Prikaz nasprotnih dejstev: članki o dvorcu Goričane

Odziv Nadškofije Ljubljana na članke: »Epilog afere Limburg – poučen tudi za Slovensko cerkev?«, »Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi« in »Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje.«

V vseh treh objavljenih člankih, ki dejansko predstavljajo celoto in obravnavajo problematiko obnove dvorca Goričane, je bilo zapisanih več neresnic in vrednostnih očitkov na račun Nadškofije Ljubljana, zaradi tega jih bomo obravnavali skupaj.

Takoj na začetku poudarjamo, da avtor članka, ne glede na to, da je v svojih člankih določene neresnične trditve navaja kot dejstva ter v zvezi z njimi poda oziroma vsiljuje tudi vrednostne sodbe, točnost zbranih informacij ni nikoli niti skušal preveriti pri Nadškofiji Ljubljana, oziroma ni nikoli niti poskusil pridobiti njenega odziva, kaj šele konkretne in objektivne resnice.

Avtor člankov sicer svojega vira ne navaja, iz vsebine člankov pa je očitno, da je njegov edini vir informacij zgolj papirnica Goričane, konkretno njen direktor, ki ga avtor poimensko tudi omenja. Članki predstavljajo zgolj pogled direktorja na zadevo, ne pa tudi resnice. Nadškofija Ljubljana je namreč z direktorjem v sodnem sporu, ravno tako pa ta oseba napoveduje tudi nadaljnje sodne postopke (kar očitno ve tudi avtor članka). G. Kržišnik bi moral biti glede objave tovrstnih » informacij « še toliko bolj previden in bi jih moral najmanj preveriti pri vseh vpletenih osebah.

G. Štefan Kržišnik je kot avtor članka vezan tudi na Kodeks slovenskih novinarjev in bi v skladu s tem kodeksom (pa tudi v skladu s povsem običajno skrbnostjo publicista)  moral točnost informacij preveriti, pred objavo takšnih obtožb pa bi moral pridobiti tudi odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Vaša spletna stran je spletni medij, ki bi se moral držati vsaj najbolj minimalnih novinarskih standardov.

V vseh člankih avtor na prvem mestu aplicira in vsiljuje povezavo obnove dvorca Goričane z » afero Limburg « in s tem vzpostavi tudi svojo vrednostno sodbo. Pri tem avtor očitno pozabi na poglavitno razliko med obema nepovezanima primeroma in sicer, da Nadškofija z obnovo gradu Goričane na noben način ni finančno obremenila nikogar, kaj šele svojih vernikov.

Nadškofija Ljubljana je dobila dvorec Goričane v naravi v last v postopku denacionalizacije in sicer z Odločbo Ministrstva za kulturo štev. 464-393/99 z dne 08.10.2001, ki je dne 23.04.2003 prestala tako tožbo pred Upravnim sodiščem RS, kot tudi dne 21.06.2007 pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem RS.  Odločitev, kateri način vračanja po vojni zaplenjenega premoženja je boljši, ali v naravi ali pa v obliki odškodnine, je dejansko vsilil že sam zakonodajalec, saj je vsakomur jasno, da so odškodnine, ki jih upravni organi za podržavljene objekte priznavajo v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen), povsem neprimerne in navkljub zavezi iz ZDen ne odražajo resnične vrednosti podržavljenega premoženja, povrh vsega pa ostaja način vrednotenja nespremenjen že od daljnega leta 1993! Odločitev za vračanje podržavljenega gradu Goričane v naravi je, ne glede na nasprotno mnenje g. Kržišnik, tako finančno kot tudi moralno gledano v celoti opravičena in tudi opravičljiva.

Z vrnitvijo baročnega dvorca je bila Nadškofiji Ljubljana popravljena krivica iz revolucionarnega obdobja neposredno po vojni. Na drugi strani s tem prevzela odgovornost za vrnjeni kulturni spomenik.  Bistveno v vsej zadevi, na kar avtor člankov povsem »pozabi«, je, da so subjekti obnove dvorca Goričane, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, poiskali rešitev glede te obnove, ki na noben način ni prinesla finančne obremenitve slovenskih vernikov, tako da je dejansko, pravno in  moralno stanje glede obnove dvorca Goričane povsem obratno od »afere Limburg«, na katero g.  Kržišnik tekom vseh svojih člankom aplicira in vsiljuje povezave.

Nadškofija Ljubljana je  s papirnico Goričane dne 02.04.2004 sklenila pogodbo o najemu gradu Goričane (dne 16.04.2004 pa še dodatek k tej pogodbi), s katero se je najemnik zavezal, da bo izvedel obnovo gradu in vanj vložil svoja finančna sredstva, na drugi strani pa je pridobil pravico do uporabe in trženja dvorca Goričane, kar je bila protidajatev Nadškofije Ljubljana, ki je ostala lastnica vrnjenega dvorca. V točki 1.2 dodatka z dne 16.04.2004 sta obe stranki povsem jasno zapisali: »…, da imata obe ekonomski interes za vlaganja v obnovo gradu Goričane, in sicer Nadškofija Ljubljana obnoviti grad Goričane, družba Goričane d.d. pa interes za sofinanciranje obnove gradu Goričane zaradi trženja objekta v protokolarne in reprezentančne namene.«.  Pogodbo kot tudi aneks k njej je sestavila papirnica Goričane, tako da je ta njen pogodbeni namen poočen v pogodbah na pobudo in z besedami nje same. Nadškofija Ljubljana ponovno poudarja, da svojega lastništva (ki je bilo vseskozi tudi manjšinsko) oziroma kakršnihkoli drugih povezav s papirnico Goričane ni nikoli in nikdar izrabila za vsiljevanje poslovnih odločitev tej družbi, ki naj bi po hipotezi avtorja člankov pripeljali celo do njenega izčrpavanja,  tako da  so to zgolj klevetve, ki nimajo nobene podlage v dejanskem stanju. Direktor papirnice Goričane je v nadaljnjih letih to papirnico tudi odkupil, kar seveda ne bi storil, če bi bila papirnica »izčrpana«, predvsem pa bi lahko vseskozi kot lastnik več kot 10% deleža delnic v primeru kakršnegakoli dvoma zahteval izredno revizijo, kar se ravno tako ni nikoli zgodilo.

Ob sklenitvi najemne pogodbe je skupni znesek predvidenih obnovitvenih del znašal nekaj manj kot 2.8 milijona EUR in skladno s tem je bila predvideno trajanje najema 15 let (od zaključka obnove), za morebitni presežek vlaganj, če bi do njega sploh prišlo, je bilo dogovorjeno sorazmerno podaljšanje dobe najema. Podatki o višini stroškov obnove, s katerimi operira direktor papirnice Goričane in ki jih po potrebi tudi spreminja, so tako enostranska in v ničemer dokazane trditve. Podatke in predvsem dokaze o vlaganjih je Nadškofija že večkrat želela preveriti, vendar ji to nikoli ni bilo omogočeno, oziroma je nasprotna stran pregled dokumentacije pogojevala s podpisom škodljive »izjave o obstoju spremenjenih okoliščin«, s katero bi si izsilila pravico do razveljavitve pogodbe.  Na takšno izsiljevanje Nadškofija ni nikoli pristala. Nadškofiji navkljub večkratnim pozivom vpogled v dokumentacijo glede zatrjevanih vlaganj danes ni bil omogočen in obsega zatrjevanih vlaganj ni mogla nikoli preveriti.

Pri tem poudarjamo, da je bila odločitev o izvedbi, obsegu obnove in nadzoru obnove dvorca Goričane v celoti v rokah papirnice Goričane. Najemnik si glede tega tudi ni trudil pridobiti mnenja ali  soglasja Nadškofije Ljubljana. Zaradi tega je bil obseg in višina obnove zgolj posledica odločitev papirnice Goričane, ki bo zatrjevane stroške seveda morala ne samo konkretizirati in pojasniti, temveč tudi dokazati. V zatrjevanem znesku, ki ga g. Kržišnik v svojih člankih omenja, tudi ni jasno, kolikšen delež se naj bi nanašal na obnovo stavbe, kolikšen na opremo, ki je v gradu ter kolikšen na račun stroškov upravljanja in tekočega vzdrževanja gradu. Po pogodbi se namreč obnova dvorca nanaša zgolj na samo stavbo, premičnine, ki jih avtor članka tako podrobno navaja kot višek potrate in razkošja, pa niso bile nikoli predmet pogodbe, tako da ni jasno, zaradi katerega razloga se omenjajo pri obnovi. Poleg tega moramo opozoriti, da so premičnine, ki jih avtor v članku tako tendenciozno omenja (konkretno npr. preproga v viteški dvorani, »vredna toliko kot stanovanje«, muranski lestenci in dragoceno pohištvo) last papirnice. Ne kardinal in ne Nadškofija Ljubljana nista naročala materialov, obsega obnove oziroma notranje opreme dvorca (tega v skladu s pogodbo, kot že rečeno, niti nista mogla), tako da na to nista imela nobenega vpliva in so nasprotne trditve povsem neresnične.

Avtor člankov v njih tudi vsiljuje svojo »rešitev obnove dvorca Goričane« in sicer, da naj bi Nadškofija morala najprej dvorec obnoviti in ga šele po tem dati v najem. Ravno to bi zadevo šele lahko približalo kakršnikoli » aferi « , zaradi tega Nadškofija Ljubljana v takšno rešitev kulturnega spomenika – dvorca Goričane nikoli ne bi pristala. Nadškofija Ljubljana je poiskala spredaj predstavljeno alternativno rešitev, s katero denarna sredstva vernikov nikoli niso bila oškodovana.

Glede nedostopnosti dvorca Goričane za javnost in odprtosti uporabe kapele, Nadškofija Ljubljana izrecno poudarja, da nima nobenega zadržka, da del dvorca ne bi bil dostopen za javnost. Vendar je odločitev o tem na strani najemnika in ne morda na strani Nadškofije Ljubljana kot najemodajalca. Nadškofija Ljubljana ne poseduje niti ključev obnovljenega dvorca, saj jih najemnik, ki je vodil obnovo, še ni izročil.

V omenjenih treh člankih avtorja g. Kržišnika se sicer pojavljajo še nadaljnje neresnice, prikrojena dejstva in negativne vrednostne sodbe, ki jih zaradi omejitve obsega tega popravka podrobneje ne moremo komentirati. Ne glede na to bomo seveda vsebino vseh člankov pregledali še pravno podrobno in se skupaj s prizadetimi odločili o morebitnih nadaljnjih pravnih ukrepih zoper osebe, ki so s klevetanjem in okrnitvijo ugleda povzročile materialno in nematerialno škodo.

S spoštovanjem,

Odvetniška družba Brecelj, Korošec, Mate, Zupančič, d.o.o. – o.p., zanjo Urban Mate, odvetnik po pooblastilu Nadškofije Ljubljana, ki jo zastopa apostolski administrator škof msgr. Andrej Glavan