V kotu so gorele svečke, v ozadju je igrala pomirjujoča glasba, ko je na svet prijokala najina čudovita hči. Prevevali so me občutki zmage, moči in ponosa, da mi je uspelo. Kakšen čudež!
Še pred nosečnostjo me je zanimala alternativa porodom v slovenskih porodnišnicah. Ker je nosečnost potekala brez problemov, sem vedno bolj pogumno razmišljala o porodu v Avstriji. Podpora moža v moji želji me je vzpodbudila, da sem navezala stik s porodno hišo. Povabili so naju na obisk, da spoznava babico, saj se bova tako lažje odločila. Imela sva namreč kar nekaj vprašanj oz. pomislekov glede varnosti. Ko sva prispela, nama je razkazala hišo, porodno sobo, potem pa smo se pogovorili o vsem, kar naju je zanimalo. V hišo sem vstopila polna dvomov glede poroda, odšla pa sem v veselem pričakovanju. Prvič v nosečnosti sem se veselila poroda brez kančka strahu. Z babico smo se pred porodom še enkrat srečali. Čudila sem se njenemu zaupanju v žensko moč in človeško naravo, ki se le redko kdaj zmoti, če ji prisluhneš.
Prišel je predvideni dan poroda, vendar se ni zgodilo popolnoma nič. Sledili so dnevi v pričakovanju, da se bo porod začel, pa se ni. Pregledi so bili vedno bolj pogosti in zdravniki so vedno natančneje pregledovali, če je kaj narobe z otrokom, če se slabo počuti. Počutila sem se odlično, prav tako sem otroka vsak dan dobro čutila, vendar sem zaradi skrbi zdravnikov začela dvomiti: pa se res dobro počutim? Morda otroka ne čutim dovolj dobro? Na svoje telo sem bila skoraj jezna, pa zakaj ne sproži popadkov, mar ne ve, da je predvideni datum poroda že zdavnaj mimo?!
Z babico v Avstriji smo se redno slišali in svetovala nama je, kaj vse lahko narediva za naravno sprožitev poroda. Prav tako naju je pomirila, da nekaj dni po predvidenem roku poroda ni razloga za skrb. Dogovorili pa smo se, da prideva v porodno hišo enajsti dan, tudi če ne bo popadkov. Ni bila slišati zaskrbljena.
Deseti dan čez rok. Čakal me je pregled v porodnišnici, tuji ljudje, tuje okolje. Ocenjena teža otroka je bila na spodnji meji, zato so mi mirno povedali, da naj naslednji dan pridem, da mi sprožijo porod oz. še bolje, če kar danes, da je otrok lahko v nevarnosti. Izrazila sem željo, da bi sprožila porod naravno oz. bi počakala, saj moje telo že ve, kdaj je pripravljeno. Zdravnica mi je odgovorila, da če bi moje telo delovalo popolnoma vredu, bi porod že sprožilo. Počutila sem se popolnoma nemočno in nesposobno, kot da sem ustvarjena z napako.
Tisto noč pa me ob 4.00 zbudijo popadki, ki mi niso dali več spati naprej. Najraje bi zavriskala. Zbudila sem moža in začela sva pakirati. Še prej sva poklicala babico in ji napovedala najin prihod. S potovalkami na hodniku sva na glas naštevala stvari, da ne bi česa pozabila. Ko nama je zmanjkalo besed, sva se objela in odšla. Porod je bil še v prvi fazi, saj sva se lahko med potjo pogovarjala in smejala kot dva otroka, ki odvijata darilo.
V porodni hiši sva se namestila in babica naju je prišla pogledat. Dogovorili smo se, da jo pokličeva, ko bo porod napredoval. Zunaj je bil čudovit dan, zato sva šla na sprehod. Vsakih nekaj minut sva se ustavila, da sem malo globlje zadihala, potem pa sva hodila naprej. Po kosilu je bolečina postala intenzivnejša, zato sva poklicala babico. Pokazala mi je, kako predihati popadke in kako se lahko med popadki namestim. Popadki so bili še vedno intenzivni, vendar sem jih veliko lažje prenašala, ko sem pravilno dihala v položaju na žogi, ki mi je najbolj ustrezal. Tudi mož je videl, da je porod napredoval, saj sem izgubila smisel za humor. Bil pa je z menoj in me bodril.
Ura je 20.00 in popadki so postali močnejši. Pravo delo se je začelo. Bila sem že kar utrujena. Babica je redno preverjala otrokov utrip, zato sem bila mirna. Ves čas je bila zraven in mi nudila oporo, kjer sem jo potrebovala, umaknila se je le takrat, kadar je videla, da z možem potrebujeva kakšen trenutek. Malo sem hodila, ležala na žogi, postelji, stala, se opirala na ripstol. Pri iskanju položajev med popadki sem bila vedno bolj kreativna, da bi olajšala bolečino, vendar sem po treh urah ugotovila, da upiranje bolečini ne pomaga. Porod se je prav zaradi tega malce ustavil, fizično sem bila zelo utrujena, babico pa je predvsem skrbelo moje psihično stanje. Res sem si že želela, da bi bilo konec ali pa da bi vsaj vedela, kdaj bo konec. Pogovorila se je z menoj, kako sprejeti bolečino. Z nekaj njenih prijemov in spremembo položaja je bolečina postala močnejša in porod je spet začel napredovati. Čeprav me je bolelo, sem se na nek način bolečine razveselila, saj sem vedela da je to znak, da se bližamo koncu. Odtekla mi je voda in začutila sem neverjetno silo, da bi pritisnila. Zadnji del poroda je bil zelo kratek. Naslonila sem se na moža in usmerila vso silo v pritiskanje. Še danes ne vem, od kod je prišla ta energija, da sem pri tej utrujenosti to zmogla. Babica in mož sta me vzpodbujala, mož je navijal kot na kakšni tekmi (zdaj razumem košarkarje, ki pravijo da so jim navijači dali moč, da so zmagali). Bolečina je dobila čisto drugo dimenzijo. Lahko bi rekla, da sem občutila moč in ne bolečine. Zmogla sem. Vse, kar sem želela, je stisniti k sebi najino deklico. Jaz sem objemala deklico, mož je objemal mene… Najlepši trenutki.
Babica mi je pomagala, da sem jo pristavila k prsim. Morali smo biti kar vztrajni, vendar je uspelo. Čutila sem podporo babice, ki je popolnoma zaupala, da sem sposobna dojiti, zato tudi sama nisem podvomila. Lahko bi še celo noč gledala najino deklico, saj sploh nisem bila zaspana, za razliko od moža, ki je v sekundi zaspal.
Babica je takoj zjutraj prišla pogledat, kako smo. Čutila sem vsako mišico svojega telesa, drugače pa sem se počutila vredu. Naslednji dan je prišel tudi zdravnik, ki je natančneje pregledal deklico. Vse je bilo vredu.
Sedela sem lahko že drugi dan po porodu, zato smo lahko hitro odšli domov; čeprav nam ni v porodni hiši nič manjkalo, je doma najlepše.
Ljudje smo res čudovito ustvarjeni in sposobni stvari, ki si jih niti v sanjah ne predstavljamo. Če sem zmogla roditi, zmorem še marsikaj drugega.
Zdravniki so se zmotili pri oceni teže, saj je bila deklica ob rojstvu za 400g težja od njihove ocene. Zaradi te pomote bi lahko bila prikrajšana za izkušnjo naravnega začetka poroda. Vesela sem, da sem lahko rodila v porodni hiši, saj če bi rodila v porodnišnici, verjetno ne bi imeli časa in prostora, da bi rojevala tako dolgo.
Menim, da predpostavka zdravnikov, kaj vse lahko gre narobe, v porodnice vcepi velik strah in zaradi tega je marsikatera prikrajšana za čudovito izkušnjo naravnega poroda in zaupanja v svojo žensko naravo. Morda je zaradi vseh preventiv in strahov rešen tudi kakšen otrok in porodnica, če je to pravi način, pa naj presodi vsak pri sebi.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Čestitke ob rojstvu hčerke :cheer: in hvala ker si delila z nami čudovito zgodbo!! V kateri porodni hiši pa si rodila če ni skrivnost? Govorijo samo nemško ali kako poteka komunikacija?
Hvala za odgovor in lep sončen dan!
kolko si pa plačala, če ni skrivnost?
Rodila sem v porodni hiši Isis Noreia, blizu Gospe Svete. Najina babica je govorila nemško in angleško, jezik res ni bil problem.
Porod je stal 1000 eur – dva obiska pred porodom, trije po porodu, porod in stanje pripravljenosti (stand by)
Posebej se plača bivanje v hiši – 150 eur na dan za oba (no, za vse tri 🙂
Sama sem bila že skoraj odločena da bova tudi midva najinega prvega otročka povila pri sosedih… ampak sva potem izvedela da pričakujeva dvojčka :cheer: seveda se tega zelo veseliva, ampak nama sedaj vsi govorijo o komplikacijah… ali te v primeru normalne nosečnosti, pa če dvojčka ležita lepo z glavicama navzdol sploh sprejmejo v taki porodni hiši? :confused:
Je pa res da je vedno še toliko več možnosti da gre kaj narobe… res ne vem kako se bova odločila, ampak vsekakor upam na čim bolj naravni porod…
Res je lepo prebrati resnično zgodbo in to še o dogodku, kjer se zgodi največji čudež na svetu – rojstvo otroka!
Tebi mamica iskrene čestitke za pogum, da si kljub strahovom, ki so ti jih vcepljali naši porodničarji, zbrala z možem toliko moči in sledila svojemu notranjemu glasu!
Izognila si se umetnim popadkom in s tem tudi rezanju…
Še enkrat čestitke in spoštovanja vredno odločitev.
Stefi
stefi, kakšne bedastoče. jaz sem imela um. popadke in nisem bila nič rezana.
Malo strpnosti prosim!
Res ni nujno, da si zaradi umetnih popadkov rezan…tudi če te medved lovi, ni nujno, da te ujame..
Je pač večja verjetnost če imaš umetne popadke in ležiš na hrbtu, kakor se pač rojeva danes v porodnišnicah.
Že že, strpnost, samo na živce mi gre, ker se kar širijo eni stereotipi in laži in bavbavi v zvezi s porodom, tako da je ženska že v naprej vsa zmedena. In porod v porodnišnici je že v naprej predstavljen kot nekaj groznega, hudega, nesramnega, tako da jim ženske niti ne dajo priložnosti. Še preden vedo, zakaj gre, msjo ženske sprane možgane. Tudi tanks to iskreni.net. Jaz sem rodila v porodnišnici in nimam pripomb.
mah kaj pa vem Katalenka…mogoče tisti, ki veliko prebira na temo poroda res dobi občutek, da se iz porodnišnic dela bav, bav…mislim, da iskreni niso med njimi, gre preprosto za priložnost, da se spregovori o tem kaj in kako je s porodom. Verjamem, da bi tale mamic, ki je napisala izkušnjo v marsikateri porodnišnici rodila drugače…z umetnimi popadki, v ležečem položaju, itd. ali bi bila izkušnja zanjo prav tako v redu ali pa travmatična, pa pač ne bomo nikoli zvedeli. Sama sem tretjič rodila povsem naravno, torej brez kakršnikoli posegov, razen predrtja mehurja, ko sem bila že čisto odprta…rodila sem pa v porodnišnici, tako da se da, ampak moraš pa vedeti kaj želiš, kaj lahko pričakuješ in vsaj malo podpore moraš imeti, pa še fino je, če porod poteka hitro in ti nihče ne vsiljuje “pomagal”
Čestitam za dvojčka!
Seveda, vedno obstaja možnost zapletov, ampak priporočam pozitivno mišljenje, še vedno je nosečnost nekaj normalnega in ne bolezen!
Tudi jaz sem imela veliko dvomov, zato je najbolje da navežeta stike in preprosto vprašata. Tam so zelo prijazni in ko bosta povedala vajino stanje, vama bodo povedali njihovo mnenje – gotovo ne bosta prva tega spraševala. Mislim, da bodo zaradi izkušenosti znali presoditi, če se je bolje odločiti za porodnišnico.
Lep pozdrav in vse dobro v nosečnosti!
Hvala za tale članek – super je prebrati takole iz prve roke izkušnjo v praksi. In pa seveda čestitke novi družinici!
Me pa zanima, kako je z dokumentacijo? Moraš kaj posebnega urejati?
Ker ima otrok potem avstrijski kraj rojstva …
Jaz sem svoji dvojčici rodila v Avstriji, v porodnišnici Feldbach. To ni porodna hiša, ampak sem bila kljub temu zelo zadovoljna. Od nekdaj sem si želela roditi v porodni hiši, za katere sem slišala v Nemčiji.
Nosečka z dvojčki: praviš, da te je strah roditi v Avstriji, ker imaš dva? Mene je bilo strah v Sloveniji, ker sem imela dva. In ne meni se za “grožnje” glede zapletov. Pozitivno mišljenje je več kot pol uspeha. Meni je tudi zdravnica rekla, da bo tako ali tako rodila v 30. tednu. Pa sem ji rekla, da sem se jaz odločila v 38. tednu, saj je to splošno znano, da so dvojči 14 dni “prehitri”. Pa mi je ošabno odvrnila: ja, pozitivno mišljenje je tudi pomemebno! Jaz mislim, da če si zdrava, paziš nase, ješ stanju primerno, se gibaš, ne kadiš itd…se nimaš česa bati.
Še moja porodna izkušnja: Obe deklici sta bili obrnjeni navzdol, bila sem v 38. tednu in ni bilo popadkov. Ker so mi zaradi obremenjenosti začela odpovedovati jetra, so svetovali carski rez, čeprav sem sama želela naravno. Ampak sem povsem zaupala zdravnikom. In rodila sem s carskim, pri polni zavesti ob prisotnosti 11 članske ekipe in moža! Takoj sem polubčkala mali dve, ati jih je umil, jaz pa sem čez pol ure dojila…magično! Obe sta imeli 2.700 g in bili veliki 48 oz. 50 cm. Kasneje sem imela obupne težave z dojenjem, ampak so babice naredite vse, da sem lahko na koncu dojila tudi dvojčici.
Še o dokumentaciji: v bolnišnico je prišel iz občine, pobral podatke, potem pa je samo oče moral na občini podpisati, da prizna očetovstvo. Rojstni list smo dobili takoj, na katerem seveda piše rojstni kraj Feldbach. Ko smo prišli nazaj v Slovenijo, pa smo rojstni list nesli na našo občino in so dojenčke vpisali v rojstno knjigo v Sloveniji, ker sta pač Slovenki. Ne pomeni pa to, da bi otrok dobil tuje državljanstvo. Morda bi ga kasneje, če bi želel, dobil lažje, ampak to je zgodba za drugič.
Če bi še enkrat rodila…bi definitivno v Avstriji, zelo verjetno v kakšni porodni hiši…ali pa v porodni hiši v Sloveniji!?
Mamici dvojčkov
Hvala za tvoj odgovor – sem vesela, da končno slišim še kakšno dvojno mamico 🙂 Se mi zdi da nas je tukaj na iskreni.net malo…
Z možem sva se veliko pogovarjala o tem v zadnjih dneh in se vedno bolj nagibava k Avstriji… koliko pa si plačala porod/CR v Feldbachu? Kdaj si se dogovorila z njimi?
Ja malo me je strah… ker me od vsepovsod filajo z informacijami kako tvegano je… in se potem občasno počutim kot da sem totalno neodgovorna ker hočem “bit nekej posebnega”…
Na internetu sem prebrala ogromno zgodb o dvojčkih ki so naravno, nekateri čisto brez asistence prišli na svet (drugi tudi z nogami naprej)…
Skratka, skušam se čim bolj izogibat ljudem ki vidijo same komplikacije odkar sem zanosila.. in ginekolog je definitivno eden izmed njih – vedno poudari kako zelo rizično je, kako se lahko vse zakompicira… to res deluje spodbudno na mojo psiho :angry:
Si se pozanimala v katerih porodnih hišah je možno rodit dvojčke? Ker eno sem kontaktirala pa je rekla da dvojčkov ne sprejema…
Imam še čas da vse dobro premislim in se odločim, vesela sem vsake pozitivne izkušnje – zato hvala!! 🙂
Ob prebiranju vaših izjav in mnenj, se vračam v obdobje, ko sem rojevala prvič -25 let je že o tega (in še tri leta kasneje). Vsakič sem rodila brez umetnih popadkov – vedno pa pred rokom(tudi nisem bila šivana).
Nimam drugih pripomb, razen tega da mi je bil ležeč polozaj pri rojevanju zelo neprimeren. Vendar nisem imela druge izbire! (Tudi možje takrat niso bili prisotni).
Zato iz srca pozdravljam pogumne starše, ki imajo možnost izbire in se pri tem vračati nazaj k zaupanju v porod kot naraven proces in tako zaznati moč telesa.
Kljub temu, da je padla na moj prispevek kakšna ostra, sem res prepričana, če telo še ni pripravljeno za porod in ga umetno prisilijo, poka in se trga……, zdravniki pa svoja dejanja že upravičijo. Že če se v času rojevanja zamenja zdravniška ekipa so že drugi prijemi. – Tako je v naši ginekologiji, na žalost.
Res bi bilo lepo, če bi bile tudi v Sloveniji porodne hiše, usposobljene babice, ki bi ob porodu čutno pristopale k porodnici in tako omogočile doživljane čudeža, ki se zgodi vsakič pri rojstvu. Stefi