Foto: ShutterstockBil je eden tistih dni. Nenaspanost, utrujenost, zahteve na vseh koncih. In, saj veste, kaj se v takih trenutkih rado zgodi. Zavre. Najhujšega odziva so deležni tisti, ki so najbližji. Ker si pri njih največ upamo in ker pokažemo tisto, kar zares smo. V vsej svoji ranljivosti in grešnosti.
Čas, da se strasti umirijo …
Seveda tega takrat ne bi priznali, in tudi jaz se v prvih trenutkih oz. minutaj po prepiru z možem nisem ukvarjala s tem, kako bi kaj spremenila pri sebi. Čutila sem le to, da moram nekam, kjer bom imela mir (in bom pestovala obupane misli, kako mi je uspelo najti, izbrati, se poročiti in do srebrne poroke in čez zdržati s takšno pošastjo).
Moj mož ni nikakršna pošast; moder in ljubeč mož je in ve, da je treba včasih besede, ki jih izrekam, jemati s rezervo. In da mi je pametno za nekaj časa dati mir in prostor, da se strasti umirijo. Zatekla sem se v spalnico. Legla sem na posteljo in razmišljala, kako težko mi je. (Ko tole berem za seboj, se počutim, kot bi brala zapis kakšne slabo obvladane najstnice.)
… in roke posežejo po Svetem pismu
Gledanje v strop mi nikoli ni šlo preveč dobro, zato sem kmalu začela iskati, kaj bi lahko počela. Pogled mi je obstal na Svetem pismu in kar tako, brez pričakovanj sem ga odprla. Kje začeti? Na začetku. Skozi stvarjenje sveta je šlo hitro. Ustavilo pa se je pri izgonu iz raja. Čeprav sem bila že veliko mirnejša, sem – iskreno povedano – škodoželjno prebirala kazen, ki je doletela kačo in moža. Prav vama je. Kaj pa žena? Težavne nosečnosti in bolečine pri porodu. »Ah, to sem dala že skozi.« Potem pa je priletelo.
»Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad tabo.« (1 Mz 3,16) Jaz to prav berem? Ravno treba ti je bilo, Eva, poslušati kačo, pojesti tisto jabolko in ga ponuditi še Adamu.
Moč Besede
Počasi pa je z vso svojo dobrodejnostjo skozme vendarle stekla božja beseda.Moje hrepenenje po možu je pogosto pogonska energija za korake naprej v najinem zakonu in kot tako velika moč. Moževo gospodovanje nad menoj pa mnogokrat razjasni in uravna pot, ko bi mene (kot žensko) zanašalo.Izmaličeno obličje pošasti v mojih mislih je neopazno spet dobivalo prijazne oči mojega moža, trde besede, ki sem jih izrekla, so postajale ogledalo in opomin, da sem šla predaleč, oster ton moževega odziva pa dokaz ljubezni, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja z menoj in z nama …
In prekletstvo nad ženo je dobilo še drug prizvok. Ali jaz hrepenim po možu? In ali on gospoduje nad menoj? Ja in ja. Ampak oboje je božja kazen za ženo samo na prvi pogled. V veri v božjo Ljubezen namreč nikakor ne morem verjeti, da Bog ne bi vsega na koncu obrnil v naše dobro. To mi je potrdilo tudi nadaljnje branje svetopisemskega odlomka, ko pridemo do dela, kjer Bog Adamu in Evi napravi obleko iz kože in s tem zakrije vso njuno goloto in razgaljenost zaradi greha, ki sta ga naivno skušala pred njim skriti s predpasnikom iz smokvinih listov.
Moje hrepenenje po možu in moževo gospodovanje nad menoj
Moje hrepenenje po možu je pogosto pogonska energija za korake naprej v najinem zakonu in kot tako velika moč. Moževo gospodovanje nad menoj pa mnogokrat razjasni in uravna pot, ko bi mene (kot žensko) zanašalo. Bog naju je naredil po svoji podobi in čeprav sta Adam in Eva »zamočila«, sva v Božjih očeh še vedno spoštovana in ljubljena. Oblečena v božjo suknjo Ljubezni sva v polnosti opremljena za, zaradi izvirnega greha oteženo, pot skozi življenje.
Skesano sem prišla skozi spalnična vrata. Zahrepenela sem po moževem gospodovanju nad mano.
