Lep dogodek je bil ta teden odprtje Centra montessori v Podutiku na obrobju Ljubljane. V njem sta dobila prostor osnovna šola montessori (za 200 otrok) in vrtec montessori (za 70 otrok), v centru pa bodo potekala tudi različna izobraževanja pod okriljem Inštituta montessori.
Dogodek ni bil pomemben samo za družine, katerih otroci že obiskujejo osnovno šolo in vrtec, ampak tudi za širšo skupnost – ne samo lokalno in regionalno, ampak celo nacionalno.
Z zaključkom vélikega projekta gradnje so namreč vsi, ki so iz nič vzpostavljali OŠ montessori, pokazali, da je tudi v Sloveniji mogoče uresničiti sanje – in to ob predanosti staršev in učiteljev, pod vodstvom vizionarskih voditeljev ter, ne pozabimo, tudi ob podpori države, ki je kljub še vedno velikim zadržkom do zasebnega šolstva, v temelju odprla prostor ter omogočila in deloma podprla možnost izbire.
Predanost in vizija
Duša in srce projekta, ki je v Centu montessori dobil svežo, sijočo in dinamično zunanjo podobo, sta zakonca Pavel in Melita Demšar.
Pred desetimi leti sta začela preurejati domačo stanovanjsko hišo v Ljubljani, da sta lahko v njej odprla vrtec montessori – to je bil znak ne samo, da sta odgovorila na klic uresničiti svoje poslanstvo, ampak za to darovati tudi svoje življenje, vse svoje potenciale in energije.
Orala sta ledino zasebnega šolstva in pred osmimi leti dosegla, da je bil s strani države potrjen program osnovne šole montessori.
Pogumno sta šla v projekt gradnje. Ker je bila gospodarska kriza, pri bankah nista mogla dobiti kredita za gradnjo, zato sta sredstva zbrala z majhnimi krediti staršev, podpornikov, prijateljev, sorodnikov in za to zastavila tudi svoje premoženje.
Dolgih šest let sta si potem prizadevala, da sta končno dobila gradbeno dovoljenje. Zapletom ni bilo videti konca.
Melita in Pavel Demšar med uvodnim nagovorom pred odprtjem Centra montessori
A po drugi strani se je izkazalo, da sta vendarle bila ob pravem času na pravem mestu. Če bi se tisti, ki so pred nakupom odločali o namembnosti zemljišča v Podutiku, zavedali, da ga bo kupil nekdo z namenom gradnje zasebne šole, je vprašanje, če bi zasebna šola danes tam res stala.
Zato so bila potrebna leta potrpežljivosti, ko sta vzporedno s prizadevanji za rešitev gradnje razvijala program in šolo zaradi naraščajočega števila učencev tudi dvakrat selila. Ko sta v tem čakanju in boju z birokratskimi mlini na veter doživljala nemoč, sta se običajno zatekla v razred k otrokom in to jima je dalo energijo, da sta nadaljevala.
»Malo sva utrujena,« sta priznala ob nagovoru pred odprtjem šole in dodala, da sta po veliko večerih in tudi nočeh skupnega načrtovanja in iskanja rešitev pridobila novo veščino: »Da lahko zaspiva kjerkoli in kadarkoli: nad računalnikom ali sredi pogovora.«
Elita v pravem pomenu besede
V napetem, pogosto kulturnobojnem ozračju, ki zadnje čase vlada v Sloveniji glede zasebnega osnovnega šolstva, voditelji, učitelji in starši v zasebnih šolah zelo otepajo izraza »elita«.
Pa vendarle je treba priznati – osnovna šola montessori je elitna. Tako kot druge redke osnovne šole v Sloveniji, ki jim je bilo doslej dano nastati.
A ne gre za elito skozi očala preživelega razrednega boja, za šole, »ki bi si jih lahko privoščili samo bogati«. To so slikovito v nedavnih razpravah okrog zasebnega šolstva prikazali s podatkom, kako presenetljivo veliko otrok v OŠ montessori dobi od države subvencijo za šolsko prehrano.
Gre za druge vrste elito – za elito notranje drže, za elito odnosa učiteljev in staršev, ki želijo več, ki se ne zadovoljijo s povprečnostjo ali socialistično uravnilovko, ki ne podležejo lagodnosti zadovoljstva ali trpke sprijaznjenosti s tem, kar jim je dano, ampak za svoje otroke želijo bolje in več, in so za to pripravljeni tudi nekaj zastaviti.
Take »elite« se nimamo kaj bati, saj nikogar ne ogroža, ampak kvečjemu nas vse spodbuja, da tudi sami hodimo po poti elitnosti. In več kot bo ljudi, staršev, voditljev šol, ki si bodo prizadevali biti elita, več bo koristi za vse. Razlike bodo vedno ostale, in prav je, saj so gonilo razvoja.
Imamo pa dve možnosti: ali vsi ostanemo enaki v povprečnosti, ali pa omogočimo, da tistim, ki so najbolj sposobni in predani omogočimo, da pomagajo, da se lahko dvignemo prav vsi.
»Primerjaj se s seboj, kakršen si bil včeraj, in ne z nekom drugim danes,« pravi Jordan Peterson v trenutno najbolje prodajani knjigi na svetu, ki prinaša 12 pravil za življenje, 12 protistrupov kot odgovorov na kaos današnje družbe. Velja tudi za vse, ki razmišljamo o slovenskem šolstvu.
Zakaj torej ne bi bile vse naše šole elitne? Res torej mislimo, da je to nemogoče? Pogosto se oziramo za zgledi v tujini, največkrat na Finsko. Mogoče je torej, a ne s tako držo, kot jo ima danes žal še vedno preveč ljudi v odnosu do peščiče tistih, ki so si drznili hoteti biti »elita«.
Strah je odveč
Zgoraj zapisano dokazuje tudi konkretna izkušnja, ki jo imajo ustvarjalci zasebne osnovne šole montessori v Podutiku.
»Iz lastne izkušnje sem prepričan in tudi mednarodne izkušnje kažejo na to, da je, kjer so se pojavil zasebne šole, kvaliteta v javnih šolah narasla,« je septembra lani med gradnjo šole za Domovino dejal ravnatelj Pavel Demšar.
Zgled zasebnih šol, ki so lahko v določeni meri bolj fleksibilne, s tem pa tudi inovativne, je tako velikega pomena za razvoj šolstva v določeni državi nasploh. Dobra zasebna šola vpliva, da se bolj razvija tudi javna. »Če pa se alternativo omejuje, do tega ne more priti. Ta krč je potrebno preseči,« meni Pavel Demšar.
Trije izobraževalni modeli zasebne osnovne šole, ki jih je država doslej že priznala (waldorfski, montessori, Lila), pa tudi drugi, ki se v zadnjem času pojavljajo, pa še nimajo javne veljavnosti (recimo gozdna šola) tako prinašajo svežino in nove izzive v slovenski šolski prostor.
Lahko upamo, da bomo presegli krč strahu pred drugačnimi pristopi, še bolj odprli prostor zasebnim šolam (da bodo recimo tudi starši kje drugje kot v Ljubljani in Mariboru imeli večje možnosti izbire) in ne nazadnje omogočili, da alternative prekvasijo tudi naše javno šolstvo?
Lahko. Če bomo imeli dovolj poguma in vztrajnosti. Vsi ustvarjalci osnovne šole montessori v Podutiku so ga premogli. In tudi v tem so nam lahko za zgled.
***** ***** *****
Združeni pevski zborček pred vhodom v Center montessori
Pavel in Melita predstavljata zgodbo centra
Odprtja sta se udeležila predsednik države Borut Pahor in ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Nadškof Zore blagoslavlja novo stavbo.
Trak pa je predsedniku Pahorju pomagal prerezati Teodor, učenec šole, sin Pavla in Melite Demšar.
Zdaj pa je projekt res končan – in novi prostori so na ogled.
Misel Marie Montessori.
Kaj neki računajo?
V prostorih vrtca.
Atrij – prostor za katehezo Dobrega pastirja.
V učilnici za tretjo triado se lahko pogovarja tudi udobno.
Osrednji, prehodni prostor med učilnicami v prvem nadstropju je namenjen srečanju, druženju, gradnji skupnosti. Prvi test je prestal z odliko.
Foto: Klemen Brumec, Štefan Kržišnik
***** ***** *****
Po odprtju prostorov in blagoslovu je bil v Centru montessori še dan odprtih vrat.
Vrtec ima dan odprtih vrat 3x letno. Naslednja možnost bo v četrtek, 6. marca 2018, ob 17h.
Šola pa ima dan odprtih vrat vedno prvi četrtek v oktobru (letos 4. oktobra 2018).
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
