»Nisi rojen v napačnem telesu, ker to enostavno ni mogoče!«

Foto: Canva

Noor Jontry. Dekle, ki si je tako zelo želelo svoje dekliško telo zamenjati za fantovskega, da je del najstniških let živelo, se oblačilo in se vedlo kot fant.

Toda tik preden bi se ji želja po fantovskem telesu končno izpolnila, je Noor Jontry (celoten intervju z njo si lahko preberete tukaj) prišla do več spoznanj, ki jih sedaj aktivno deli z mladimi, ki se znajdejo v podobnem vrtincu takšnih občutij.

Sama se spominja, da se je pri enajstih letih v svojem telesu počutila skrajno neudobno. Pravi, da je veliko prejokala ob mislih, da se bo njeno telo začelo spreminjati iz dekliškega v žensko.

V svojih dvomih se je tako srečala s skupino ljudi na socialnih omrežjih, ki so ji prigovarjali, da gotovo trpi za spolno disforijo (t. j. kratkoročno ali dolgoročno doživljanje stiske in nezadovoljstva kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu).

Spolna disforija je kratkoročno ali dolgoročno doživljanje stiske in nezadovoljstva kot posledice neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu.

Šele po nekaj letih si je lahko priznala, da ji vsa tista mnenja niso bila v pomoč, čeprav se je takrat počutila razumljeno in sprejeto.

Čustva so eno, dejstva pa nekaj drugega

»Pomoč« skupine pa se ni končala zgolj pri razumevanju in podpori, temveč so jo, tako kot druge, ki dvomijo o svoji spolni identiteti, usmerili h konkretnim spremembam.

Tako je odkrila več spletnih strani, kjer je ogromno posameznikov delilo svoje zgodbe glede spremembe spola in ob tem izžarevalo svojo srečo. Tako se je Noor oprijela edine ponujene rešilne bilke za svoje počutje in začela verjeti, da bo nekaj hormonskih terapij in operacija spremenilo njeno življenje na bolje.

Tistega obdobja se spominja predvsem kot časa, ko so jo vodila izključno čustva: »Kar čutiš, ne pomeni, da je tudi resnično ali neizmišljeno. Tega mi takrat ni nihče povedal, zato so bili občutki moja edina resničnost.« Ni veliko premišljevala o posledicah in dejstvih, temveč je slepo zaupala obljubam »izkušenih«.

Označena za transfobno osebo

Priznava, da je bila vztrajnost in podpora njenih staršev, čeprav so bili proti njeni »nori« ideji, v tistih letih ključna.

Spominja se, da so ji o hormonski terapiji vsi govorili samo: »Oh, to je popolnoma varno za uporabo, verjemi, počutila se boš veliko bolje.«

Zaradi spodbude staršev pa se je odločila, da bo vendar malo raziskala posege v telo, preden se bo zanje odločila.

Tako je našla nekaj strokovnih člankov, ki so spregovorili o posledicah hormonskih terapij. Ob branju vseh stranskih učinkov jo je kar mrazilo.

Ko je v skupini, ki jo je spodbujala k zamenjavi spola, spregovorila o strahovih pred stranskimi učinki, so ji obrnili hrbet in jo odslovili z razlogom, da je transfobna (t. j. skupek negativnih stališč in občutkov proti transspolnim ali transseksualnim ljudem ali proti transsekasualnosti sami).

»Nisi rojen v napačnem telesu, ker to enostavno ni mogoče!«

Noor, danes 14-letno dekle, se je tako po dolgem zbiranju pravih in lažnih informacij na koncu kljub pritiskom skupine transseksualnih oseb odločila, da spola vendarle ne bo menjala, čeprav je kar nekaj let živela kot fant. Med drugim je odločitev sprejela na podlagi opazovanja sovrstnic, ki so mesečno prejemale odmerke hormonov in se pri tem pritoževale nad stranskimi učinki.

Sama je kot diabetik že tako bila dnevno odvisna od odmerka inzulina, zato še toliko bolj ni mogla razumeti, da bi se kdo zavestno odločil za redne odmerke česarkoli, če ni nujno pogojeno z zdravjem.

V svojem procesu odločanja za spremembo spola se je srečala tudi z načinom terapije, pri kateri jo je terapevt poskušal odvrniti od tega, da bi svojemu telesu namerno škodovala.

Toda sama pravi, da ni nič delovalo, dokler ni sama spoznala, da »se je najpomembneje naučiti ljubiti sebe ali vsaj začutiti, da lahko živiš v svojem telesu, ne da bi ga načrtno uničeval.«

Z vašim telesom ni popolnoma nič narobe. Prenehajte škodovati svojemu telesu. Če ne želite biti ženska, še ne pomeni, da ste moški. 

Iz lastne izkušnje tako svetuje dekletom, ki zase mislijo, da bi se bolje počutile v fantovskem telesu: »Z vašim telesom ni popolnoma nič narobe. Da sem bolj direktna, nikoli ne boste moški. Nikoli ne boste imele kromosoma Y. Nikoli ne boste imele pravega penisa. Prenehajte škodovati svojemu telesu. Če ne želite biti ženska, še ne pomeni, da ste moški. Niste bile rojene v napačnem telesu, ker to preprosto ni mogoče.«

Nespametno poseganje v najstniška telesa

Ob tej zgodbi, o kateri je pogumno spregovorila Noor, je svoje mnenje podala tudi dr. Sharon James, zgodovinarka in teologinja, sicer pa analitik socialne politike na Inštitutu za krščanstvo v Angliji:

»Opažam povečan trend in pomanjkanje zdrave pameti pri tem, da starši svojim otrokom omogočajo zamenjavo spola in hormonske terapije za zdravljenje disforije.

Otroci in mladostniki bi morali biti povsem zaščiteni pred vsakršnim poseganjem v njihovo telo, ki nima zdravstvene osnove. Vsakršen poseg v telo z namenom menjave spola je pri tako mladem človeku popolnoma nepotrebno, nesmiselno in predvsem zelo nesmotrno in neetično dejanje.

Otroci v začetku najstniških let nikakor niso dovolj zreli, da bi lahko sprejeli tako dolgotrajne odločitve. Veliko bolj smotrno je, da puberteta opravi svoje in tako sledi zakonom narave.«