S taščo na dopustu

Vir: Shutterstock

“Letos smo se odločili, da bomo na družinski dopust povabili še babico in dedka (moževega očeta in mater) z namenom, da bi skupaj preživeli nekaj dni in da bi se najini otroci z njima še bolj povezali (živimo precej narazen). Idilična podoba srečne družine na morju z babico in dedkom je – vsaj zame – izpadla katastrofalno: tašča me je obravnavala kot nevedno osnovnošolko. Neprestano mi je gledala pod prste, zraven komentirala ali pa dvomila v moje odločitve. Ko sem ji rekla, naj že preneha s komandiranjem in naj samo uživa, mi je rekla, da ona ne komandira, ampak “samo svetuje”. O tem sem potarnala svojemu možu, on pa mi je samo odgovoril, da naj sprejmem, da ona takšna pač je in da se ne bo spremenila. Meni pa vseeno ni prav, da v meni ne vidi odrasle ženske in da si misli, da ima samo ona prav. Prej sem njeno občasno komandiranje poslušala samo z enim ušesom, po tem dopustu, ko si me je tako privoščila, pa do nje čutim pravi odpor. Zelo neprijeten občutek, ki bi se ga rada znebila, toda ne vem, kako se naj pogovorim z žensko, ki je tako zaverovana v svoj prav. Že vnaprej hvala za vaš odgovor.”


Draga bralka!

Ker je čas dopusta zelo omejen in zato toliko bolj dragocen, imamo ponavadi ljudje visoka pričakovanja, kako naj bi stvari potekale. Tudi vi ste odšli na dopust s tastom in taščo v želji, da bi se imeli lepo, da bi ne bilo konfliktov in nesoglasij ter da bi se stari starši in vnuki bolj povezali. In potem se je vam zgodila katastrofa, mož pa je stoično sprejel situacijo in svojo mamo, da taka pač je. Mogoče ste ob njegovi reakciji celo začutili, da vas je pustil na cedilu, samo s temi občutki in se postavil na mamino stran, namesto da bi ji glasno povedal, kako in kaj. In imate prav, sin mora razreševati konflikte z mamo. Zato vas je položaj, v katerem ste se znašli, še toliko bolj razburil. Ob tašči ste se počutili kot neveden otrok, ki ne zna sprejemati pravih odločitev, zato potrebuje stalen nadzor in kontrolo, da ne bo naredil kakšne napake. Mogoče ste že ob taščinem nasvetu, da vzemite večje cedilo za špagete začutili to kot osebni napad in so se prebudili vsi neprijetni občutki majhnosti in nesposobnosti. Namesto da bi samozavestno zmogli reči, o, hvala za nasvet, a bo cedilo, ki sem ga izbrala čisto primerno, ste ostali z občutki jeze in nemoči in ji rekli, naj vas preneha komandirati.

Najprej bi imela nekaj vprašanj za vas, preden se lotiva tašče. Ženskam se neredko zgodi, da se ob drugih pomembnih odraslih ženskah (taščah, šeficah, sodelavkah, kolegicah, influencerkah itd.) borijo s slabo samopodobo, občutkom manjvrednosti in pomanjkanjem samozavesti. Zelo pogosto se ti občutki vežejo na odnos s prvo in najpomembnejšo žensko v našem življenju – našo mamo. Če greste malo nazaj v otroštvo in se vprašate, kako ste se počutili ob svoji lastni mami: dobro, močno, razumljeno, vredno, ljubljeno – zato ne razumete vsiljivih in posesivnih žensk, ki vas močno odbijajo? Ali vam je nasprotno mati dajala občutek, da nič ne znate prav narediti, vas je stalno popravljala v vaših odločitvah in vas tudi sedaj ne razume v vaših potrebah in željah ter vas ne upošteva kot enakovredno odraslo žensko? Ali ob njej postanete kot nemočen in tesnoben otrok, ki ga je strah na glas povedati, kaj želi ali misli ter se težko postavi zase? Bi s tem tvegali zavrnitev, neslišanost, njen pasiven odziv ali celo jezo? Zakaj vas to sprašujem? Ker so občutki ob tašči lahko povezani z občutki ob lastni materi in jih je dobro ozavestiti in prepoznati ter jim dati pravo mesto. To nam pomaga, da potem drugim odraslim znamo postaviti mejo brez čustvene stiske. Zgolj v razmislek.

Pridejo trenutki, ko je na drugega potrebno pogledati z usmiljenjem in sočutjem, čeprav nam gre morebiti na živce.

Če greva sedaj še k tašči. Zanjo ste tuja ženska, žena njenega sina in mati njenih vnukov. Dokler zares ne bo postala babica (kar si nekatere dovolijo šele po parih letih ali sploh nikoli) in prenehala biti tašča, se nobena od vaju ne bo mogla sprostiti. Obe bosta stalno v strahu in stresu, kar bo povzročalo nejevoljo in nezadovoljive odnose. Šele ko se bo tašča prenehala oklepati svojih otrok in se bo zavedala, da ji ni več potrebno igrati enake vloge mame kot prej (in hkrati tudi vas obravnavati kot otroka) ter da je njene neposredne skrbi za otroke konec, bo lahko razvijala svojo individualnost kot ženska. Lahko bo postala mati odraslemu sinu, z njim in z vami vzpostavila odraslo vez. Skupaj se boste zmenili, kako si vsak od vas predstavlja dopust in kakšno vlogo imate.

Ko se bo tašča sprostila kot babica svojim vnukom in ob njih začutila tisto, česar mogoče ob svojih otrocih ni mogla, bo postala bolj senzitivna, nežna, razumevajoča, na voljo, čustveno zrela in se bo z vama pogovarjala kot z enakovrednim odraslim moškim in žensko. Ne bo več tako tesnobna in prestrašena ali vsiljiva. Ne bo želela vsega nadzorovati in preverjati, vsega vedeti in s “skrbnostjo” vnašati stisko, da bi pomagala ubogi snahi ali sinu. Ne bo delila nasvetov in naukov ali njenega življenja postavljala za normo, temveč bo razumela, da vidva iščeta svojo pot v življenje. Zaupala bo, da se bosta zmogla prav odločati, pustila bo, da naredita stvari po svoje. Priskočila bo na pomoč, kadar jo bosta potrebovala. Če pa je ona sama v sebi prazna, se počuti nekoristno in jo je svet razočaral, potem bo to predelovala v odnosu z vama in bo postala zagrenjena babica.

Če je vajino starševstvo drugačno kot je bilo starševstvo vaše tašče in tasta, bo to njima prebujalo bolečino, vse izgubljene trenutke in pogrešanja. Če ob lastnem sinu in vnukih ne zmoreta postati ranljiva in se sina še vedno oklepata kot otroka, potem bo sin skušal izpolniti njune neizpolnjene potrebe (kar je seveda nemogoče) ali pa bo prekinil stik z njima, da bo lahko v miru poskrbel za lastne otroke. To pa je boleč in obremenjujoč proces. Zavedajte se, da ni vaša dolžnost, da tašči pomagate postati boljša mama vašemu možu oziroma odraslemu sinu. To je njena naloga.

Dopust s starimi starši je lahko pravi blagoslov, če so stvari prej dorečene, pričakovanja realna in tudi izražena, odnosi pa iskreni, ljubeči in spoštljivi.

Predlagala bi vam, da se najprej z možem odkrito pogovorita. Kako je bilo njemu kot otroku ob mami, kako vam? Se oba v komunikaciji s starši še vedno počutita kot otroka, ki ne zmoreta ničesar narediti in morata le sprejeti situacijo kot je, čeprav v notranjosti brbotajo nemir, tesnoba, strah, jeza, mogoče celo sram? Vaš mož je tisti, ki naj rešuje spore in nesoglasja z mamo in postavi meje za svojo družino. Vi pa svojim staršem. Stvari so sedaj drugačne. In če stari starši ne zmorejo sprejeti, da ima vaša mlada družina svoje življenje, cilje, način vzgoje, priprave obrokov, praznovanja itd., potem je to njihov problem in ne vaš. Starša sta tista, ki bosta morala razumeti vaju kot odrasla človeka in ohranjati stik z vama in če vaju bosta kritizirala pred vnuki, jih bosta s tem izgubila.

Dopust s starimi starši je lahko pravi blagoslov, če so stvari prej dorečene, pričakovanja realna in tudi izražena, odnosi pa iskreni, ljubeči in spoštljivi. Ker popolnih odnosov ni, zelo pomaga, če smo drug do drugega prijazni, zmoremo sprejeti napake in posebnosti drugega, se znamo prilagoditi in odpustiti. Tast in tašča bosta veliko bolj sproščena, če se bosta počutila dobrodošla in zaželena. Tudi onadva potrebujeta odmor in imata svoje lastne potrebe in poglede, zato je vzajemno razumevanje ključno. Pridejo trenutki, ko je na drugega potrebno pogledati z usmiljenjem in sočutjem, čeprav nam gre morebiti na živce. Treba je vzeti v zakup, da skupni dopust prinese tudi naporna opravila, frustracije in čustveno zahtevne situacije, ki zahtevajo obilo potrpežljivosti. Predvsem pa ne smemo pozabiti na vse pozitivne stvari, ki jih skupaj doživimo. Zato upam, da je bilo teh veliko tudi na vašem skupnem dopustu in se jih boste s hvaležnostjo spominjali.

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc.

Svoje vprašanje za Svetovalnico Iskreni lahko pošljete na [email protected]

Komentarji

  1. Zakaj toliko napisanega 🙂 Zakaj bi tule pri problemu familije obdelovali še taščo?? Kaj je z vami? Enkrat sta ga zafrknila, ker sta vlačila zraven taščo, naslednjič ga pa ne smeta. Enostavno ne je več vlačit zraven. Sama z otrokom pejta na morje, to je osnovni namen, da gre družina sama na morje. Res bo več varstva in manj časa en za drugega, bo pa še vseeno bolje, kot da neka tašča muči mamico s svojimi kompleksi. Takoj prekiniti to prakso. S taščami pa naj se ukvarja psihologinja 🙂 ki vse ve.

    1. Tašče so podobne kot snahe, lahko so dobre, prijazne, delovne, nevsiljive, lahko pa so ljubosumne, posesivne, vsiljive, zoprne, se vtikajo v vsako stvar. Sama sem optimist in še vedno verjamem, da je več tašč dobrih kakor slabih.
      Če potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je večina tašč dobrih, da želi dobro svojim otrokom in vnukom in so večinoma vedno pripravljene pomagati, tako z varstvom vnukov kot tudi s kuhanjem, prevozi, itd.
      Če s taščo nikakor ne najdete skupnega jezika, je ne vozite s seboj na morje, ker bo napeto že od prvega dne dalje.

  2. Spoštovana Janja,
    Zahvaljujem se vam za zelo kakovosten odgovor in po svojih izkušnjah, predvsem pa če iskreno pogledam na odnose ,ki jih živim z mamo, taščo…se v polnosti strinjam z napisanim. Res je težko pogledati vase in spreminjati svoje poglede ,vendar se splača zaradi boljše komunikacije ,ki jo vnašamo v svoje družine in širše v družbo.
    Z možem pa greva najraje kar sama z otroki na dopust ,ker je to res čas,da se bolj povežemo, pocrkljamo, umirimo….
    Hvala še enkrat za vse vidike ,ki ste jih nakazala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.