Peter Merše: “Hamasu je vseeno za Palestince.”

Foto: Peter Merše

To sicer ni naša tipična tema, toda škoda bi bilo izpustiti priložnost za pogovor s Petrom Meršetom, ki je naš dolgoletni sodelavec in predvsem prodoren novinar in družbeno politični analitik. Bližnjevzhodno regijo odlično pozna, pred kratkim pa se vrnil iz Izraela. Z njim smo se pogovarjali o izraelsko-palestinskem konfliktu, o terorističnem napadu 7.10. pred dvema letoma in o tem, kako danes živijo Izraelci in kako Palestinci. Iskali smo razloge in rešitve za ta začarani krog. Vabljeni k branju. 

Kako to, da si sploh šel v Izrael?
V Izraelu sem bil letos dvakrat. Najprej predvsem iz lastnih vzgibov, saj sem si že nekaj časa želel obiskati sveto deželo. Marca se je pokazala priložnost: idealno vreme, zaradi vojne v Gazi turistov skoraj ni bilo, imel sem dva tedna dopusta, in ravno takrat sta Hamas in Izrael sklenila premirje … Idealen čas za si ogledat državo. Septembra sem šel še enkrat, tokrat na vabilo izraelske ambasade, ki je za več slovenskih novinarjev organizirala ekskurzijo. Na tak način pa sem lahko videl še stvari in dobil informacije, ki bi jih sicer bistveno težje.

Kakšen program ste imeli in kaj ste videli?
Zelo veliko za pet dni. Od Jeruzalema in Tel Aviva, predvsem pa, kar nas je posebej zanimalo, kibuc Nir Oz, ki so ga razdejali Hamasovi teroristi, območje ob meji z Libanonom, prizorišče festivala Nova … Imeli smo tudi priložnost spregovoriti z zelo zanimivimi sogovorniki, od preživelih s festivala in preživelih talcev do varnostnih in političnih analitikov, ki so nam dali en drugačen uvid v realnost, kot jo vidijo tisti, ki spremljajo samo medije.

Nekaj zgodb je res pretresljivih. Recimo Mazal Tazazo, njeno zgodbo smo objavili tudi na portalu Zanima.me, je preživela napad na festival Nova, ker je bila v začetku ranjena in so kasneje teroristi mislili, da je mrtva.

Potem tudi gospa Elena, ki so ji ubili moža, sama pa je več mesecev preživela v ujetništvu v Gazi. Kibuc, v katerem živi, je praktično povsem uničen. Od 220 hiš jih je bilo nepoškodovanih 6, še deset jih že obnavljajo. Ampak hišo lahko obnoviš, nikoli pa ne moreš povrniti izgubljenih življenj. Od 417 prebivalcev Kibuca jih je bilo ugrabljenih ali ubitih 117, mnogi so se iz ujetništva vrnili mrtvi, tudi 9-mesečna dojenčica, njen 4-letni bratec in njuna mamica. Truplo dojenčice je Hamas vrnil skupaj s truplom 84-letnega Odeda Lifschitza, ki je bil pred vojno izjemen prijatelj Palestincev, tedensko je na meji z Gazo pobiral ranjene ali bolne otroke iz Gaze, in jih vozil na zdravljenje v bolnice v Izrael, brez plačila.

Kljub temu je bil 7. oktobra ugrabljen in kasneje vrnjen v krsti. V njegovi hiši, kot tudi v večini drugih pa so teroristi spustili plin, ki so ga sicer uporabljali za kuhanje in hišo požgali. Ta kibuc je bil vedno zelo naklonjen Palestincem in je še danes. Se pa zavedajo, da je Hamas grožnja tako zanje kot za Palestince.

Prebivalci Gaze so žrtve Hamasa in njegovo vladavino je treba končati.

Reportaža s pretresljivimi fotografijami iz kibuca Nir Oz je bila pred dnevi objavljena na portalu Zanima.me. Za tiste, ki si kibuca ne znamo dobro predstavljati, kaj to sploh je?

Gre za značilno obliko skupnostnega življenja, ki je nastala ob nastanku države Izrael, ko so Judje, ki so preživeli drugo svetovno vojno množično prihajali brez vsega. Kibuc je oblika sobivanja več deset ali več sto ljudi. Ljudje živijo v manjših hiškah/bungalovih, imajo pa skupne prostore, kot je jedilnica, kjer kuhajo za celo skupnost. V Nir Ozu so bili trije skupni obroki na dan za vse. Nekateri kibuci so imeli v začetkih celo skupni bančni račun.

Najpogosteje so se ukvarjali z agrarno dejavnostjo, imajo pa običajno tudi kakšne delavnice ali manjše tovarne. Nir Oz denimo tovarno barv, ki je tudi bila uničena 7. oktobra, eden bližnjih kibucev denimo tiskarno, ki tiska uradne dokumente kot so potni listi. Skoraj bi lahko rekli, da je to “socializem v praksi”. Gre za zelo povezane skupnosti, posebna oblika življenja, ampak nekaterim tak način ustreza.

Kako je bivanje tik ob meji z Gazo vplivalo na varnost v teh kibucih?
Kibuci ob meji so bili zadnjih 20 let nenehno podvrženi raketnim napadom iz Gaze, pogosto na dnevni ravni. Ko je vojska zaznala raketo, se je sprožila sirena, ki je dala ljudem blizu meje približno 15 sekund časa, da se umaknejo v zaklonišče.

Vsaka hiša ima “varno sobo” iz okrepljenega armiranega betona, ki prenese zadetek rakete. Vendar pa te sobe niso bile načrtovane kot protiteroristične: vrata niso bila neprebojna, pogosto se niti zaklepala niso. 7. oktobra so se tako ljudje zatekli v te varne sobe, a so teroristi v mnogih primerih streljati kar skozi vrata ali jih nasilno odprli; ljudje so jih včasih zadrževali več ur samo z lastno silo.

Kaj ti je najbolj ostalo v spominu po obisku tega kibuca?

Rekel bi, da brutalnost napada. Ni bilo pomembno, ali je žrtev starejša oseba, moški, ženska ali otrok. Ugrabljeni so bili tudi otroci; nekateri so bili vrnjeni mrtvi. Ena najbolj pretresljivih zgodb je družina Bibas: starša ter štiriletni sin in devetmesečna hčerka. Oče je poskušal družino zaščititi, a so jih teroristi našli; oče se je vrnil živ, mama in oba otroka pa niso preživeli in so jih umorjene vrnili v eni od izmenjav talcev.

Kako na vse to danes gledajo prebivalci Nir Oza?
Ti ljudje so izrazito miroljubni. Mi smo bili tam na dan začetka ofenzive na mesto Gaza; gospa, ki nas je vodila, je povedala, da je velik del prebivalcev prejšnjo noč protestiral pred vlado. Niso želeli nadaljevanja ofenzive, saj se bojijo za življenja talcev (med njimi je tudi več članov njihovega kibuca). Primarno si želijo, da se njihovi ljudje vrnejo živi. Ne gojijo sovraštva do prebivalcev Gaze in si želijo mirnega sobivanja, hkrati pa so kritični do lastne vlade zaradi nadaljevanja vojne. Zavedajo se tudi, da so prebivalci Gaze žrtve Hamasa in da je treba Hamasovo vladavino končati.

Ali to pomeni, da povprečni prebivalec Gaze ni nujno podpornik Hamasa?
To bi bilo malo preveč poenostavljeno. Prebivalci kibuca so imeli stike z ljudmi iz Gaze in jim pogosto pomagali. Treba je vedeti, da je Izrael pred 7. oktobrom izdal veliko delovnih dovoljenj za prebivalce Gaze; v Izrael so na delo prihajali v tisočih, veliko ravno na delo v kibuce ob meji, zato stikov ni bilo malo. Vendar pa je anketa, opravljena nekaj tednov po 7. oktobru, med Palestinci zaznala visok, 72 odstotni delež odobravanja napada.
V Tel Avivu je trg preimenovan v Trg talcev, kjer prostovoljci ozaveščajo javnost. Tam sem slišal pretresljivo zgodbo izraelske fotografinje iz enega kibuca: pred 7. oktobrom je skupaj s palestinskim fotografom pripravila skupno proti-vojno razstavo. 7. oktobra jo je ta fotograf klical in spraševal o dogajanju v njenem kibucu; pozneje je ugotovila, da je zbiral informacije za Hamas. Veliko ljudi iz Gaze je delalo v teh krajih, zato so zelo verjetno prav oni v nekaterih primerih posredovali informacije o protokolih kibucev (npr. kje so orožarne, kako poteka prva obrambna reakcija – kibuci imajo namreč tudi neke vrste obrambo). Tam, kjer so bili prebivalci presenečeni ali so teroristi najprej napadli hiše “prve obrambne linije” oziroma zasedli poti do orožarn, je bilo žrtev veliko; drugod, kjer se je skupnost uspela hitro organizirati, pa zelo malo ali nič. Praktično vsi odrasli Izraelci so prestali služenje vojaškega roka in so vojaško usposobljeni.

Kako je ta napad vplival na izraelsko družbo?
Moramo vedeti, da je 20 % prebivalcev Izraela Arabcev; mnogi Izraelci so imeli prej veliko vsakdanjih stikov s Palestinci. Zdaj pa živijo v strahu in nezaupanju, saj so nekateri sosedje napad celo praznovali, drugod so po ulicah vlačili trupla. Zaupanje, tudi med zmernimi Izraelci, je močno porušeno, s čimer je veliko mirovniškega dela padlo v vodo. Ravno zaradi tega napada, ker je bil tako brutalen in izpeljan na tako zahrbten način.
Zadnja leta pred 7. oktobrom je bil ta konflikt v upadu: število raket, ki jih je Hamas pošiljal, je bilo sorazmerno manjše kot prej, posledično je več ljudi iz Gaze hodilo na delo v Izrael in se je zaupanje gradilo. Zaupanje med Izraelci in Palestinci je sedaj bistveno bolj pokopano, ker so se ljudje počutili izdane. Njihovi sodelavci, kolegi, sosedje so zlorabili to zaupanje in nosili informacije Hamasu. Verjetno je Hamas to od njih celo zahteval oz. so bili v to prisiljeni. Pred njimi so verjetno desetletja vzgoje in aktivne deradikalizacije na obeh straneh, predvsem pa na palestinski strani, kjer je prisotno izrazito sovraštvo do Izraelcev.

Zakaj je Hamas sploh izvedel napad 7. Oktobra, če so se razmere normalizirale? Si Hamas ni želel miru?
Ne, Hamas gotovo ni želel miru. Z gotovostjo je težko trditi, zakaj, so pa določeni indiciji. Eden je normalizacija odnosov arabskih držav z Izraelom: Donald Trump je leta 2018 prepričal štiri arabske države (Maroko, Združene arabske emirate, Sudan in Bahrain) k podpisu Abrahamovih sporazumov. Potekali so resni pogovori tudi s Savdsko Arabijo. To je za Hamas nesprejemljivo, ker je Savdska Arabija središče arabskega sveta in sunizma (Meka, Medina). Osrednji cilj Hamasa je uničenje Izraela, o tem govorijo njihovi temeljni dokumenti in tudi njihov slogan »od reke do morja«. Če bi Savdska Arabija priznala Izrael, bi ji verjetno sledile še druge države in to bi za Hamas pomenilo konec smisla obstoja in zunanje podpore.

Prav je, da se nam Palestinci smilijo. Problem je, da ne razumemo vzroka njihove nesreče in napačno ocenjujemo posledice svojih dejanj.

Drugi vidik je razmerje moči na Bližnjem vzhodu: Izrael je tehnološko izjemno napreden, sodelovanje s Savdsko Arabijo bi pomenilo gospodarsko in vojaško navezavo, česar se boji Iran. Hamas je del iranskega kroga proksijev; špekulira se, da ga je Iran oborožil in spodbujal k napadu. Ko pride do takšnega napada, je odgovor Izraela vojna. Njihova doktrina je, da nobene vojne ne smejo izgubiti, ker bi to pomenilo konec judovske države. Ker je Hamas 7. oktobra uspel ubiti 1.250 ljudi in zajeti 250 talcev, se Izrael ni smel pokazati šibek in je moral odgovoriti. V takem kontekstu Savdska Arabija zaradi notranje politike ni mogla pristopiti k Abrahamovim sporazumom.

Vendar pa na Bližnjem vzhodu ne videvamo protestov proti tej vojni, kot na Zahodu … Tudi Palestini ne pomagajo z ničemer pravzaprav …
Kar zadeva »histerijo«, ki jo mi na Zahodu vidimo: v arabskih državah protestov ni, ker gre za avtokratske režime. Vendar pa bi bilo vzpostavljanje globljega sodelovanja z Izraelom po takem napadu za voditelje nevarno. Ostale arabske države Izraela ne priznavajo. Vendar ne kažejo interesa za vojaško pomoč Palestincem iz drugih razlogov (sodelovanje z ZDA, baze, naftni in obrambni dogovori). Izvajajo pa svoj interes na druge načine. Katar recimo ni poslal vojske, je pa poslal svojo državno televizijo Al Jazeera v medijsko ofenzivo; po indicih so nekateri novinarji v Gazi tudi aktivni sodelavci Hamasa. Gre torej za hibridno bojevanje.

Na Zahodu lahko pravzaprav spremljamo samo propagando. In sicer z obeh strani: kakšno je realno stanje v Gazi?
V Gazi nisem bil; najbližje sem bil kake pol kilometra stran. Kolikor sem uspel videti od tam in sicer spremljati situacijo, je ogromen del Gaze porušen. Hamas je v zadnjih 20 letih zgradil po ocenah 700–1000 kilometrov predorov. Gaza stoji na peščenjaku in gradnja predorov v njem je sorazmerno preprosta. Ti predori seveda niso zaklonišča za civiliste, temveč jih uporablja izključno Hamas. Eden izmed ciljev Izraela je uničenje teh predorov. Ko se poruši predor, se pogosto poruši tudi hiša nad njim. Hamas načrtno zlorablja civilno infrastrukturo (tudi bolnišnice) za vojaške namene; po mednarodnem pravu tak objekt postane legitimna tarča. Običajno Izrael prej tudi obvesti, da bo napad. V tako gosto poseljenem območju, kjer nasprotna stran uporablja civilno prebivalstvo za živi ščit, je nemogoče, da ne bi bilo civilnih žrtev.
Izraelova doktrina je sedaj »enkrat za vselej«: uničiti vojaške zmogljivosti in civilno-operativno mrežo Hamasa. Žrtve so hude in Palestinski civilisti trpijo. Logika, ki sem jo slišal od izraelskih sogovornikov (tudi iz vojske/diplomacije), je primerjava z zavezniki leta 1945: če želiš miroljubno, »denacificirano« Nemčijo, moraš premagati Wehrmacht in izvesti denacifikacijo. Izrael je po 7. oktobru obupal nad drugimi možnostmi sobivanja in želi vojaško zlomiti Hamas. Tudi če bo uničenje v Gazi ponekod primerljivo z Berlinom 1945,  nato pa bi sledila obnova in »de-hamasizacija«.
Določeni deli Gaze so zelo uničeni, drugi manj. Mesto Gaza je bilo dolgo sorazmerno manj prizadeto; Izrael tja ni vstopil tudi zaradi skrbi za življenja talcev, saj naj bi Hamas nekatere talce likvidiral, ko se je vojska približala lokacijam. Po izraelskih informacijah naj bi bili talci v mestu Gaza. Mesto Gaza je središče območja Gaze, kjer so v sicer precej strnjeni poselitvi tudi druga mesta (Han Junis, Rafa), ki so bolj porušena.

Izrael je demokracija s svobodo govora, kjer lahko sprašuješ tudi neprijetna vprašanja; muslimani, kristjani in Arabci so tam del družbe, tudi ministri. To je povsem drug nivo kot diktatura Hamasa.

Ali Palestinci po vsem tem še vedno v tako visokem številu podpirajo Hamas?
To je težko ocenjevati. V območju absolutne diktature, travme in obupa, kjer dva milijona ljudi živi na prostoru malo večjem od Mestne občine Ljubljana, kjer je večina brezposelnih in živi od humanitarne pomoči, in kjer je prisotna totalitarna propaganda … tam je merjenje javnega mnenja irelevantno. Videli smo sicer majhne proteste proti Hamasu, a realno mnenje je težko izmeriti; ljudje si ga ne upajo povedati. Šolski kurikulum (tudi tisti, ki ga financirajo mednarodne organizacije) je po mojih informacijah pogosto Hamasova propaganda; glede na mlado strukturo prebivalstva to pušča posledice.
Če naredimo primerjavo z Nemčijo leta 1945, koliko Nemcev je bilo marca 45 aktivno proti Hitlerju in koliko dve leti kasneje? Po porazu nacizma so mnogi odprtih rok sprejeli Američane. Paralele so in niso, a v vojnih razmerah realno javno mnenje skoraj ni izmerljivo.
Tudi na Zahodnem bregu, kjer vlada zmernejši Fatah (palestinska oblast), volitev ni bilo že 20 let; če bi bile, je precej verjetno, da bi Hamas zmagal tudi tam. Zato ni povsem točno reči, da gre za diktaturo brez podpore – marsikateri Palestinec Hamas še vedno izbere kot »način boja«. Marsikdo, ki pa je proti Hamasu, tega ne upa povedati, da ne bi ogrozil lastnega življenja.

V naših medijih sicer pogosto najdeš povsem nasprotni pogled in sicer primerjavo Izraela z nacisti in ne Hamasa?
Vprašanje je, v čigavem interesu je širjenje določenih narativov. Celoten arabski svet in dobršen del muslimanskega sveta ima izrazito sovražen odnos do Izraela. Nekatere države z njim sodelujejo zaradi koristi (vojaška/tehnološka oprema), a odnos prebivalstva je pogosto negativen. Zelo močen igralec je Iran, ki prek proksijev širi vpliv. In, kot opozarjajo Izraelci, imaš v Združenih narodih eno judovsko državo in približno 17 arabskih – kar se pozna tudi v politični dinamiki.

Dobiti verodostojne informacije iz Gaze je izjemno težko. Ali si z Hamasom ali z izraelsko vojsko, tretje opcije praktično ni.

Zakaj Izrael ne dovoli novinarjem v Gazo?
V Gazi je trenutno vojno območje. Izrael si ne želi, da bi bili novinarji ogroženi; če jih že spusti, je to le skupaj z vojsko in za kratek čas, morda nekaj ur. V preteklosti, ko so novinarji delali v Gazi, je bilo tudi zelo jasno, da Hamas postavlja pravila poročanja: če ne poročaš, kot njim ustreza, nisi več dobrodošel oziroma sledi izgon. Konkreten primer je indijska televizija, ki je skrivaj posnela borce Hamasa, kako na hotelskem balkonu montirajo raketo in jo izstrelijo proti Izraelu. Ko je posnetek zaokrožil, so novinarja isti dan obvestili, da sta kršila pravila in naj takoj zapustita Gazo. Zato je iz Gaze dobiti verodostojne informacije izjemno težko. Ali si z Hamasom ali z izraelsko vojsko, tretje opcije praktično ni.

Kaj pa mi na Zahodu? Videti je, da tudi mi bijemo neko mnenjsko vojno. Obstaja “tretja pot” – biti za Palestince, ne pa za Hamas?
Mislim, da morajo Palestinci najprej sami pri sebi razčistiti, kaj sploh želijo. Palestinska država jim je bila ponujena večkrat in večkrat zavrnjena. Vsaka naslednja ponudba je bila manjša, ker odraža realno stanje na terenu. Kurdi bi vzeli karkoli, če bi imeli možnost. Če karikiram: kot da bi Slovenci leta 91 rekli “ne” svoji državi, ker Trst in Celovec nista znotraj naših meja. Na tak način državnosti ne moreš graditi. Pred Palestinci je zelo velik korak, predvsem prek izobraževanja, da bi lahko na neki točki bili zmožni imeti svojo državo. Trenutno je namreč niso.

Ampak, če se vrnem k vprašanju. V vojni se običajno izbira strani. To je dokaj naravno. Je pa res, da je Hamas v Gazi oblast. Izziv je pomagati Palestincem, da se rešijo te diktature in namesto gradnje zmogljivosti za napadanje sosede začnejo graditi lasten razvoj. Priznavanje države, dokler je na oblasti Hamas, je verjetno kontraproduktivno, doseči prej omenjen cilj pa je tudi velik izziv. Zahteva spremembo miselnosti velikega dela naroda.

 Ključno vprašanje je, katera rešitev bo Palestincem dolgoročno prinesla mir in boljše življenje. Ta pa zagotovo ni nadaljevanje vladavine Hamasa.

Zakaj je na Zahodu toliko podpore Palestini?
Več faktorjev je. Ljudje radi navijamo za šibkejšega: 10-milijonska, tehnološko napredna država proti 2-milijonskemu, nerazvitemu območju. Dialektika žrtev/agresor je preprosta, še posebej, ko agresor bombardira. O kompleksnosti problema nismo zmožni, ali pa nočemo razmišljati. Z omejenimi informacijami, ki pridejo do nas, se nam zdi, da je agresor proti žrtvi. Poleg tega imajo arabske države velike diaspore v Zahodni Evropi, in tudi svetovna levica je zavzela propalestinsko oziroma antiizraelsko držo. Iran prek proksijev in medijskega vpliva (npr. Al Jazeera) širi svoje narative.

Seveda pa noben konflikt ni črno-bel in tudi v Izraelu imaš sile z bolj ekspanzivnimi cilji. Toda Izrael je demokracija s svobodo govora, kjer lahko sprašuješ tudi neprijetna vprašanja; muslimani, kristjani in Arabci so tam del družbe, tudi ministri. To je povsem drug nivo kot diktatura Hamasa.

Kako odgovoriš ljudem, ki pravijo “Free Palestine” in s simboli podpirajo Hamas?
Na Zahodu je čustveni refleks razumljiv: ko vidiš dojenčka pod raketami, se ti zasmili. Prav je, da se nam Palestinci smilijo. Problem je, da ne razumemo vzroka njihove nesreče in napačno ocenjujemo posledice svojih dejanj. Priznanje palestinske države na način, kot so zdaj storile nekatere evropske države (tudi Slovenija), daje Hamasu napačen signal – “vztrajajte še malo, pritiskali bomo na Izrael”. Hamasu je vseeno za življenja Palestincev: pomoč usmerja v predore in orožje. Izrael je Gazo blokiral po tem, ko je Hamas prevzel oblast, da teroristična organizacija ne bi uvažala orožja. Zelo razumna se mi zdi drža Giorgie Meloni: Italija bi priznala Palestinsko državo, ko bodo talci doma in bo Hamas razorožen ter umaknjen z oblasti. Priznanje da, a ne tako, da nagradiš terorizem.

Pred Palestinci je zelo velik korak, predvsem prek izobraževanja, da bi lahko na neki točki bili zmožni imeti svojo državo. Trenutno je namreč niso.

Kakšno je trenutno življenje v Izraelu?
Gre za državo v vojni, a življenje teče. Tel Aviv ne deluje kot vojno območje: trgovine in kavarne so odprte, ljudje živijo, a obenem vsak dan preverjajo, ali je med padlimi kdo iz njihovega kroga. Nacionalna travma je povsod – fotografije talcev, rumene pentlje. Varnostna infrastruktura (železna kupola ipd.) močno zmanjšuje škodo raket. Demokracija funkcionira: protesti proti vladi ne vodijo v zapore ali likvidacije.

Pred dnevi je bilo sklenjeno premirje in dogovor o izpustiti talcev …

V Izraelu je življenje visoka vrednota; trudijo se zmanjševati civilne žrtve, kar vojno seveda podaljša. Hamas pa življenj – svojih ali nasprotnikovih – ne vrednoti enako; nasprotniki niso vredni nič, njihovi padli pa so “mučenci”. Poleg tega so za njih civilne žrtve medijski kapital s katerimi kupuje sočutje Zahoda. Izraelu pa veliko pomenijo tudi trupla talcev, saj jih želijo dostojno pokopati. Spomnimo se izmenjave trupel dojenčkov ob katerih so Hamasovci plesali. Izrael jih je hotel in je zanje dal stotine Hamasovih zapornikov.

Premirje prinaša upanje za talce, a ima tudi vojaško ceno: Hamas nastavlja pasti, minira hiše; po vsakem umiku mora Izrael znova osvajati območja in žrtvuje del dosežkov. Zato so v izraelski politiki napetosti: del strank se boji, da premirja krepijo Hamas.

Je cilj torej “razorožiti Hamas” in šele nato govoriti o državi?
Da. Predlog dogovora o premirju predvideva razorožitev Hamasa in njegov umik z oblasti, a bodo glede tega očitno še potekala pogajanja. Vprašanje je ali bo Izrael sprejel kakršenkoli dogovor, ki bi Hamasu pustil nadzor v Gazi. Po moji oceni je javno mnenje v Izraelu po 7. oktobru takšno, da se tega ne sme več dopustiti. De-radikalizacija s Hamasom na oblasti po mnenju Izraelcev ni možna; njihov cilj je, da se Hamasu ne pusti ostati na oblasti.

Gre pa seveda za totalitarno organizacijo, ki se ne bo prostovoljno umaknila. Lahko jo samo premagaš. Vprašanje pa je, kakšno ceno si pripravljen za to plačati. Kot pri Ukrajini: enostaven odgovor bi bil, da se agresor umakne. Ampak se ne. Zato je ključno vprašanje, katera rešitev bo Palestincem dolgoročno prinesla mir in boljše življenje. Ta pa zagotovo ni nadaljevanje vladavine Hamasa. Kdo bo to uredil, je odprto vprašanje, a brez razorožitve in umika Hamasa sledi le podaljševanje vojne in trpljenje civilistov.

Se ti zdi, da gre v Gazi za genocid?

Mislim, da ne. Kljub velikemu številu žrtev je situacija daleč od tega. Pri genocidu gre za to, da skuša ena skupina neko drugo, denimo etnično ali versko načrtno izbrisati, kar pa je nekaj drugega kot vojaško poraziti teroristično organizacijo. Po svoje je bližje temu Hamas, ki se v svojih temeljnih dokumentih zavzema za izbris Judov in države Izrael. In predvsem se mi zdi, da s tem, ko tukaj uporabljamo besedo genocid, razvrednotimo besedo, ki je težka in bi jo morali uporabiti, ko gre za dejanske geoncide po svetu, ki se trenutno dogajajo denimo v Sudanu, Nigeriji in še kje.