Zadnja leta čedalje bolj spoznavam, da je v Sloveniji denar tabu tema. Zdi se mi, da se nekateri lažje pogovarjajo celo o spolnosti kot denarju.
Na eni strani imamo malo morje tajkunov, ki so do svojega premoženja prišli na nepošten ter večinoma lahek in hiter način. Na drugi strani pa imamo vedno več ljudi, ki so pod pragom revščine.
Kje so družbeno odgovorni gospodarstveniki?
Na žalost pa imamo tudi vse manj ljudi, ki bi bili bogati in bi svoja sredstva z veseljem donirali družbeno potrebnim projektom. S to trdoto sem se sam srečal, ko smo pred leti začeli z iskreni.net in sem od vrat do vrat mnoge direktorje navduševal za našo vizijo. Če sem bil dovolj vztrajen, so me odpravili s kakim tisočakom.
Poleg tega sem bil še toliko zelen, da enostavno nisem veliko razmišljal, do koga grem. Tako sem skušal pred 4 leti prepričati Hildo Tovšak, da bi naša prizadevanja podprla s kakšno donacijo oz. še bolj s prostorom za naše delovanje. Verjetno se z današnje perspektvie, ko je glede omenjene gospodarstvenice vse tako jasno, smejite moji naivnosti.
Denar oziroma hlastanje za njim je mnogim iz slovenskega “višjega sloja” zameglilo um. Le redki živijo zavedanje, da jim je bil denar zaupan zato, da bodo modro in pošteno upravljali z njim ter ga tudi darovali. Na žalost pa danes lahko na seznam, kjer je Hilda Tovšak, hitro uvrstimo mnogo ljudi, take z leve, desne in sredine.
Kje je srednji sloj?
Namenoma sem najprej omenil višji sloj, ki je najbolj na udaru v medijih. Toda statistično največja skupina v Sloveniji je srednji sloj. Večinoma pozabljamo nanj, pa čeprav ima srednji sloj – verjeli ali ne – tudi največjo moč spreminjati bližnje in okolje, v katerem živi. Na žalost zelo velik % srednjega sloja ne živi zdravega odnosa do denarja, kaj šele dimenzije darovanja ali celo desetine.
Večina prepirov v družini o denarju ima globji vzrok
Dnevno sprejemamo odločitve, kako porabiti denar. V družinah to večkrat privede do prepirov, včasih celo do resnih sporov. Pri tem sploh ni pomembno, ali gre za veliko ali malo denarja – nekateri se prepirajo zaradi par EUR, drugi zaradi tisočev.
Denar ni le sredstvo za trgovanje, saj nosi tudi pomembno psihološko in duhovno dimenzijo. Denar ima dve plati. Po eni strani nam prinese fizično to, kar hočemo, na drugi strani pa nam daje psihološke obljube, ki se ne zgodijo z nakupom! Primeri: lahko si kupiš hišo, a ne doma; lahko si kupiš zdravilo, a ne zdravja, lahko kupiš seks, a ne ljubezni, itd.
V neki raziskavi sem zasledil, da ima le 6% zakoncev, ki se prepira o denarju, dejansko težave z likvidnostjo. Zaključek raziskave je bil, da 94% prepirov o denarju temelji na psiholoških vzrokih. Ko se pogovarjamo o denarju v odnosu, je pomembo, da pogledamo v “ozadje sporov”. Ko se žena na primer jezi na moža, da si je spet kupil kakšno “igračko”, dejansko govori, da ji je s tem pokazal, kaj mu je pomembno.
Premalo se zavedamo, da z denarjem tudi sporočamo, kaj nam je zares pomembno.
Ključ je družinski proračun in pogovori
Na eni strani smo pripravljeni vložiti veliko denarja v avtomobil, na drugi stani pa le nekaj EUR v duhovnost, izobraževanje, kulturo itd … Večina se strezni šele, ko natančno popiše mesečne stroške in jih spremlja več časa. Takrat se dejansko lahko zavemo, v kaj vlagamo.
Spremljanju denarja pa mora slediti tudi odkrit pogovor med možem in ženo, v kaj dajeta denar in kaj bi rada spremenila. Ne pozabimo, da zneski denarja tudi pokažejo, kaj nam je najbolj pomembno. Tako ne moremo govoriti, da nam je nekaj, v kar dajemo, manj kot 1%, zelo pomembno.
Drža darovanja
Denar in moč spadata skupaj. Obstaja tudi realna povezava med močjo in občutkom lastne vrednosti. Ali uporabljamo denar, da nadzorujemo ljudi ali dogodke? Drugače povedano: ali uporabljamo denar, da vplivamo na potek stvari? Ali kdaj uporabimo denar preprosto tako, da z njim damo drugim svobodo, da naredijo, kar hočejo?
Večkrat zapletem v težke debate, ko mi kdo reče, da že ne bo daroval tej ali tej organizaciji, ker zagotovo ne dela pošteno. Kjer sogovornik utemelji svoj sum in izbiro, da daruje drugam, ne morem narediti drugega, kot se mu pokloniti. A večkrat sledi hladen tuš, ko izvem, da sogovornik daruje sem pa tja kak kovanec pri maši in to je vse – večjih zneskov ne daje, ker ne zaupa nobenemu. Zavedati se moramo, da smo s tem, ko damo denar od sebe, že naredili dobro – na prejemniku pa je odgovornost, da denar čim bolj smotrno upravlja.
Ljudje se ne zavedamo, da smo vsi poklicani darovati desetino – desetine se čudežno lahko drži vsak, ne glede na to koliko plače oz. premoženja ima. Lahko celo rečemo, da nas drža darovanja pelje k izkušnji spreobrnjenja: »Ne boste postali revnejši, z dajanjem boste postali bogatejši.« Z gotovostjo lahko z apostolom Pavlom trdimo: »Obogateli boste dovolj za vsakršno radodarnost« (2 Kor 9,11).
Z držo darovanja spreminjamo najprej svoje srce.