Otroku je dala prednost pred olimpijskimi igrami

Razlog, zakaj se japonska prvakinja v umetnostnem drsanju Miki Ando leta 2014 ni udeležila olimpijskih iger, je izjemno navdihujoč.

Medtem ko je njen fant, Španec Javier Fernandez, pred dnevi osvojil olimpijski bron v umetnostnem drsanju (poleg tega je bil šestkrat tudi evropski) prvak, je ona srečna mama njuni hčerki.

Izjemno obetajočo trikratno japonsko državno prvakinjo in dvakratno svetovno je namreč po mesecih uspešnega treniranja in priprav leta 2012 presenetila novica, da pod srcem že pet mesecev nosi hčerkico.

Slab zgled, če se odločiš za otroka?

Ob tej novici so se takrat japonski mediji razpisali o tem, da bi bil splav izjemno modra odločitev za tekmovalko, ki je bila sredi priprav za olimpijske igre v Sočiju leta 2014. Toda odločno se je uprla vsem nasvetom in pritiskom, ki so namigovali v dobro njene slave in športne kariere.

Videti je bilo, kot da praktično vsa javnost oporeka njeni odločitvi in jo označuje kot slab zgled za ustvarjanje kariere. Miki se tistih mesecev takole spominja: »Iskreno mislim, da se takrat kar 98% sodržavljanov ni strinjalo z mojo odločitvijo.«

Toda več moči, kot jo je bilo v njeni vrhunski formi, je bilo v njenem materinskem srcu, zato se je trdno postavila za svojo malo nemočno hči.

»To je bila naravna odločitev, ki sem jo sprejela kot ženska.«

Svojo odločitev je utemeljila takole:

»Umetnostno drsanje je nepogrešljiv del mojega življenja, ki me je izstrelilo sem, kjer sem. V tistih trenutkih resda nisem mogla dobro premisliti vseh okoliščin, toda sovražila sem odločitev, da bi rekla zbogom (otroku). Izbrala sem njeno življenje namesto drsanja. To je bila naravna odločitev, ki sem jo naredila kot ženska.«

Svojo hči je poimenovala Himawari, kar v prevodu pomeni sončnica. »Sončnica se neprestano obrača za soncem. Kadarkoli vidim to rožo, se počutim močno in pozitivno. Če bi bila moja hči sončnica, si želim, da bi povsod sledila ljubezni.«

Podpora Javierja Fernandeza: »Spremenil je moje življenje!«

Čeprav je bila po rojstvu uradno mati samohranilka in oče ni bil znan, Miki očetu svoje hčerkice, Javierju Fernandezu, daje vse zasluge za to, da ji je dal moč za vse dosedanje odločitve v zvezi z njuno hčerko.

Poleg tega da je aktualen nosilec bronaste medalje, mu pripisuje tudi medaljo za dober zgled očetovstva, saj svojo hči zasiplje z ljubeznijo.

Sama pravi: »Tudi on sam je bil postavljen pred težko odločitev, imeti otroka in to z nekom, ki živi tako daleč stran … Toda vprašal me je, če se lahko potrudiva, da nama uspe, in takrat sem bila zelo srečna … Res je spremenil moje življenje.«

Dobro leto po rojstvu hčerke sta preko socialnih omrežij pod njuno sliko zapisala: »Danes je prav poseben dan, saj sva se odločila, da bova z vsemi delila najina čustva. Imava se rada in želiva ustvariti srečno družino, najina zveza je šele na začetku in želiva si vašo podporo. Z ljubeznijo, Miki in Javier.«

Danes mama in uspešna ženska

K umetnostnemu drsanju se je vrnila kmalu po rojstvu hčerke, sicer ne več kot tekmovalka, temveč kot zelo uspešna trenerka ter z občasnimi samostojnimi in skupinskimi nastopi. Je tudi znan in priljubljen obraz ene od japonskih medijskih hiš.

Nihče ne ve, če bi takrat po morebitnem splavu sploh lahko tekmovala. Že pred nosečnostjo se je namreč borila z izgorelostjo in nekaj manjšimi poškodbami. Toda sporočilo njene zgodbe je v današnjem ženskem svetu, kjer materinstvo tekmuje s kariero, izjemno močno.

Miki Ando dokazuje, da je vredno izbrati življenje. Včasih je namreč uspeh, ki si ga zase v svojem življenju ne predstavljamo, ravno uspeh, ki ga potrebujemo. Pravi, da preprosto ni razloga, da bi ubili otroka, da bi lahko nekaj dosegli.

Kajti otroci niso nikoli breme, zaradi katerih v življenju ne bi bilo mogoče česa doseči. Ali, rečeno drugače, olimpijska kolajna ni nujno pogoj za uspeh. V dobesednem in morda prenesenem pomenu. Mala Himawari in njena pogumna mama to dokazujeta.

Foto: FB Miki Ando