Računalniške igrice so zasnovane tako, da bi čim bolj zasvojile

Vir: Pixabay

Računalniške igrice so oblika zabave in sprostitve, ob kateri je mogoče mimogrede pozabiti na čas. Nanje lahko posameznik misli tudi, ko jih ne igra in komaj čaka, da se vrne v njihov svet. Zakaj se to ne dogaja pri na primer namiznih družabnih igrah? V čem je skrivnost virtualnega sveta, da nas tako močno pritegne in osvoji? Kateri so tisti psihološki mehanizmi, ki povzročajo, da se igralci (posebej še mlajši) znova in znova vračajo k njim in v tem svetu ostajajo mnogo dlje, kot je po smernicah še priporočljivo?

Snovalci računalniških iger so zelo dobro seznanjeni s psihologijo in v igrah, ki jih ustvarjajo, poskušajo upoštevati čim več psiholoških dejavnikov, s katerimi bodo pritegnili igralce.

Osnovni mehanizmi, ki upravljajo naš vsakdan

Prvi in glavni namen iger, ki ga upoševajo vsi programerji, je, da nudijo ugodje. Če torej želimo razumeti, zakaj igre tako zasvojijo, moramo odgovore poiskati v človeški naravi in v osnovnih mehanizmih, ki upravljajo naš vsakdan.

Naš notranji sistem se je skozi tisočletja evolucije konstantno prilagajal in postal neverjetno pameten in premeten. Naši možgani se vseskozi trudijo, da bi nam sporočali, kaj je za nas dobro in kaj slabo. Želijo nas usmerjati s tem, da spodbujajo (nagrajujejo) dobro vedenje in ne opogumljajo (ne nagrajujejo) slabega.

Hierarhija potreb po Maslowu

Maslowa hierarhija potreb (glej sliko), za katero smo gotovo vsi že kdaj slišali, deli potrebe na osnovne (fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, potrebe po ljubezni in pripadnosti ter potrebe po spoštovanju) in višje (kognitivne in estetske potrebe ter potreba po samoaktualizaciji). Potrebe so torej razdeljene na tiste, ki so direktno povezane z našim preživetjem, in tiste, katerih zadovoljitev pomeni, da lahko živimo v polnosti.

Zadovoljitev osnovnih potreb za možgane ni velik izziv. Če smo lačni, takoj vedo, da je „dobro“, ko nekaj pojemo in „slabo“, če ničesar ne pojemo. Pri višjih potrebah pa ni tako enostavno ločiti med „dobrimi“ in „slabimi“.

Kako nas možgani spodbudijo, da se držimo pravih in ne napačnih odločitev?

Čisto preprosto – uporabljajo metodo palice in korenčka. Kadar naredimo nekaj, za kar ocenijo, da je za nas dobro, nas nagradijo z dopaminom (s hormonom, ki daje občutek zadovoljstva) in nas kaznujejo z bolečino – fizično ali psihično – kadar naredimo nekaj „slabega“. Naravno je, da si želimo čim več dopamina in čim manj bolečine, kar nas usmerja k dobrim odločitvam.

Kako do „doze“ dopamina v realnem in kako v virtualnem svetu?

Več kot je v igri komponent potreb, po katerih hrepenimo, bolj nas igra pritegne.

Za primer vzemimo izpolnitev potrebe po socialnem stiku. V realnem svetu moramo izvesti en kup aktivnosti različno zahtevnih stopenj. Če želimo zgraditi nek nov odnos, se je najprej potrebno urediti, nato zapustiti svoj dom, srečati ljudi, se potruditi za dober prvi vtis, se primerno vesti, se spopasti s svojo sramežljivostjo itd. In na koncu, kadar investiramo veliko časa in energije, se rodi novo poznanstvo, novo prijateljstvo, nova ljubezen. Dosežemo „rezultat“ in smo nagrajeni z dozo dopamina, ki ustvari občutek odličnega počutja, zadovoljstva, izpolnjenosti in sreče.

V realnem življenju gre za precej uravnoteženo razmerje med vložkom in rezultatom. V svetu virtualnih iger je lahko nov socialni stik samo klik stran. Razmerje med vloženim trudom in časom in nagradnim dopaminom se podre, v tem pa se skriva tudi vsa čarovnija.

Kako snovalci iger spodbujajo te mehanizme, da postanemo tako odvisni?

Naši možgani ne ločijo najbolje med resničnim in virtualnim svetom in v obeh primerih uporabljajo isti sistem nagrajevanja.

Največja „prednost“ virtualnega sveta je torej v tem, da smo v njem nagrajeni, ne da bi morali skozi dolgo vrsto nezabavnih preprek, dogodkov, srečanj, truda, neprijetnosti … Poleg tega je tudi čas, ko dosežemo nagrado, bistveno krajši. In glede na to, da možgani že od vekomaj delujejo tako, da iščejo, kako bi porabili čim manj energije, da bi zagotovili optimalen rezultat, je to lahko zmagovita kombinacija. Ta koktejl snovalci iger samo še zapakirajo v izjemno grafiko in zgodbo.

Katere naše potrebe igre zadovoljujejo?

Več kot je v igri komponent potreb, po katerih hrepenimo, bolj nas igra pritegne. Igre izpolnjujejo naše socialne potrebe (možnosti sodelovanja, povezovanja v skupine, …), omogočajo nam pridobiti določen status, omogočajo nam, da si nekaj ustvarimo, zgradimo, da pokažemo določeno znanje. Omogočajo nam, da imamo nadzor nad tem, kdo smo in kaj počnemo. Ko enkrat vidimo, kako enostavno je priti do „doze“ dopamina, izgubimo motivacijo, da bi do njega prišli v realnem življenju in se raje vedno znova vračamo v svet iger, da si čimprej zagotovimo občutek ugodja in zadovoljstva. Potrebujemo pa ga vedno več in več, posledično se vračamo vedno pogosteje in ostajamo vedno dlje. Realni svet nam postaja nezanimiv, ker za občutek zadovoljstva potrebujemo vedno več dopamina, tolikšne količine pa nam lahko zagotavlja samo še več igranja iger.

Seveda vsako preživljanje časa z igranjem iger ni škodljivo. Obstajajo celo raziskave, ki dokazujejo, da zmerno (okoli ure do dveh na teden) igranje razvija miselne sposobnosti, razvija sposobnost reševanja problemov, celo pomirja. Toda dopamin ima izjemno moč in prav je, da poznamo njegovo delovanje, kajti iz odvisnosti, v katero nas vodi, je zahtevna pot.

Vir: https://f1pme.medium.com/