Nisva si samoumevna

Kako se spremenijo čustva, vrednote, misli … ko se v odnos vmeša huda bolezen.

Najina zveza je zrastla na temeljih prijateljstva. Začetek je bil prav zato dokaj naporen, saj sva oba vedela, da odločitev za skupno hojo ni odločitev za 14-dnevno zafrkancijo, ampak za nekaj več. Zato so naju prevevali čudni občutki – ko sva bila skupaj, sva se imela krasno; ko sva šla vsak na svoje, pa strah pomešan z zaljubljenostjo, neugodjem, skrbjo … 

Je to prava odločitev? Je to to? Ne bova s tem pokvarila še tega, kar sva imela kot prijatelja? Strahovi so počasi minili in najina veza je začela cveteti. Seveda je bil odnos kakor graf na borzi – nihal je dol in gor, a v povprečju je rastel. 

Že so mimo dobra štiri leta in pol. Sama sanjarim o poroki, on pravi, da še ni pripravljen. Nič hudega, bolje da potrpim, kot da se v zakon čuti prisiljenega. Skupaj nama je lepo. Živim v študentskem domu, za vikend pa sva skupaj. Njegova menjava službe nama je prinesla več prostega časa, ki sva ga lahko namenila drug drugemu, hkrati pa je drastično upadlo število tem za pogovor – prej sva se namreč pogosto pogovarjala o slabostih prejšnje službe. 

Ne vem, kaj se je vmešalo med naju. V trenutku, ko prideva skupaj, se začneva prepirati. Pa tudi če se ne prepirava, je med nama neka napetost, ki je v odnosu ne bi smelo biti. Ne vem, kaj je vzrok, kaj posledica, ampak istočasno se je v študentskem domu pojavil tudi »kolega«, ki je bil pozoren do mene, deležna sem bila komplimentov, flirta in kakšne majhne prijaznosti. Grozno sem se počutila. Odnos, ki bi ga morala reševati, me je vedno bolj obremenjeval. Zadev nisem rešila ne s pogovorom ne z molkom. Vikendi so bili prava muka in za povrhu še ta »kolega«, ki mi je, pa četudi me je sram priznati, zmedel. Ja, najbrž sem se malo zaljubila vanj, pa čeprav sem vedela, da vsi tisti komplimenti, ki sem jih bila deležna, peljejo samo v slepo ulico – v njegovo posteljo in nič dlje. 

Ni mi pomagalo, da sem očitala sebi, da sem zaradi tega slaba, ne to, da sem obsojala »kolega«, češ, naj mi da mir, če sem mu povedala, da imam fanta in ga ne nameravam prevarati, niti to, da sem obsojala svojega fanta, da mi očitno v vezi nekaj manjka, če sem opazila nekoga drugega. Bila sem v tako zoprni situaciji, da sem si zaželela, da bi umrla. Ne, nisem mislila na samomor. Le nesreča bi se mi zdela zelo lahka pot iz nadležnih občutkov in zoprne situacije. 

Hm, kako res je: »Premisli, kaj si želiš, lahko se ti uresniči.« 

Bila je nedelja pred veliko nočjo. Zvečer me je pripeljal v Ljubljano in ker nisva šla k maši zjutraj, sva šla k Frančiškanom k maši in k spovedi. Navadno ne razpravljava o tem, kaj sva dobila za pokoro, takrat pa sva si, kdo ve zakaj, izmenjala ta podatek. Oba naj bi zmolila desetko rožnega venca. Jaz: »ki je težki križ nesel«, on: »ki je križan bil«. Kakšna prispodoba!  

Čeprav nama je čez vikende malo »škripalo«, sva se vseeno slišala vsak dan in prav prijetno kramljala. 

Četrtek po omenjeni nedelji mi je v pogovoru povedal, da je prejšnji večer na modih zatipal bulico. Seveda ne bova takoj zganjala panike. Prefirbcala sva malo po spletu in ker je njega zatrdlinica bolela, povsod pa je pisalo, da maligne oblike niso boleče, sva ostala kar mirna. Dogovorila sva se, da bo šel naslednji dan k zdravnici. Pri njej je dobro opravil. Pomirila ga je, da gre najbrž za obliko krčne žile, da je zadeva zelo majhna … da pa lahko, če želi, plača ultrazvok, da bo miren. 

Še v petek se je naročil na UZ za ponedeljek. V soboto smo praznovali njegov 24. rojstni dan. Imeli smo se čudovito. Misel na »bulico« pa sva potlačila nekam »notri«, da bi se imela fajn.

In bil je ponedeljek, ki se je začel na ultrazvoku. Mrk pogled zdravnika in neprepričljivi izvidi so dali vedeti, da nekaj ni v redu. Z UZ je odšel z napotnico k urologu. Od tam pa na polikliniko. Po zaključenih predavanjih sem vletela na polikliniko ob koncu pregledov. »Kaj je?« sem prestrašena vprašala.

»Tumor.«

Rezek, boleč, nepričakovan jedernat odgovor. Objem, solze, tolažba. Saj tumor še ne pomeni raka, kajne?!

Zanimivo, kako ti en trenutek spremeni prioritete, misli, ravnanje. Meni je bilo v trenutku jasno: Kakšne bedne misli sem imela, kakšen dvom, če bi ostala v vezi ali bi se razšla, kakšen nesmiseln dvom v ljubezen do njega! V trenutku mi je bilo jasno: To je človek, s katerim želim biti vse življenje! Tega človeka imam tako zelo rada, da z njim ostanem ne glede na vse. To je tista nepreračunljiva, brezpogojna ljubezen, ko ti je najpomembnejše samo to, da si s tem človekom, ga imaš rad in mu nudiš čisto vse, kar mu tisti trenutek lahko. 

Zanimivi ti občutki … kdo bi si mislil, da ga postavljam na prvo mesto, celo pred željo po otroku (pač prva misel, ki te obide ob takih težavah je vprašanje, kako bo z otroki). Občutki tako močne povezanosti so presenetili celo mene samo. 

V torek so ga že dopoldan poklicali v Klinični center, kjer je bil deležen nadaljnjih preiskav. Ne vem, ali sem si zatiskala oči ali mi pač ni potegnilo, zakaj vse to. Bila sem dokaj mirna in zaupala, da tumor ne pomeni raka. Šele kasneje, ko sem razmišljala za nazaj, mi je bilo jasno, zakaj je bila moja mami tako zaskrbljena, ko sva govorili po telefonu. Logično – nadaljni pregledi, CT, UZ, pregled pljuč … pomenijo, da gre za raka in da preverjajo samo še to, kako razširjen je. 

Ko sem ga popoldan obiskala v KC, je sedel na postelji in gledal skozi okno. Razveselil se je mojega obiska in njegove prve besede so bile: »Zdaj pa vem … nč druzga ni važn, samo midva sva pomembna!« Besed, ki še vedno zvenijo, še vedno ogrejejo! 

Ja, potrdilo se je. Rak je. Drži, da je to najmanj nevarna oblika raka. Da se z operacijo veliko naredi. Da so bili vsi ostali izvidi dobri. Drži. A beseda »rak« tako reže, tako boli … tu so v igri čustva, in ne več pamet. Kljub vsemu sama sebe presenečam, kako neverjetno trdna sem bila. Nisem veliko jokala. V bistvu sva se ogromno šalila in se imela lepo, četudi v bolnici. 

Čeprav so obiski le do sedme ure, sem se »prešvercala« do pol osme, ko sva šla skupaj k maši v KC. Se spomnite najine pokore? Ja, jaz sem nosila »težki križ«, on pa je naslednji dan čakal na »križanje«. Tako močno, kot sva tistega leta doživljala veliki teden, ga še nisva in upam, da ga ne bova. 

Pri maši je prejel bolniško maziljenje. Ja, zanimivo. Ta zakrament podarjajo v KC le ob torkih. In kar je še bolj zanimivo, vedno sem mislila, da je to zakrament za umirajoče, pa sem spoznala, da ga veliko bolj potrebujejo tisti, ki upajo, da bodo z njegovo pomočjo ozdraveli. Zanimivo tudi to, kako se v nekaj trenutkih vera okrepi in si naenkrat sposoben izročiti vse težave v Njegovo skrb.

V sredo naj bi bila ob osmi uri zjutraj operacija. Obljubila sem, da pridem takoj po obveznih vajah. Ker so kolegice na faksu vedele, kaj se dogaja, in prav tako profesor dotičnih vaj, mi je dovolil predčasni odhod. Kasneje tistega dne sem od njega dobila mail: »… če vam to kaj pomeni, se vaju v molitvi spominjam!« 

V bolnišnico sem prispela zelo kmalu potem, ko so ga operirali (odstranili so mu eno modo). Operacija je bila pač prestavljena na kasneje. Ne da bi pogledala čas obiskov, sem vdrla v sobo na intenzivni. Sestra me je debelo pogledala, nato pa prijazno dejala: »Naj vama bo, ampak samo pet minut«. No, po tistih nekaj minutah je sestra zapustila sobo, pred tem pa so odpeljali tudi »sobolnika«. Ostala sem sama z njim. Enkrat vmes se je sestra vrnila in smeje dejala le: »Imata pa srečo,« in naju pustila. Ostala sem dobro uro, dokler niso začele injekcije popuščati in si je zaželel počitka. 

 Sama sem v tem času imela ogromno opore. Sem oseba, ki lažje živi, če več »daje ven«. Spodbudni sms-i, klepeti, prijateljske besede, sprememba teme, kartanje, smeh … vse mi je olajševalo situacijo. Pa seveda stalna zveza z atijem in mami, ki sta mi bila vedno močna opora. Pa čeprav tako prekleto boli, ko ti mama reče: »Ne morem ti reči, da bo vse v redu. Upamo, vendar če bi ti to rekla, bi lahko bila laž!« Je pa čudno predelovati sam, brez svoje osnovne družine, tako težo, tako breme. Živela sem pač v Ljubljani, domov ni bilo smiselno iti. Telefon je bil, poleg dobrih prijateljev, moja močna opora :). 

Veliki četrtek. Operacija je uspela. Diagnoza je bila potrjena tudi na analizah tkiva. Še danes nama ni jasno, kaj je tistega dne gnalo njegovo roko, da si je potipal modo, prav na tistem mestu (zatrdlina je bila zelo majhna), saj si nikoli ni pregledoval mod niti ni »po naključju« šaril kaj dosti tam okrog.

Ker so se približevali prazniki in tudi zdravnikom ustreza, da nimajo preveč dela, naj bi ga poslali domov že v petek, kljub temu, da ga je rana precej bolela. Najhuje je bilo, če se je želel smejati, pa ravno razlogov za smeh je bilo nešteto! Čudno, kajne?! Ampak res sva se ogromno smejala in hecala, prav tako najini (njegovi) obiskovalci.  

Počasi sem se navajala na misel, da bo moral na kakšno kemoterapijo. V mislih sem si ga predstavljala brez las in se počasi privajala na to podobo. Stvari so se umirjale. Nadaljnje zdravljenje bo odvisno od izvidov čez kakšen mesec dni. Moje srce je bilo po dolgem času izredno mirno in srečno, čeprav je bilo telo pod stresom. 

Tisti »kolega«, ki mi je pred dogodkom mešal glavo, je v moji glavi izvisel kot izmeček. Grdo zveni, a kaj naj si mislim o nekom, ki vidi, da se trudim ostati zvesta, on pa mi namenoma meša glavo. V situaciji, ki je nastala, se je umaknil, ni mi bil v oporo niti kot prijatelj. Niti da bi me poslušal. Pa saj je logično. Če gre le za brezskrbne igrice, potem je ukvarjanje s problemi čisto odveč.  

Zvečer sem odšla k maši v Kliničnem centru. Pojma nimam, o čem je duhovnik takrat govoril, spomnim se le, da se me je vsaka beseda dotaknila v dušo. Od začetka do konca maše sem jokala, jokala, jokala. Počutila sem se zares trapasto. Verjela sem, da je najhujše za nama, napovedi so bile dobre. Okrog mene je sedelo polno bolnikov, verjetno med njimi tudi zares na smrt bolni. Morda ljudje z večjimi težavami. Pa so stoično sledili maši. 

Jaz pa … solze so lile iz mene, kot bi jim ne bilo konca. Pa sploh nisem razmišljala o tem, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo … ne. Toda vsak stavek duhovnika je še malo bolj odprl zapornice. Očitno je prišel čas, ko sem bila sama pred Njim. Ko sem se morala nehati delati močno, da bi opogumljala sebe, fanta in druge. Ko sem se morala izliti. 

Med mašo je duhovnik povabil, naj vsi, ki lahko pridemo do oltarne mize, stopimo k njej, se je dotaknemo in nanjo odložimo svoje skrbi. Pomagalo je, čeprav so solze še kar vrele. Sem se pa v tistem trenutku nehala obremenjevati, kaj si mislijo bolniki okrog mene in sem si dala duška izjokati breme, ki sem ga nosila, stara še ne 23 let.

 Na veliki petek smo skupaj zapustili klinični center. V najinih bodočih prostorih smo mu uredili prostor za počitek. Po napornem tednu sem se prvič odpravila domov pod perutke moje mame in očeta. Ko sem prišla, sem že na dvorišču naletela na očeta. Z njim že od nekdaj čutim prav posebno navezanost, čeprav ne vem, zakaj, saj mi nikoli ni dajal posebne prednosti pred bratom in sestro.

Bil je tam, s svojim zaskrbljenim pogledom. Objela sem ga in oba sva jokala. Oba! Svojega očeta sem videla prvič in zadnjič jokati pred mnogimi, mnogimi leti, danes pa joka z menoj in zaradi mene. Ne vem, zakaj – v skrbi, da mora njegova hči preživljati hudo stisko, v skrbi, ker je njen fant hudo bolan, ali pa je bil to samo izjemno redek trenutek, ko mi je pokazal, da znajo biti tudi tako trdi možje, kot je on, ranljivi, v skrbeh, pozorni. Koliko mi je pomenil ta dogodek na dvorišču, se ne da izmeriti, vsekakor pa se me je močno dotaknil! 

Čeprav je fantu gibanje povzročalo precejšnje bolečine, smo se za velikonočno kosilo zbrali vsi skupaj za našo družinsko mizo.

Še eno »naključje« – teden po veliki noči je bil na mojem študijskem programu namenjen praksi, za katero pa je bilo dovoljeno, da se jo opravi kasneje v absolventu. To je zame pomenilo, da sem se za teden dni preselila k njemu, mu kuhala, ga umivala in crkljala. Bil je krasen teden! Pretekli dogodki so naju močno povezali. Pa ne le naju, tudi mene so v njegovem sorodstvu končno sprejeli, saj so videli, da misliva zares. 

Ne bom pozabila, ko je kako leto po teh dogodkih dejal, da bi šel še enkrat skozi vse to, če bi vedel, kako bo to spremenilo odnose znotraj njegove družine.

Vedela sva, da glede zanositve ni prevelikih skrbi, saj je normalno, da v takih primerih eno modo prevzame funkcijo obeh in deluje normalno. Kljub temu sva »spravila naboje« – tako za vsak slučaj, saj lahko pride do ponovitve bolezni.

Življenje se je počasi začelo vračati na stare tirnice. Enako ne bo nikoli, saj so naju dogodki preoblikovali, predvsem pa nama boleče dali vedeti, da si nisva samoumevna in kako zelo se imava rada.

Naj bo to zgodba s srečnim koncem. S tem fantom sem poročena. Leto dni po operaciji, v istem mesecu, sem »nenačrtovano načrtovano« zanosila. Po prečudoviti naravni poti. Dvoletna hčerka nama je v veliko veselje in želiva si, da se ji pridruži še kak bratec ali sestrica. In ko bo On presodil, da je čas, se bo to zgodilo. Povsem zaupava. Ker sva se naučila, da je Njegov načrt vedno boljši in bolj smiseln od našega.

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.