Ko je oktobra letos predvajanje filmčka Čudež življenja povzročilo viharne odzive v delu javnosti, mi je najbolj ostal v spominu naslov ene do spletnih novic, ki se je glasil: »Javnega predvajanja filma o splavu ne uspe ustaviti nihče«.
Podoben odziv, iz katerega kar vre želja po »zaustavljanju«, se je zgodil, ko je v tistem času RTV Slovenija organizirala oddajo Tarča na temo »Splav – svobodne v odločanju?«.
Tudi ob tej oddaji žal v ospredju ni bila več argumentirana, pa četudi polemična razprava o tem, kaj je splav, kje so vzroki zanj, kakšne posledica prinaša, kako bi ga družba morala vrednotiti, država pa zakonsko urejati …, ampak se je zaradi pritiska nekaterih krogov in posameznikov vse začelo vrteti okoli vprašanja, ali je o tej temi sploh dovoljeno govoriti na televiziji ali ne.
5 stopenj preganjanja kristjanov na Zahodu
Ameriški duhovnik in bloger Charles Pope je nedavno napisal članek o tem, kako prepoznamo 5 stopenj verskega preganjanja. Ključni del besedila je poslovenil na svojem blogu p. Branko Cestnik.
Pope, ki izhaja iz izkušnje ameriškega katolištva, soočene v zadnjih desetletjih z naraščajočim agresivnim sekularizmom, prepoznava naslednje stopnje preganjanja:
- Pripisovanje stereotipov
- Naraščajoče etiketiranje (»zadrgnjeni«, »nazadnjaški«, »nestrpni«, »nasprotniki človekove svobode«, »homofobi« …)
- Marginalizacija v javnem prostoru, odrinjanje na rob
- Kriminalizacija dejanj, zlasti tistih, povezanih z ugovorom vesti
- Odkrito preganjanje
Če s pomočje teh stopenj izmerimo odziv na oktobrsko prikazovanje filmčka Čudež življenja (umeščeno v širši kontekst »pro-life« zagovorništva, ki so ga v zadnjih letih uspešno razvijale posamezne organizacije civilne družbe), lahko vidimo, da smo ravno nekje na sredini procesa: ob stalnem etiketiranju nekateri želijo, da bi se prenehali pogovarjati, da bi bila pro-life govorica in akcija odrinjena na rob, izrinjena iz javnega prostora.
»Zatisnili so si ušesa« …
Danes je dvojni praznik – dan samostojnosti in enotnosti ter spomin na prvega mučenca, svetega Štefana. In čeprav bi veliko raje pisal o sreči in blagostanju, ki jo je prineslo četrt stoletja slovenske samostojnosti, pa mi ob dogajanju v družbi v zadnjem času misli bolj uhajajo k drugemu prazniku.
Današnja Božja beseda, samo dan po vélikem božičnem prazniku, je do konca realna. Ne govori o blagostanju, ki bi ga v judovsko deželo prinesel največji sin njihovega rodu, dolgo pričakovani Mesija, niti o dolgo pričakovani osvoboditvi izpod rimskega pregajanja. Pobožična realnost je spomin na prvo žrtev, ki je padla pod kamni preganjalcev zaradi pričevanja o stvareh, ki so se zdele tedanji družbi nesprejemljive.
V dogajanjih izpred dva tisoč let pa se odslikuje tudi današnji čas: »Zatisnili so si ušesa,« namreč poroča pisec Apostolskih del, ko opisuje, kako se je naščuvana množica odzvala na Štefanov govor pred vélikim zborom, kamor so ga privedli, da bi ga zaustavili, spravili s poti.
Ni v tem zatiskanju ušes nekaj podobnega (pa čeprav na bolj prefinjen oziroma manj neposredno brutalen način), kot se je dogaja ob tem, ko glas pro-life zagovornikov čedalje bolj pogumno stopa v javni prostor?
A zaustaviti jih v resnici niso uspeli …
Pred skoraj dva tisoč leti so tisti, ki so v jezi »naščuvali ljudstvo« (Apd 6,12), res dosegli, da je bil Štefan zaustavljen. Toda seme prvega mučenca je postalo seme, katerega kaljenja ni bilo več mogoče ustaviti. Celo človek, ki je bil navzoč pri njegovem kamenjanju in pred katerega so položili Štefanov plašč, je postal najbolj vnet oznanjevalec evangelija.
In če pogledamo še primer iz novejše zgodovine, s pro-life področja: na iskreni.net smo nedavno predstavili zgodbo Abby Johnson, direktorice nekdanje klinike za splave, ki postala ena voditeljic pro-life gibanja. Njena spreobrnitev je bila tudi sad vztrajne, za mnoge moteče molitve 40 dni za življenje pred kliniko, v kateri je Abby delala. Klinika je bila pozneje zaprta, v njenih prostorih pa je zdaj glavna organizacija 40 dni za življenje.
Današnji spomin na prvega mučenca Cerkve nam je tako lahko spodbuda, da v udobju sodobnega zahodnega življenjskega sloga in strahu za lasten status ne pristanemo na počasno adaptacijo, ampak v javnem prostoru pogumno spregovorimo in delujemo.
Vsem, ki podlegajo logiki »zaustavljanja«, pa je današnji praznik lahko svareč opomin, da se z nekaterimi stvarmi ne gre igrati. Ker jih enostavno ni mogoče zaustaviti.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!