Odraščala sem v okolju, kjer so bile prisotne spolne zlorabe in telesno nasilje. Kot otrok nisem bila ne videna ne slišala, kot da še nisem »prava« oseba. Živela sem v svetu odraslih, v katerem otroci niso bili vredni nič.
V tej megli nisem točno razumela, kaj se dogaja, vendar pa sem imela močan občutek, da nekaj ni ok. Brez tega občutka tudi kasneje ne bi zmogla storiti koraka naprej in videti prave resnice.
Strah me je bilo govoriti o tem, saj sem se bala, da bom s tem odvrnila ljudi od mene, da me bodo jemali kot cmeravo dekle, ki ne zna pozabiti preteklosti. Strah me je bilo zavrnitve, strah me je bilo, da ne bom slišana ali da bom napačno razumljena, saj je bilo to vse, kar sem poznala.
Bala sem se, da se motim. Bala sem se govoriti o svoji nefunkcionalni družini. Toliko časa sem živela v svetu, ki je ščitil storilce in obsojal žrtve. Otroci, kot sem jaz, smo bili vzgajani v duhu strahospoštovanja avtoritete. Največji problem mi je predstavljala avtoriteta staršev. Še vedno sem se bala enakih posledic, kot sem se jih bala kot otrok – strah, da bom umrla, če me bodo zavrnili.
Največja sprememba se je zgodila, ko nisem več verjela v to, da moramo storilce zagovarjati. Upala sem se spregovoriti. Ni opravičila za razvrednotenje otrok, ni izgovorov za grdo ravnanje, ni izgovorov za zlorabe. Spoštovanje avtoritete, ki zlorablja otroke in jim povzroča vseživljenjsko škodo, je noro. V takšni norosti pa ne želim živeti.
Svet se mora zavedati, da so otroci rojeni popolnoma nedolžni in se rodijo z enako vrednostjo in enakimi človekovimi pravicami. Otroci niso lastnina, niso predmeti. Ni opravičilo, da se je nekaj zgodilo v preteklosti. Storilci so tisti, ki so odgovorni za škodo; krivda in sram pripada njim.
In če ste bili tudi sami zlorabljeni?
Najprej morate ozavestiti, kaj se je dejansko zgodilo: ne glede na to, kolikokrat so vam povedali, da se to dejansko ni zgodilo, da ste samo sanjali ali pretiravali. Nato pa razumeti, da ste bili povsem nemočni in popolnoma nič odgovorni za to, kar se je zgodilo. To dvoje je ključno pri čustveni ozdravitvi.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Na začetku:”Prispeval iskreni.net”
Na koncu:”Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.”
:0
Ok, Picikl, če spustimo ta “nonsense”, je članek ful pretresljiv in se zahvaljujem avtorju/avtorici, da je spregovoril-a o tej neskončno boleči izkušnji.
Res je, otrok NI lastnina!!!! NIHČE nima pravice zlorabiti drugega, sploh pa ne otroka, ker se le-ta ne more braniti. Ravno danes sem gledala dve oddaji o tem. Kakšno naključje. Samo mentalno bolni ljudje lahko tako škodujejo svojim otrokom!
Še vprašanje avtorju/avtorici. Si prijavil-a starše? So odgovarjali pred zakonom za storjena dejanja ali se sedaj doma pretvarjate, kot da se ni nič zgodilo? Imate še stike? Upam, da niso vprašanja preveč osebna in boleča. Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem.
Se strinjam Petja, se mi pa zdi, da so včasih članki tako napisani, da se mi zdijo malo verjetni, da ne rečem izmišljeni, nekaj natipkajo, da se “osveži” stran… :s
p.s.
So pa popravili zadevo in sedaj ni več prispeval iskreni.net… :huh: