Prvič v vrtec: Pismo vzgojiteljice staršem

Vir: Shutterstock

V knjigi življenja se piše veliko zgodb. Nekatere imajo veselo vsebino, so polne ljubezni, upanja, smeha, druge so začinjene s slabimi odnosi, otožnimi spomini … A kljub temu je vse odvisno od nas; se obremenjujemo ali gledamo na to kot na nov izziv, ki nas izpopolnjuje in krepi? Če se izročamo Božjemu varstvu, lažje hodimo po poti.

Nova zgodba v življenju se piše tudi, ko otroka prvič oddamo v vrtec – v varstvo osebi, ki je ne poznamo, in med vrstnike, ki jih še nismo videli. Kar naenkrat ima otrok dva doma. Zato je pomembno, da se ob tem vstopu na »novo pot« pripravimo.

Kako otroku olajšamo prehod?

Najprej razčistimo sami pri sebi. Zavedati se moramo, da so nam otroci le na posodo in ni za nikogar dobro, da si jih prisvojimo. Zaupajmo, da otrok odhaja v varno gnezdece, kjer se mu odpirajo novi pogledi v svet. Prepletajo se nova poznanstva, izkustva, predvsem pa zaupajmo, da mu bo tam prijetno in se bo naučil medsebojnega sporazumevanja, odgovornosti, da mu bo lažje samostojno stopati po življenjski poti.

Dobro je, če ima mama prehudo stisko in je zelo žalostna zaradi »odtujitve«, da otroka uvaja oče. Pri tem pa si mama nikoli ne sme očitati, da je slaba, nesposobna mati. Čustva se pri njej pač drugače prepletajo.

Poskrbimo, da bo tako za nas kot za otroka ta prehod čim lažji. Ne nalagajmo mu dodatnih bremen – sprememb. Z njim se pogovarjajmo, mu pripovedujmo, da morata mamica in očka hoditi v službo, otroci pa se gredo igrat s prijatelji in »tetami« (vzgojiteljicami). Po službi jih pridemo iskat ter se doma skupaj igramo, kuhamo in crkljamo.

Včasih lažje uvajajo očetje

Zelo koristno je, da se z otrokom pred uvajanjem večkrat zapeljemo do vrtca in si ogledamo zunanjost »novega doma« ter se poigramo na igrišču. Ob vsem tem se seveda pogovarjamo. Čeprav otrok še ne govori, veliko razume, zato mu je dobro veliko pripovedovati in če je le mogoče, z navdušenjem (zavedam se, da so stiske). Le tako bo dojemal, da ga starši z zaupanjem predajajo med druge ljudi. Mati in oče se dogovorita, kdo bo uvajal otroka v novo okolje. Zelo dobro je, če ima mama prehudo stisko in je zelo žalostna zaradi »odtujitve«, da otroka uvaja oče (navadno so manj čustveni). Pri tem pa si mama nikoli ne sme očitati, da je slaba, nesposobna mati (čustva pri njej se pač drugače prepletajo).

Nekaj besed, ki jih kot vzgojiteljica na srce polagam staršem

Poskrbimo, da bo tako za nas kot za otroka ta prehod čim lažji. Ne nalagajmo mu dodatnih bremen – sprememb.

Pred vsakim uvajanjem imamo individualne razgovore, na katerih se pogovarjamo o navadah, razvadah, rutini otroka. Naredimo si načrt uvajanja in moram priznati, da do zdaj nismo imeli večjih težav. Predviden čas uvajanja je en teden. Jaz osebno imam raje, da so starši krajši čas navzoči v igralnici. Če se izkaže, da otrok preveč pogreša starše, jih pokličem in ga pridejo iskat. Bivanje podaljšujemo glede na otrokovo počutje. Po možnosti ga starši pridejo iskat po kosilu. Če ugotovimo, da se otrok dobro počuti, ostane še pri počitku. Ko se zbudi, pa sporočimo staršem.

Pri vsakem otroku poteka uvajalno obdobje drugače. Nekateri se na začetku hitro vključijo v vrtčevsko življenje in se jim pozneje pokaže domotožje. A vse to moramo razumeti in korakati skozi te faze skupaj, saj se s tem krepimo in postajamo bolj odgovorni.

Ko uvajamo, je najbolj pomembno, da nismo vpeti samo v življenje svojega otroka, ampak da se vključimo v dogajanje v skupini.

Tudi medsebojna pomoč je zelo dragocena. Da otrok ne ostaja predolgo v vrtcu, še posebno če je občutljiv, je priporočljivo, če lahko priskočijo na pomoč tudi babice in dedki. Ko zgradimo zaupanje, tudi življenje steče brez večjih težav ter dan za dnem postaja svetleje in topleje.

Ko uvajamo, je najbolj pomembno, da nismo vpeti samo v življenje svojega otroka, ampak da se vključimo v dogajanje v skupini. Če nisi tam zgolj samo opazovalec, je pri vsem tem procesu lažje vsem, tako otrokom, staršu kot vzgojiteljem. Ja, tudi solzice morajo priteči, saj smo čuteča bitja.

Vsak otrok je individuum in si piše svojo zgodbo. Lepo pa je, da ima ob sebi ljudi, ki so mu v oporo in ga ljubijo. Pomembno je, da ne pozabimo na največje bogastvo, ki ga imamo, LJUBEZEN.

Moja izkušnja uvajanja

Svoje štiri otroke sem uvajala sama, ker mož ni imel možnosti. Priznam, da mi je bilo hudo, a sem se zavedala, da bom stisko prenesla na otroka in mu s tem povzročila težave pri uvajanju v vrtec. Pri starejših dveh mi je bilo lažje, saj sta se do treh let in pol čuvala pri moji mami v družinskem varstvu. Pri mlajših dveh pa nam to ni bilo več dano in mi je bilo težje, ker sta že kot enoletnika odšla v tuji svet.

 

Preden smo zakorakali v vrtec, sva z malim večkrat hodila na vrtčevsko igrišče in tako je prostore spoznaval od zunaj. Če otrok ni bilo na igrišču, sva kukala v igralnico in opazovala njihovo igro. Pred vstopom v vrtec sva skupaj odšla v trgovino po copate. Doma sva spakirala oblačila, copate in jih dala v nahrbtnik (zelo pomembno je, da otrok sodeluje tudi pri teh opravilih). Ob tem pa sva se pogovarjala, kako lepo bo v vrtcu, kjer bo spoznal nove prijatelje, vzgojitelje, igrače … Za lažji prehod priporočam tudi slikanice s tematiko prvič v vrtec.

 

Pri uvajanju nisva imela večjih težav. Spodbujala sem ga, da je raziskoval igralnico in se pocrkljal pri vzgojiteljicah. Jaz sem se ta čas igrala z drugimi otroki ali pa jim obrisala svečko, ki je visela z noska, jih popestovala in se pogovarjala z vzgojiteljicama. Le tako je otrok občutil, da ga predajam v varno varstvo. V igralnici sem se z njim igrala le dva dni, potem pa je s skupino ostajal sam do kosila. Imela sem možnost, da sem ga lahko kar nekaj časa prihajala iskat po kosilu.

 

In kako je potekalo najino slovo? Da je bilo lažje ob predaji, sva se v garderobi pocrkljala (objem, poljubček, križek) in nato odkorakala proti sobi. Skupaj sva potrkala na vrata in se napotila proti vzgojiteljici (lažje je tako, da se te ne oklepa kot rakec ali pajkec), nato sem mu pomahala z nasmehom in hitro odšla.

 

Z vsakim dnem je bilo bolje, bolj veselo in poskočno. Vsak dan sva se krepila, postajala bolj mirna in bogatejša. In, sedaj, ko se mu počasi izteka bivanje v vrtcu in na vrata spet trka novo obdobje, je opaziti, kako se je v teh letih izoblikoval ter postal sočuten, odgovoren, samostojen … Del vsega tega pa je pripisati tudi vrtčevskemu življenju in dobrim ljudem.

Želim vam vesele trenutke pri vstopu v vrtec, ki bodo večno ostali v spominu. Radi se imejte!

Vzgojiteljica Veronika

Avtorica prispevka je vzgojiteljica in mama Veronika Vrščaj Jerič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.