Psihologinja Lidija Kociper: Ko zakon ponuja smrt namesto pomoči

Foto: Envato

Nedvomno je tema, ki zadeva smrt in umiranje za nas nekaj nelagodnega in se je radi izogibamo. Pa vendar je izjemno pomembna življenjska tema posebno, ker se ob njej velikokrat počutimo nemočni in sami. Referendum o Pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nas sili, da si vzamemo čas in pogledamo, kaj to pomeni in kaj se lahko zgodi, če ga podpremo. Naša kultura, ki bi naj bila kultura življenja, se spreminja v kulturo smrti. Zakaj? Kaj se dogaja?

V času, ko imamo največ možnosti za lajšanje bolečin, ponujamo možnost uporabe učinkovine za usmrtitev (ne smemo reči strupa).

Do sedaj je veljalo v splošnem mnenju in v ustavi, da je človeško življenje nedotakljivo. Gre za svetost in dostojanstvo človeškega življenja od spočetja do smrti. To pomeni, da ima naše življenje svoj smisel, tudi ko smo onemogli in bolni. Sedaj pa se ponuja nagovarjanje k samomoru in pomoč pri samomoru kot nekaj zakonitega, celo dobrega.

Ko sem prebirala ta zakon, nisem v njem našla ničesar, kar bi pokazalo na kakšno človeško podporo ali nudenje pomoči in topline trpečim v stiski. Tak zakon mi predvsem sporoča sledeče:

• Moje življenje, ko bom stara, onemogla in na smrt bolna, ko bom trpela in bom v notranji stiski, odvisna od drugih, nima vrednosti.
• Državi in bližnjim sem v breme. Sem ekonomski strošek. Izračunali so, koliko stanem, če še živim in koliko, če me usmrtijo. Od drugih zahtevam preveč časa, pozornosti, denarja. Ni dovolj kadra zame. Ljudje nočejo delati s takšnimi, kot sem jaz.
• Sem nekoristna, zato ni prav, da obstajam.
• Lahko me je strah zdravnikov. Nikoli ne vem, kdaj me bodo zdravili in kdaj zastrupili.
• Ko mi bodo ponudili možnost zastrupitve, da me rešijo trpljenja, ne bom imela prave izbire. V trpljenju sem sama, drugim pa sem s svojim trpljenjem v breme, če ne, mi sploh ne bi postavili tega vprašanja ali pa govorili o tej možnosti. Če si bom tisti dan, ki smo ga določili za mojo usmrtitev, premislila, tega ne bom upala povedati. Strah in sram me bo pred svojimi bližnjimi, ki so se s tem že strinjali.
• Če so se moji bližnji strinjali s tem, pomeni, da sem jim odveč. Moja privolitev je bila preizkus, koliko jim pomeni, da še živim.
• Zmeraj sem mislila, da je samomor nekaj, česar ne smem storiti, da se je vredno boriti do konca, da moram biti vzor za druge, sedaj pa me k temu nagovarjajo in mi govorijo, da je to prav, da je to z zakonom dovoljeno in da so se ljudje na referendumu s tem strinjali.
• Če sem še mlada in trpim za neozdravljivo boleznijo, sem brez upanja, da je takšno življenje še kaj vredno. Najbolje je, da čimprej umrem, da lahko moje organe uporabijo za druge ljudi. Tako bom vsaj koristna. Sicer življenje nima več smisla.
• Če sem obupana nad življenjem; če je moje strašno trpljenje v tem, da me nihče nima rad, da se počutim zapuščeno in samo – takrat si mislim, da mi nihče ne more pomagati. Pa še res je! Pomagali mi bodo tako, da čimprej izginem iz tega življenja in se vsega rešim. Kako neverjetna možnost. Sama tega ne bi mogla storiti. Me je preveč strah samomora.
• Če sem naveličana življenja, ker v trenutni krizi ne vidim smisla, mi ponujajo možnost, da to brezvezno življenje končam čimprej. Posledično lahko sklepam, da  nikomur nič ne pomenim in sem ničvredna.

Vse, kar mi ponujajo v mojih stiskah, je smrt. Imam občutek, da celo izkoristijo mojo stisko, da mi lahko ponudijo smrt. In temu še rečejo dostojanstvena smrt? Prav tako bom trpela v tem umiranju.

Ne omenjajo, da trpljenje lahko lajšamo z zdravili, s paliativno oskrbo, hospicom, da najhujše stiske lajša človeška bližina. Nihče ne govori o tem, kaj pomeni dozoreti za naravno smrt. Morda se moram še kaj naučiti, saj radi rečemo, da se do smrti učimo.

Izkušnje v drugih »naprednih« državah kažejo, da so za tem čisti ekonomski interesi in trgovina z organi, ne pa človek, ki trpi. Človeški medsebojni odnosi niso pomembni.

V času, ko imamo največ možnosti za lajšanje bolečin, ponujamo možnost uporabe učinkovine za usmrtitev.

Moja osebna izkušnja

Sama poznam dostojanstveno smrt. Doživela sem jo pri svojih starših. Izkušnja njunega umiranja mi je odprla nova obzorja življenja. Spoznala sem, da se ob vdanem sprejemanju trpljenja dogaja dozorevanje, da se čistijo naši odnosi. Z očetom sem se lahko iskreno pogovorila o vsem, kar me je težilo, mami pa sem ob njeni nemoči skušala dajati to, kar sem sama pogrešala. In to sem dobila v polni meri povrnjeno. Tukaj ob bolniški postelji, v območju trpljenja, se dogajajo svete stvari: odpuščanje, sočutje, ljubezen in hvaležnost. Ob mamini smrti smo bili prisotni vsi otroci. Navdajal nas je globok mir in medsebojna povezanost. Izkušnja takšne smrti je nekaj lepega, je nekaj, kar se ne da opisati.

Vsak od nas si zastavlja vprašanje, kako se želi soočati s svojim trpljenjem in svojim umiranjem? In kako želi sprejemati trpljenje in umiranje svojih najbližjih?

Smo še lahko brezbrižni do tega, kar sprašuje referendum? Zakon o pomoči pri končanju življenja je prisila in omejuje človeško svobodo celo pri umiranju.

Ljudje običajno ne rečejo, da bi radi umrli, ker preveč trpijo, ampak ker se čutijo osamljene, odveč, v breme, nekoristne. Dejstvo je, da prav s svojo nemočjo izvabljajo od svojih bližnjih nekaj dobrega: sočutje, ljubezen, odpuščanje in hvaležnost. In to so vrednote, za katere je vredno živeti in ki preživijo tudi smrt.