“Rada bi videla starejše poročene pare držati se za roke ter se kdaj objeti in poljubiti tudi pred drugimi”

Vir: Pixabay

Koliko nežnosti med zakoncema je v javnosti je primerno? Koliko je preveč? Je je lahko tudi premalo?

Morda je kakšnemu paru odgovor na to vprašanje samoumeven. No, najina izkušnja ni bila takšna. Moj mož je, kot verjetno pri vsem v življenju, glede izkazovanja nežnosti v javnosti precej zadržan, jaz pa, tudi verjetno kot pri vsem v življenju, dokaj odprta. V najinih skupnih začetkih je šel lahko ves dan v franže, ker se nisva uspela zediniti, koliko poljubljanja je primerno na peronu, polnem srednješolcev, potem ko se nisva videla cel teden.

Z leti sva se toliko obrusila, da si tudi na tem področju prihajava naproti. Ko bi se mu v družbi najraje obesila okrog vratu, ker je rekel nekaj res krasnega, se zadržim. In ko sem jaz nekje na javnem kraju negotova, prestrašena ali vznemirjena, me on objame, čeprav mu je težko. Ker vem, da to terja veliko od njega, mi pomeni še toliko več!

Koliko nežnosti v javnosti je torej primerno?

Nekaj je na držanju za roke. Je subtilno in vendar zgovorno. Kaže, da dva pašeta skupaj, da si pripadata. Kaže tudi, da se očitno še vedno rada dotikata drug drugega. In sta na tak način tudi zgled.

Meje, koliko izkazovanja naklonjenosti v javnosti je primerno, sprejemljivo, si seveda vsak par postavlja sam. Črto pa vendar potegnimo pri vzburjenju. Torej, kar bi lahko vodilo v spolnost, sodi v njuno intimo in ni primerno za javnost.

Pa saj ne, da bi pogosto (ali sploh kdaj) videvala poročene pare, ki se v javnosti preveč stiskajo in poljubljajo. Prej bi rekla, da je obratno – starejši ko smo in dlje ko smo poročeni, manj poročenih parov vidimo, ki si sploh še izkazujejo nežnost v družbi.

Ne pravim, da bi se morali možje in žene še 20 let po poroki obešati drug po drugem kot kaki dijaki po šolskih hodnikih, pa vendar je zelo dragocena tudi nežnost, ki si jo izkažejo pari v srednjih ali zrelih letih.

Vedno z roko v roki

Vam bom dala en primer. V ulici, v kateri sem odraščala, je živel par približno istih let kot moja starša. Imata dva otroka, približno mojih let. Če pomislim nanju, si vedno pred oči prikličem, kako se, držeč za roke, počasi sprehajata navzgor po ulici, mimo naše hiše. Stokrat sem ju v otroštvu in mladosti videla skozi kuhinjsko okno, ko sta šla mimo. Vedno z roko v roki. In vedno se mi je zdelo tako lepo.

Saj je res, da sta se tudi moja starša, kamorkoli smo šli, držala za roke. Ampak pri njiju mi je bilo samoumevno, v najstništvu pa mi je šlo njuno kljunčkanje celo malo na živce. Ostali pari mojih sošolcev in vrstnikov tega niso nikdar počeli. Še sprehajali se niso skupaj, kaj šele, da bi jih zasačil pri držanju za roke. Z leti se je kar nekaj staršev mojih osnovnošolskih prijateljic in prijateljev ločilo. Sosedov par iz ulice mojega otroštva pa je še vedno skupaj. Zdaj sta starejša in že dokaj siva. A še vedno po ulici hodita z roko v roki – ravno zadnjič sem ju spet videla skozi kuhinjsko okno mojih staršev in bila kar malo ganjena.

Pričevanje ljubezni

Nekaj je na držanju za roke. Je subtilno in vendar zgovorno. Kaže, da dva pašeta skupaj, da si pripadata. Kaže tudi, da se očitno še vedno rada dotikata drug drugega. In sta na tak način tudi zgled. Saj ne, da povezani roki nujno pomenita krasen odnos. Pa vendar sta na svoj tih način lahko pričevanje ljubezni.

Zato bi si želela videti veliko starejših poročenih parov, ki bi se sprehajali držeč se za roke, ki bi se kdaj objeli in poljubili tudi pred drugimi, ne le na samem, za zaprtimi vrati.

Predvsem pa si srčno želim, da bova tudi midva tudi čez 30 let še vedno hodila naokrog z roko v roki.