Poročila o naravnih nesrečah otroke vznemirijo

Vir: Shutterstock

Naravne nesreče so kaotična, strašljiva doživetja tako za tiste, ki jih doživijo, kot tudi za tiste, ki jih spremljajo le od daleč, preko medijev.

Izkušnja takšne nesreče lahko v mladih povzroči posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), anksioznost, strah, žalovanje in vedenjske motnje. Stisko pa lahko v otrocih in mladostnikih povzroči že tudi spremljanje medijskih poročil o nesrečah.

To pomeni, da so lahko mladi, ki so nesrečo doživeli, še bolj vznemirjeni zaradi medijskih poročil o tem, pa tudi, da se v mladih, ki sicer živijo daleč proč, prebudi strah in zaskrbljenost zaradi poročil o nesreči, ki se dogaja nekje drugje. Pri tem niti ni pomembno, kako daleč proč se nesreča dogaja.

Začaran krog zaskrbljenosti

Medijska poročila običajno vključujejo najbolje senzacionalne vidike neke nesreče, pogosta je uporaba čustveno nabitih podob in posnetkov, kar na otroke in mladostnike zelo močno učinkuje. Nekateri otroci imajo zaradi skrbi, ki se vzbudijo, težave s spanjem, bojijo se, da bi videno doletelo tudi njih in njihove bližnje.

Zaradi zaskrbljenosti imajo morda otroci še večjo željo po spremljanju tovrstnih poročil, da bi dobili še več informacij, te pa jih potem še dodatno vznemirijo in nekakšen začaran krog je sklenjen.

Posnetki poškodb, razdejanje in smrtnih žrtev  so še posebej travmatični za zelo majhne otroke. Posebej občutljivi so otroci, ki so mlajši od 8 let.

Kaj lahko starši storijo?

Starši lahko po napotkih strokovnjakov z univerze v Oklahomi omejijo otrokovo spremljanje poročil o naravnih nesrečah, pri mlajših od 8 let se je temu najbolje v celoti izogniti. Pri starejših otrocih pa bo več gledanja vzbudilo še večje zanimanje, zato je zelo pomembno, da starši spremljajo in omejujejo otrokovo spremljanje.

Idealno je, da tovrstna poročila spremljajo skupaj, jim pomagajo razumeti in se odzivajo na otrokove reakcije.

Druga pomembna stvar, ki jo lahko naredijo starši posebej pri starejših otrocih pa je, da spremljajo otrokovo gledanje in jim pojasnjujejo kontekst dogajanja. Idealno je, da tovrstna poročila spremljajo skupaj, jim pomagajo razumeti in se odzivajo na otrokove reakcije. Pomaga tudi pogovor o tem, zakaj se tovrstne stvari dogajajo, kje se dogajajo in kolikšna je verjetnost, da se kaj podobnega zgodi vaši družini.

Otrokom je potrebno pojasniti tudi način, kako delujejo medijska poročila – da so v njih izpostavljeni predvsem najbolj izstopajoči in strašljivi dogodki, ki se tudi redno ponavljajo, kar pa ne predstavlja celotne slike dogajanja.

Otroku lahko poskusite približati tudi dejstvo, da se v tem trenutku po svetu dogaja tudi veliko lepih, pozitivnih stvari, o kateri pa mediji ne poročajo. Pomaga, če ga pomirite s svojimi zagotovili, da je sam na varnem in da boste vedno naredili vse, kar je v vaši moči, da ga zaščitite. Če vidite, da je vznemirjeni, ga pomirite – z besedami, objemi ipd.

Pomaga, če ga pomirite s svojimi zagotovili, da je sam na varnem in da boste vedno naredili vse, kar je v vaši moči, da ga zaščitite.

Pomembno je, da natančno prisluhnete otrokovim skrbem in ste pozorni na to, kaj vse ga je morda vznemirilo.

Te dni pa je bila v reviji Psychological Science objavljena tudi nova študija o tem, da na morebitne simptome PTSM po gledanju poročil o naravnih nesrečah (preučevali so na primeru orkana Gustav v ZDA) bistveno vpliva predhodno stanje otroka – njegovo dojemanje samopoškodovanja, predhodno spremljanje naravnih nesreč ipd. Pri teh otrocih je količina spremljanja medijskih poročil bistveno vplivala na stopnjo izraženosti PTSM, medtem ko pri drugih povezava ni bila tako izrazita.