Sara in Bojan Doljak: “Življenje polniva s smehom in radostjo, ne glede na to, kakšne ovire nama pridejo na pot”

Foto: osebni arhiv

Sara Ahlin Doljak in Bojan Doljak sta zakonca, poročena dobrih 24 let in starša dvema odraščajočima otrokoma. Kljub temu, da so na zunaj povsem “normalna družina” – ali kot Sara šaljivo pove, da je “čisto običajna žena in na trenutke tista tečna mama dveh najstnikov”, pa vseeno na drugačen način doživljajo življenje.

Sari so namreč pred 13-imi leti diagnosticirali multiplo sklerozo, pred sedmimi leti pa so ji zaradi zapletov morali vstaviti traheostomo (okence v sapniku, s katerim zraku odprejo prosto pot za vstop v spodnja dihala), zaradi česar je ostala brez glasu.

A kljub mnogim oviram, Sara še vedno počne tisto, kar rada počne: vodi svojo odvetniško pisarno, predava študentom in deluje kot mediatorka. Seveda, v svojem tempu in z drugačnim zavedanjem življenja. Njen mož Bojan, ki je izredni profesor na Fakulteti za farmacijo, pa ji ves ta čas stoji ob strani.

Zakonca Doljak sta za naš portal spregovorila o dogodkih, ki so se jima zgodili v zadnjem obdobju, o otrocih, ki odraščajo in o tem, kako doživljata drug drugega. Prav tako je iz njunih globin privrelo tisto, kar je pri obeh tako posebnega: njun preoblikovan pogled na življenje, na sočloveka in na besede, ki jih izrekamo. Zanimalo nas je tudi, kakšno mesto ima humor v njunem življenju in česa se veselita v prihodnosti.

Sara, letos julija ste praznovali svoj 50. rojstni dan. V kakšnem spominu vam ostaja ta dan? Kako ste ga doživljali?

“Veselih 50! Življenje se resnično začne zdaj!”

Sara: V življenju so trenutki veselja, razmišljanja in izjemnega veselja. Tisti dan je bil eden izmed teh dni. To je mejnik, ki ga sprejemam z veseljem, 50. rojstni dan. Nov mejnik, obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada, ne morem si kaj, da ne bi razmišljala o vsem, kar je bilo, in se veselila vsega, kar še prihaja. Hvaležna sem za vsak korak na svoji poti, tudi za težke trenutke, saj so me oblikovali v to, kar sem. Bila sem obkrožena z ljudmi, ki so mi dragi, in lahko ponosno rečem: “Veselih 50! Življenje se resnično začne zdaj!”

Bojan, ste na tisti dan za Saro pripravili kaj posebnega? Jo morda s čim presenetili?

Bojan: Niti ne. Presenečenje je ob takšnih priložnostih pravzaprav neizvedljivo, saj ravno takrat največ pričakujemo. Največji učinek dosežeš, ko so pričakovanja nizka ali jih sploh ni in niti sam nimaš načrta. Pravim, da ko Duh dá, potem se vse postavi na pravo mesto – ko pa Duh ne dá, je ves trud zaman.

Nedavno ste se tudi vrnili s potovanje po ZDA. Kateri so vaši najlepši spomini s teh počitnic?

Vsak trenutek tega potovanja je bil dokaz, da lahko kljub omejitvam zaradi multiple skleroze doživimo svet v vsej njegovi lepoti.

Sara: Po petih mesecih natančnega načrtovanja in priprav je končno prišel čas, da se podamo na dolgo pričakovano družinsko potovanje iz Slovenije v ZDA. Cilj: raziskati Boston, Washington, Filadelfijo, New York in se vrniti nazaj v Boston. Naša pustolovščina je zahtevala izjemno natančnost, saj sem s seboj imela svoj električni voziček, respirator, vsa potrebna zdravila, druge pripomočke ter zdravniška potrdila. Celotno potovanje je potekalo umirjeno in brez težav. Izbirali smo kraje, kjer ni bilo prevroče, kar je bilo ključno za moje počutje. Ameriška mesta so nas navdušila s svojo prijaznostjo in dostopnostjo za invalide. Vsak trenutek tega potovanja je bil dokaz, da lahko kljub omejitvam zaradi multiple skleroze doživimo svet v vsej njegovi lepoti. Naše družinsko potovanje je bilo več kot le raziskovanje novih mest. Bilo je potovanje preseganja lastnih omejitev in dokaz, da so sanje dosegljive, če verjamemo, da vse Stvarstvo stremi k temu in smo pogumni in vztrajni.  “Največji dosežki se zgodijo, ko presegamo omejitve svojih sanj in zaupamo ter verujemo, da bo vse dobro in prav.” Ta misel nas je vodila skozi celotno potovanje in nam dala moč, da smo premagovali vse ovire na naši poti.

Bojan: Spoznanj je veliko, najbolj pa ostanejo stiki z ljudmi, ki smo jih srečali. Nikoli ne pozabiš, kako si se ob nekom počutil. Če želiš videti zanimiva mesta in znamenitosti se usedeš pred ekran in lahko na svetovnem spletu od daleč prebrskaš vse znamenitosti, še celo iz boljšega zornega kota, kot če si jih ogledaš od blizu. Tudi spomin nanje traja približno enako dolgo. Občutki ob srečanju z nekom pa so praktično neizbrisljivi.

To poletje sta ob sebi ponovno imela hči, ki sicer študira v Parizu. Jo je bilo težko izpustiti iz rok? Kako jo vidita po letu dni bivanja v tujini?

Sara: Maja se je v Pariz preselila pri 19-ih letih, kar jo je prisililo, da se je naučila veliko novega in postala samostojna. Kljub temu, da je težko biti daleč od družine, je zaradi tega postala močnejša in bolj prilagodljiva. Življenje v tujini prinaša izzive, vendar tudi omogoča osebno rast in razvoj samostojnosti, kar je pomembno za vsakega posameznika. Kljub temu, da življenje v tujini ni vedno rožnato in da včasih nastanejo jezikovne ovire, Maja verjame, da prednosti odtehtajo izzive. Izkušnje in priložnosti, ki jih pridobiva v Parizu, so za njen osebni in strokovni razvoj na področju umetnostne zgodovine neprecenljive. Vsak dan smo v stiku preko sms sporočil in video klicev. Ni bilo težko spustiti Maje v svet, saj nas je na to pripravljala vso srednjo šolo, ko je že v prvem letniku rekla, da bo študirala v Parizu. Učila se je francoščino v šoli in izven nje, njeno veselje do umetnosti je raslo in v četrtem letniku je uspešno opravila sprejemni izpit na Sorboni.

Najlepše je opazovati človeka, ki se sam in neodvisno uči življenja in vstopa samostojno v nove odnose.

Bojan: Iti od doma je dobro – saj je z odhodom potem v gospodinjstvu bistveno manj stroškov kot prej. (smeh) Seveda, vsak odhod (in prihod nazaj) spremlja tudi nekaj vznemirjenja. A najlepše je opazovati človeka, ki se sam in neodvisno uči življenja in vstopa samostojno v nove odnose. V njih in skoznje bo našel smisel, namen oz. pomen svojega življenja, katerega mu starši ne morejo dati. Do tukaj smo šli skupaj, od tu dalje moraš sam. In ta pot se nikoli zares ne konča. V tem je ves čar bivanjske neskončnosti.

Doma še imata najstnika. Sara, kako izgleda vajina komunikacija, četudi že polnih 7 let nimate več glasu?

Doma me najbolj razume sin in tolmači, kaj želim povedati ostalim.

Sara: Doma me najbolj razume sin in tolmači, kaj želim povedati ostalim. Mojo specifično govorico telesa, obraza in ustnic razume brez uporabe komunikatorja. Vsi domači pa me razumejo brez tipkanja, ko sem huda ali vesela. Ko sem huda znam malo bolj kriliti z roko in se presedati, ter mimika obraza je drugačna. Tudi skregati se da z mano. Sem čisto običajna žena glede tega in na trenutke tista tečna mama dveh najstnikov. Jakost glasu komunikatorja se da povečati do te mere, da bi lahko tudi sosedje slišali. Izguba glasu ni ovira za družinsko dogajanje. Sem mama, ki razume in včasih mama, ki nič ne razume in sem staromodna.

Je katerih besed med vama z Bojanom več, kot jih je bilo prej, preden ste izgubili glas? Katerih je več? Katerih je manj?

Sara: Nezmožnost govora me je postavila v trenutek tukaj in zdaj. Ker sem prisotna v tem trenutku mi ni potrebno izreči veliko besed. Dovolj je zapisana beseda v komunikator, dotik, objem ali pogled, ki prenašajo moja sporočila, kot pa poplava vrženih besed in čudenje, kako to, da je ob govorjeni poplavi besed prihajalo do nesporazumov v pogovorih. Negovor odpira, odpira vrata življenju in ne površnosti in poplavi mašilnih besed.

Bojan: Mislim, da je z besedami podobno kot z vinsko trto, manj kot jih je – bolj kot so premišljeno (ob)rezane – bolj bogato rodijo. Kakor so peli Hazardovci: “So najlepše pesmi že napisane, so se vse ljubezni že enkrat dogajale …” Tako se razpoloženje najbrž resnično čuti, ne da bi pri tem bilo potrebnih ne vem koliko besed. Anthony de Mello je pripovedoval zgodbo o puščavniškem učitelju, ki je rekel: “Tisti, ki vedo, ne govorijo; tisti, ki govorijo, ne vedo”. Učencem ni bilo jasno zato so ga prosili za razlago. Učitelj jih je vprašal: “Ali veste, kakšen je vonj vrtnice?” Prikimali so. Nato jim je rekel: “Opišite mi ga”. Vsi so molčali.

Sara, v enem izmed vaših zapisov, ste zapisali, da humor pomaga pri premagovanju bolezenskih stisk. Kako pa to izgleda pri vama?

Bojan pravi, da je potrebno izsmejati težave, deliti smešne anekdote življenja in živeti vsak trenutek, ki nam je dan.

Sara: Odločila sem se, da bom stiske sprejela s humorjem in ne nenehnim strahom in krčem. Namesto da bi se zatekla k obupu, sem se odločila, da bom svoje življenje napolnila s smehom in radostjo, ne glede na to, kakšne ovire mi pridejo na pot. Bojan pravi, da je potrebno izsmejati težave, deliti smešne anekdote življenja in živeti vsak trenutek, ki nam je dan. Ne izogibava se resničnosti. Humor je način, kako ohraniti duševno moč in premagati bolečino. Kot je zapisano v Psalmu 126,2: “Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja; tedaj so govorili med narodi: ‘Velike reči je Gospod storil zanje.'” Ta verz izraža moč smeha in radosti, ki jo lahko prinesejo tudi najtemnejše trenutki. Ne glede na to, kaj prinese življenje, je pomembno, da ohranimo smisel za humor in se zavedamo, da lahko celo najtežji izzivi postanejo lažji, če jih spremljamo s smehom in radostjo.

Bojan: Verjetno bi se strinjali, da je nasmeh na obrazu najkrajša in najbolj zanesljiva pot do lepote – in najcenejša tudi! Humor ne premaga stiske – le ta namreč ostane – odvzame pa ji ostrino. Sem pristaš razmišljujočega humorja, ki človeka poskuša predramiti in ki temelji bolj na nizkosti šaljivca – ne na njegovi visokosti. Občutek majhnosti pred stisko se skozi humor zaseje relativnost v vse stvari tega sveta in hkrati utrdi absolutnost Njega, ki nam daje ž(Ž)ivljenje. Vem, da je Bog velik šaljivec! Sicer težave rade trkajo na domača vrata, a zbežijo, ko zaslišijo smeh (no, če sem iskren, nekatere kljub smehu vseeno vstopijo).

Sara, kako preživljate dneve, ko je težko? Ko pride kakšen nepredvidljiv zaplet, bolečina?

Zavedam se, da vsak trenutek šteje in da lahko tudi v manj dobrih trenutkih prinašamo svetlobo drugim.

Sara: V trenutkih, ko težje prenašam bolečine in težje diham, me to ne ustavi za dolgo pri ustvarjanju, razmišljanju. Takrat se uležem, se poskušam umiriti in vse odložim. Zavedam se, da vsak trenutek šteje in da lahko tudi v manj dobrih trenutkih prinašamo svetlobo drugim. Ne zanikam, da je vedno lahko, a vedno zaupam, da je pomoč, da so bolečine in stiske znosne, premagljive.

Bojan, kako si bolečino delita? Kaj vaši ženi v takšnih trenutkih največ pomeni?

Bojan: Vsako stanje, v katerem se človek znajde, pa naj bo prijetno ali neprijetno, je dobro dati na okensko polico in na široko odpreti polkna. (smeh) S tem pridobimo tako mi, kot opazovalci. Človekova duša se na takšen način ne samo prediha, ampak tudi napolni z obilico svetlobe. Pogosto imamo skrbi in pri tem menimo, da smo že samo zaradi skrbi nadvse odgovorni. V resnici pa je skrbnost, ne skrb, tista, ki lajša težke trenutke. Imeti skrbi, pri tem pa ne imeti skrbnosti, razjeda in obremenjuje tako tistega, ki skrbi ima, kot tistega, ki so mu skrbi namenjene. Poskušam ne biti človek, ki bi imel veliko skrbi, prizadevam pa biti skrben takrat, ko imam priložnost in seveda takrat, ko zmorem. Velikokrat imam priložnost, pa ne zmorem, velikokrat pa zmorem, pa priložnosti nimam … Ena večjih nespametnosti, ki jih počnemo v odnosih, je, da bolečino pred drugim skrivamo in s tem odnos oropamo tega, da bi se omočnil, poglobil in utrdil. Ko Sari simbolno odvzamem polovico bolečine (več kot polovico ne, ker bi me zagotovo pokopalo!), se v njenih očeh vidi hvaležnost in to je v tistem trenutku več kot dovolj.

Ko Sari simbolno odvzamem polovico bolečine … se v njenih očeh vidi hvaležnost in to je v tistem trenutku več kot dovolj.

Sara, v vaši knjigi Da, Življenje, ste zapisali zelo močan stavek: “Preden sem zbolela, sem se naučila vsega, razen živeti.” Kaj za vas pomeni “živeti”?

Sara: Sedem let ne morem več govoriti, hoditi ali jesti na usta. Globoko dihanje je preteklost. Nisem se ustavila. Dneve preživljam z raziskovanjem, razmišljanjem, življenjem in dihanjem o vseh stvareh, ki jih živim. Odločila sem se, da se osredotočam na dobro. To je moja aktivna in stalna izbira, ki ni vedno lahka. Moje zdravstvene težave so le del mojega mozaika osebnosti. Imamo samo eno življenje in ne nameravam ga živeti in preživeti v žalosti in obupu. Seveda me včasih ovira moje telo in se mi zgodi, da padem pod težo dneva. Sem človek. V teh letih sem spoznala, da mi je podarjena sposobnost veselja, vendar moram to vsak dan, večkrat na dan, sprejemati in vaditi. Negujem veselje do življenja, da bom tudi ko ne bo lepo, ko bo treskalo in grmelo, zmogla reči: »Da, Življenje!«

Sara, večkrat smo iz vaših slik lahko opazili, da v rokah držite leseni križec. Boga imenujete “Ljubimec moje duše”. Kdo je v teh zadnjih letih za vas postal Bog?

Sara: V žepu jakne ali hlač nosim lesen križ in s palcem levice večkrat na dan podrsavam vodoravno in navpično po njem. Križ me čez ves dan opominja, da sta v življenju poraz in zmaga; iskreno me uči, naj se ne bojim slabih trenutkov, ki so vedno osvetljeni s križem, če le dovolim in ni moje srce kamnito. Pogled na križ me uči poraze prenašati s potrpežljivostjo. Ko sem občutila križ v vsej razsežnosti, ne govorim več o tem, kaj pomeni biti dober človek. Sem čuječa in pripravljena za presenečenja Življenja. Rada se čudim nad Življenjem in verjamem v čudeže Življenja. Samo Bog lahko dvigne moje Srce ter mi podeli novo moč in navdušenje v Življenje in nadaljevanje poti v Pravo smer. Bog je moj zaupnik in tolažnik.

Česa se najbolj veselita v prihodnosti? Na kaj sta najbolj usmerjena?

Vznemirjen sem ob gotovosti, da kar bo še prišlo, bo tako ali drugače dalo rasti.

Sara: Hvaležna sem za vsak korak na svoji poti, tudi za težke trenutke, saj so me oblikovali v to, kar sem. Z navdušenjem se oziram v prihodnost. Leta, ki prihajajo, so novo poglavje, polno priložnosti in dogodivščin. Nad okoliščinami, v katerih sva zdaj, se ni kaj pritoževati. Pomoč obstaja. Ker ne vemo, kako bo v prihodnje, bi to lahko bil ponoven razlog za strah. A skrbi in črnogledost napajajo zgolj malodušje, ki pa ni koristno čustvo, če se v njem zasidramo. Zato se je treba z negotovostjo čim prej sprijazniti. Zaupanje, ki ga čutiva, je nadnaravno. Presega ta svet. Brez njega bi se že davno raztreščila.

Bojan: Prihodnost sicer ni nekaj, kar še bo, ampak je že sedaj. Veselim se, da Bog čudovito vodi in prijetno sem vznemirjen ob gotovosti, da kar bo še prišlo, bo tako ali drugače dalo rasti. Vse kar je v naravi živo, raste (in korenine v zemljo rine, kot poje Adi Smolar). In seveda se v prihodnosti veselim učenja in zorenja. Saj je že po definiciji človek mlad do tistega trenutka, ko se je pripravljen in sposoben učiti.