Pismo izgubljenega najstnika staršem

Foto: Shutterstock

Kaj bi vam morda želel povedati vaš najstnik, ki je malce “zabluzil”, če bi le zmogel ubesediti …

“Vem, da ste mnogi na pragu najstniških let vaših otrok. Nekateri ste že stopili na to vijugasto pot. Nekateri pa ste morda že preživeli najstniška leta brez prevelike škode. Ne glede na to, kje se nahajate, želim da vas ta članek spomni na to, da je vaša vloga, čeprav težka, neprecenljiva,” staršem polaga na srce avtorica Sarah West, ki ima mnogo izkušenj dela z najstniki.

Nadaljuje tako: “Za starše, ki se borijo s svojimi izgubljenimi najstniki, bo to, kar bom zapisala, mogoče težko prebrati in še težje sprejeti. Iz svojega dela z najstniki in iz lastne izkušnje, kako je biti ‘izgubljena hči’, vam lahko z veliko gotovostjo povem, da se morate malce ‘odvezati’ in prenehati s tem, da prevzemate vso krivdo za uporništvo vašega otroka le nase.”

Westova je za te starše napisala naslednje pismo, ki je napisano z vidika izgubljenega najstnika:

Draga mama in ata!

Želim si, da bi se zavedala treh stvari:

1. Sam sem sprejel to odločitev in ne vidva

Predstavljam si, da se sprašujeta, kako je to mogoče. Vsak dan, ko sem se vrnil iz šole, je bil nekdo tam zame, s pripravljeno zdravo malico in prijaznim nasmeškom. Zvečer sta mi brala pravljice in z menoj molila večerno molitev. Prišla sta na vsako šolsko prireditev, na kateri sem nastopal, in s kamero sledila mojim večjim korakom. Naš dom mi je nudil varnost in v meni pustil lepe spomine. Kljub vsemu sem v trenutku, ko vaju ni bilo poleg, sprejel odločitve, s katerimi sem ranil tako vaju kot sebe. Prosim, poskusita razumeti, da to nima nič opraviti z vama in ni odraz vajinega (ne)uspeha kot staršev. Prepričan sem, da vama je to težko sprejeti, ampak ne glede na to, kako čudovita starša sta mi bila, moram še vedno sam sprejemati odločitve. Včasih se odločim narobe. Tudi to je del odraščanja.

2. Vajina vera ne more biti moja vera

Vsako nedeljo sta me držala za roko in me peljala v cerkev. Pri vsakem obroku smo zmolili, se zahvalili Bogu za vse, kar nam daje. Jn 3,16 je bil stalnica v našem domu. Bil sem še tako majhen in sem se učil. Vidva sta bila močna v svoji veri in vajina ljubezen do Boga je jasno sijala. A ko sem malce odrastel, sem se začel opotekati v svoji hoji po poti vere. Tako močno sta se trudila, da bi me privedla nazaj. Čeprav sta šla zame tolikokrat na kolena, sem vseeno odšel v svet. Vem, da si želita, da bi se vrnil k Bogu, ampak najprej moram spoznati, kdo je Bog zame. Moj odnos z Bogom mora biti oseben. Vajina vera me ne more rešiti. Prosim, molita zame. To je vse, kar lahko storita.

3. Ljubiti nekoga včasih pomeni to, da mu pustiš pasti

Vem, da bi si želela namesto mene popraviti vse, kar gre v mojem življenju narobe. Nočeta gledati, kako trpim bolj, kot bi mi bilo treba. Obstaja zelo tanka linija med usposabljanjem in ljubeznijo. Če me stalno rešujeta pred menoj samim, mi ne pomagata prav dosti, da bi odrasel. Prepričan sem, da vaju moje zahajanje v težave pogosto spravlja v zadrego in da si zelo želita vse skupaj pomesti pod preprogo in iti naprej. Ampak jaz se ob tem ne naučim svoje lekcije; naučim se samo novih izgovorov. Prosim, recita mi »ne« in pustita, da se sam znajdem v življenju. Mogoče bom rekel boleče stvari, kot recimo: »Vseeno vama je zame,« ali: »Če bi me imela rada …«. A sam sem še nezrel in se samo skušam izogniti posledicam, ki so se zvrnile name zaradi mojih odločitev. Dokler mi ne dopustita, da padem in se sam soočim s posledicami, bom vedno sebe videl kot žrtev.

Mama in oče, prosim ne bodita tako obsedena z mislijo, kaj bi lahko naredila drugače. Veliko drugačnih poti bi lahko ubrala na svoji starševski poti, a nobena ne bi mogla obljubiti drugačnega izida.

Prosim, ljubita me še naprej in molita zame, da pride dan, ko se bom vrnil.

Lep pozdrav do takrat,

Vajin izgubljeni najstnik

Vir: Sarah West/Familyshare
Prevod: Mica Škoberne