasi začutil, da ste tam zanj, in počasi bo spet pripravljen deliti svoje misli z vami.

Mnogo mam se sooča s tem, ampak splača se vztrajati. Kdaj tudi po mesecih momljanja, godrnjanja in zavračanja spet steče pogovor s sinom.

Predstavljajte si, da je vaš sin kot mladi ptič, ki se uči leteti. Svojih prvih poskusov ne želi deliti z vami, a bo zelo vesel, če boste opazili, kako je že razširil svoja krila in kako daleč je zadnjič poletel (prišel s kolesom, uspel pospraviti brez godrnjanja, ipd.).

PS.: Čez nekaj let bo morda prišel domov samo zato, da vidi mamo in očeta, malo poklepeta z njima, vzame ruzak in gre s prijatelji v hribe 🙂