Eden najbolj groznih občutkov ob zanositvi po spontanem splavu je strah, da bi se zopet ponovilo. Ta je lahko tako močan, da ob pozitivnem testu nosečnosti čutite grozo namesto radosti.
In tudi ko se pojavi nosečniška slabost in vas hlače že malo tiščijo v pasu, se sprašujete: naj povem za svojo nosečnost ali raje ohranim skrivnost zase?
Prvi impulz je, da obdržite skrivnost zase. Bolečina ob misli na izgubo, je premočna, da bi se bili pripravljeni še enkrat soočiti z njo. Morda se celo počutite nesposobno in se bojite obsodb. Povsem naraven odziv je, da skušamo bolečino obdržati zase, jo sami predelati, in svojo žalost skriti pred zunanjim svetom. Seveda ni nobene potrebe, da bi o nosečnosti takoj obvestili sodelavce in znance. Povsem nekaj drugega pa je družina in tesni prijatelji.
Predstavljajte si sebe čez 25 let in svojo hčer v takem položaju. Bi si želeli, da vam pove? Bi vas zanimala njena bolečina? Verjetno bi si ji želeli ponuditi vsaj ramo v oporo in jo slišati, če ji že ne bi mogli konkretno pomagati. Seveda so nekateri starši vse prej kot v pomoč in tolažbo. Partnerjevi starši so morda še slabši. Vendar pa verjamem, da se bolečina prepolovi, če jo z nekom delimo. In če nihče ne ve, da ste noseči, kako naj vam bo v oporo v težkih dneh?
Če veste, da imate na voljo le dva tedna, ki jih lahko preživite z nekom, ki ga imate radi, kako bi jih radi preživeli? Na skrivnem, samo vidva? Morda vam to ustreza. Če pa želite, da bi vas preplavljali upanje, radost in veselje, potem jim morate pustiti odprta vrata. Pozdravite novega otroka, predstavite ga svetu z vsem, svojim srcem, naredite spomine. Zato se ne boste počutili prav nič slabše. Bolečina ne bo nič večja, kot če bi skrivnost zadržali zase. Boste pa uživali v trenutkih nosečnosti, ki imajo svojo vrednost, ne glede na to, kako se na koncu izteče.
Razumem potrebo po tem, da novico ohranimo zase. Tudi sama sem bila na istem. Vendar sem vesela, da sem povedala vsaj nekaterim. Ko sem začela krvaveti, ko izvidi niso bili normalni, ko sem morala počivati, ko sem jokala v prepričanju, da bom izgubila še enega otroka, sem imela pomoč. In oba z otrokom sva bila obkrožena z ljubeznijo in to je tisto, kar šteje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
ojjj
tudi js sem imela ss pred 2 mesecema..sedaj me pa skus spremlja strah če sploh bom zanosila,kaj če spet isto doživim in podobno…ima kdo tudi tako iskušnjo….
hvala
oj
jas sem imela ss pred 6 mesci, če bi blo vse ok bi bla že mamica sedaj, z mojim fantom se o tem še niti enkrat nisem pogovarjala, kako se počutim, kako mije,sestri se je potožil, tako da mi je malo lažje, da mu ni vseeno, želje po otroku nimam več, tudi on ne, ker je strah da se bojo te stvari ponovile, in ne vem kako naj grem naprej,…………
ss
Živjo!
Obupana sem in to zelo zato sem se odločila da pišem.Pred 6 meseci sem imela čiščenje ker je bil plod mrtev,po 4 mesecih sem zanosila in trenutno preživljam najhujše trenutke v življenju saj sem pravkar spoontano spalvila in me je zelo prizadelos saj sva si zelo želela še enga dojenčka .Res nevem kako se naj potolažim in začnem naprej živeti ker kr naprej mislim na ta k….. splav………..
🙁
Takole pa človek ostane kar brez besed…
Bom zmolila zate, za vaju, za tvoja angelčka. Morda bo to še najbolj pomagalo.
Srečno!
Draga Teja, vem, da ti je zelo hudo ampak ne obupaj. Spet boš zanosila in takrat bo vse u redu. Če prav razumem že imaš otročička in to le olajša trpljenje. Naslednjič bo vse u redu…obljubim.
ss
🙁 Žalost me spremlja vse dni trenutno sem doma ker sem imela ponovno čiščenje ker se po ss ni vse ščistlo in nevem več res ne ker me obup stiska v kot.Res je doma imam že otročke ampak ta je bil zelo zaželen in obup je na višku ,da se more zgoditi dvakrat v pol leta isto in dvakrat iti na čiščenej pa vse skupaj ponovno prenašati nevem ali ki bo ratalo preboleti ker je bolečina prehuda.Hvala vsem za spodbudo in lp Teja
žalost
Draga dekleta!
Ni mi vseeno, ko berem vaše žalostne zgodbe….sama sem trenutno drugič noseča in res si ne predstavljam, da bi izgubila še nerojeno sončece.Verjamem pa v to, da za vsakim dežjem posije sonce in tudi pri vas bo tako…ne obupat, nikoli!Sigurno so še vse možnosti, da ponovno zanosite in srečno donosite .Prosim vas, glavo pokonci, vse se bo dobro končalo….obljubim.Lp in vse dobro vam želim.
ja žal se lahko zgodi tudi trikrat zapored, samo zato je vzrok v maternici po vsej verjetnosti, kakšne pregrade.
Draga Teja,
sama nimam otork, vendar vem, da ti je zelo hudo. Vsak otrok je Božji dar. In vse težave, ki doletijo nas, so z nekim namenom. Vedno se sprašujemo zakaj?
Začni se Gospodu zahvaljevati tudi za to težko preizkušnjo, ki te je marsičesa naučila. Več časa porabi za proslavljanje Gospoda Jezusa Kristusa, ki je naš edini Odrešenik, Zmagovalec vseh težav, naš Tolažik, naš Svetovalec,….
Naj ti bo opora Psalem 139
1 Zborovodju. Davidov psalm.
GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš.
2 Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli.
3 Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen.
4 Zares, besede še ni na mojem jeziku,
glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti.
5 Zadaj in spredaj me obdajaš
in name polagaš svojo roko.
6 Prečudovito je zame spoznanje,
previsoko je, ne morem ga doseči.
7 Kam naj grem pred tvojim duhom,
kam naj zbežim pred tvojim obličjem?
8 Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj,
če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.
9 Če bi dvignil peruti jutranje zarje,
če bi prebival na koncu morja,
10 tudi tam bi me vodila tvoja roka,
držala bi me tvoja desnica.
11 Če bi rekel: »Vsaj tema me bo zgrabila,
svetloba okrog mene se bo v noč spremenila,«
12 tudi tema ne bo pretemna zate,
noč bo svetila kakor dan,
kakor tema, tako svetloba.
13 Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu.
14 Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.
15 Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
16 Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.
17 In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela!
18 Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.
……..
…..
23 Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce,
preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
24 Poglej, ali je pri meni pot bridkosti, in vodi me po večni poti!
ja kristjanka to so pa res prave besede za tolažbo :s kot si rekla, nimaš otrok, nisi ga še izgubila, zato znajo tvoje besede kvečjemu razjeziti človeka, ki je v bolečini. tak je pač proces. potreben bo čas.
Pozdravljena Andy,
sočustvujem z vsem, ki so izgubili otorka…..res nimam otrok in tudi nisem se srečala s tem. Mogoče tudi ne bom imela možnosti, ker več nisem mlada. Vendar se ne oziram na to. Vem le eno, da je moj Gospod Jezus Kristus ta, ki ljubi vsakega izmed nas in skupaj z nami sočustvuje. Zato želim, da bi bilo moje življenje z otroki ali brez otrok posvečeno Njemu in da bi ga s svojim življenjem proslavljala in slavila, ker je tega vreden.
V vseh težavah se obračam na Gospoda. In v težavah mi veliko spregovori božji služabnik iz SP Job, ki je izgubil vse, dom, otroke, ženo in celo prijatelji so ga sramotili in ga obtoževali. On pa je rekel v (glej Job 19, 25)Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ
in se bo poslednji vzdignil nad prah.
Kakšne koli težave imaš, ne vem za tvoje, kakor ti ne veš za moje. Obstaja pa Gospod, ki pozna moje in tvoje. Zateci se pod njegove peruti. Jezus je tudi rekel v Mt 11;28:28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.
Vem, da je potreben čas. Bodi blagoslovljena draga Andy od Gospoda Jezusa Kristusa, ki je naša moči in naša opora v vseh naših stiskah. On te naj prežame s svojo ljubeznijo. Bilo mi je v blagoslov, da si mi odpisala.
Se strinjam z Andy, da te take besede ne potolažijo. Ko doživiš splav, si želiš sočutja, razumevanja, sprejemanja, ne pa modrovanja, da je bilo sigurno boljše tako, da se je moralo zgoditi …
Rane pa rabijo čas, da se zacelijo, pozabijo pa nikoli.
Najlažje je pa seveda modrovati tistm, ki tega niso doživeli in ne vedo, kaj pomeni izgubiti otroka.
sory, kristjanka, ravno takšni čustveni izlivi vere, me odvračajo od Boga. sprašujem se kaj delam med kristjani,ker je moj odnos do Boga bolj skuliran.
jaz nisem iskala sočutja, vem pa, da bi me take besede pogrele, mi zagnusile vero in uničile odnos z Bogom vsaj za nekaj časa.
Mi je zelo hudo, kadar vidim ljudi, ki se imenujejo kristjani in nedelijo težav z Gospodom.
Vem, da boste brale še moj odgovor, ki bo tokrat zadnji. Kadar vam bo najbolj hudo, se obrnite na Kristusa. Veliko je pretrpel zaradi naših grehov in nas s svojo smrtjo na križu odrešil. Tako on pozna najbolj našo bolečino. In njegovo srce še danes krvavi zaradi ljudi. Ne glejte na verske ustanove, ki jih je danes veliko in tudi veliko škandalov, ampak na Kristusa. Sama vem, da je Gospod v vsaki stiski z mano in sotrpi z mano. Škoda, da ga ne poznate in ga v takih trenutkih ne kličete.
Ps 37, 3-6
3 Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro,
prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju.
4 Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.
5 Izroči svojo pot GOSPODU,zaupaj vanj, in on bo storil.
6 Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan.
Bodite blagoslovljene in potolažene od Gospoda. V stiskah pridite k Njemu in spoznavajte Njegovo dobroto in milost.
Kristjanka mislim da se vsak od nas zna sam obrnit na Boga, brez da nam drug moralizira o tem. In mene tak odziv ljudi moti, pa čeprav se v svoji bolečini vedno obračam na Boga. Od ljudi (tistih bližnjih) pa pričakujem zgolj to, da bi znali biti ob meni (pa čeprav tiho) tudi ob bolečini, ne pa da namesto da bi poskušali začutiti, kako se jaz počutim, le iščejo “rešitev” in s tem minimalizirajo mojo bolečino. V takih primerih veliko bolj pomaga zgolj objem kot pa “predavanje”, da te ima Bog rad (ker to itak veš, čeprav v tistem trenutku to tako težko sprejmeš).
Pozdravljena dekleta
Občutki po SS…se jih ne da opisati…sama sem imela SS pred 2,5 leti, grozen občutek. lansko leto se mi je rodil sinček – in spet je posijalo sonce v moje življenje. V soboto pa so črni oblaki spet prekrili moje srce, ponovno sem imela SS. pa tako sem si želela še enega otroka. sedaj pa me je preprosto strah…
mesarska 36
Ojla.
Na zalost se je tudi meni zgodila takšna tragedija. Po prvi nosečnosti sva z možem nenačrtovano zopet zanosila, ko je bila najina deklica stara 9 mesecev. Sprva šok nato pa neizmerna sreča, da bomo v kratkem dobili še enega člana. Potem pa so sledile majhne krvavitve, so rekli da je to od pregleda, seksa in od iztrebljanja, dokler ni prišel usodni dan, ko sem ga dokončno izgubila v desetem tednu. Nehal je biti srček so rekli, doma pa mi je padel v roko. Ni ga hujšga občutka. Vsi me tolažijo, da je že tako moglo biti, naj se ne obremenjujem s tem, ker že imam prelepo hčerkico, ki me potrebuje. Vse to vem in edino moja mala Živica me je med čiščenjem in čakanjem v bolnišnici držala pokonci. Doma pa, ko vsi spijo, sem čisto sama, žalostna, ne morem razmišljati o čem drugem in sploh ne vem več, kako naj si pomagam. Ta slika mojega grahka v mojih rokah mi kar ne zbledi.Moj partner me posluša, vendar ne morem kar naprej samo o tem govoriti, tudi moji starši me tolažijo, praznina pa kar ne izgine. Pripravljena sva poskusiti ponovno, čeprav me je na smrt strah, da bi se vse to ponovilo. Razumem vsako izmed vas in vam želim čimprej dve črtici in da izkusite srečo ob rojstvu in ob prvem zvoku joka vašega otroka. Držim pesti za vse vas.
SS
Pozdrav.
Tudi jaz sem pred dvema mesecema imela SS. V devetem tednu so na UZ videli, da srček ne bije in sledilo je čiščenje.
Čeprav imam že dva otroka in je bil ta nenačrtovan, mi je bilo zelo težko. Najbolj so me bolele besede ljudi, ki so me poskušali potolažiti: “Saj bo drugič v redu.” Kako veš? In kaj če ne bo v redu?
Kar bi rada rekla je: vzemite si čas, ne bojte se jokati. Sčasoma bo bolečina manjša. Ne bo izginila, bo pa manjša in lažje jo bo prenašati.
Predvsem pa se ne bojte, da, če nehate žalovati za otrokom, da ga boste pozabile. Nikoli ga ne boste pozabile, se bodo pa solze posušile in bolečina bo manjša. Pomislite pa tudi na to, da si vaš angelček želi, da bi bili srečni in zadovoljni.
Veliko sreče vsem.
—————————————
An angel in the book of life
wrote down my baby’s birth,
then whispered as she closed the book
“Too beautiful for earth.”
Maja, vzemi si čas, ni treba hiteti. Tisti, ki smo to dali skozi, te razumemo. Bolečina je ogromna, dolgo časa traja, da se pobereš. Tudi, če bo trajalo, leto, dve, vzemi si ta čas, da si zaceliš rane.
Tisti, ki tega niso doživeli ne razumejo. Besede “tolažbe” bolijo za znoret. Saj si še mlada, tako se je moralo zgoditi, je že prav tako, saj bo drugič boljše… Ja, a res?
Najhujše je strašem, ki imajo doma že enega zdravega otroka, ki ti ga potem vsi naprej mečejo, češ saj imaš njega, njo. In? Ti pogrešaš tega otroka. In vedno ga boš. Vedno bo manjkal. Tega otroka si čakala, tega si se veselila. Vem, da je težko, a si ne jemlji k srcu kar govorijo tisti, ki niso izkusili. Ne vedo, ne razumejo in njihova mnejnja ne štejejo. Koliko bolečih besed sem sama slišala…. Sčasoma jih preslišiš. Na iskreni.net je nakj člankov o tem, preberi si jih, morda ti bodo pomagali, ko boš videla, da nisi edina, ki tako čuti. Da je prav, da tako čutiš, da je to normalno. Drži se in srečno vsem, ki ste žal v “klubu” žalujočih mamic. Da bi nas bilo čim manj.
[email protected]
Pozdravljene mamice.
Še dober teden nazaj, sem se skoraj prijavila na forum “marčevke 2011” saj je v meni raslo majhno dete, ki sva ga z možem čakala odprtih rok. Majhen otrok, najina žabica, ki je imela svoje ime.
Zdaj je ni več. Ostala je praznina, ki jo zapolni jutranje sonce.
Težko je.
Ni zdravila, ki bi bilo univerzalno.
Najdite v sebi tisto pot, ki vas pelje naprej. Poglejte nazaj in poiščite trenutke, ko ste bile res, iskreno srečne, nasmejane, vesele. Ko ni bilo dvoma, da se jutro prične s soncem, tudi v viharni zimi. Otrok, ki ni prišel k vam, vam bo hvaležen, saj ne glede na okoliščine ste mati.
Zame, je bilo to prvič. In šele sedaj sem dojela. Ne da sem nosila v sebi otroka, ne da ga ni, temveč da … da sem mati. Žal otroku, ki ga ni. A kljub vsemu mati. In mati mora biti srečna, le takrat je tudi otrok srečen.
Ne zapirajte se v temo. Ne glejte več nazaj, saj lahko zamudite kar vas obkroža. In kar imate ob sebi je najlepši dar, čarobnost in pravljica življenja. Sploh tiste, ki že imate otroke.
Skušam vas ne tolažiti, le pokazati pot naprej. Prihodnost in sedanjost sta v vas. In v meni, kjer je še teden nazaj, raslo upanje na rojstvo.
Kljub vsemu, vem in čakam, da vzklije nov dan, obsijan in postlan s cvetjem.
In hvaležna sem, da lahko slišim, vidim in občutim radost majhnih čarovnij, ki nas obkrožajo.
Moj mož bi rekel (ko se solze posušijo):
Vse bo vredu.
In vem, da bo!
Suenara, ko sem prebrala tvoje besede, sem se zamislila….Prav imaš, čeprav je težko je treba gledati tudi naprej in iskati čarobne trenutke ……Tudi sama sem nekaj mesecev nazaj doživela ss in občutek je res žalosten. Se pa tudi spominjam srečnih dni, ko sem zagledala plusek in verjamem, upam, da ga bom ponovno zagledala…..