Nepomladna pomlad

Prav nič pomladno ni. Pa s tem sploh ne mislim vremena. V mislih imam stanje države in širše ekonomije. Posledično se ta duh zažira med družine.

V naši državi je nekaj stvari, ki nam jih je Bog poklonil res širokosrčno: imamo lasten narod in prečudovito zemljo – nasploh naravne danosti so v samih presežkih. Malo je tako prijetnih držav. To spoznavam vedno znova, ko se mudim v tujini.

Vse največje kraje v državi so bolj ali manj “legalne”, seveda pa ne tudi legitimne.Po več kot dveh desetletjih, odkar smo samostojni, pa se še kar nismo otresli tranzicije, ki je zažrta v vse veje oblasti in gospodarstva. Tranzicijski veljaki nam posredno in neposredno legalno kradejo pred očmi in pred volitvami obljubljajo pravičnost in rešitve. Kasneje se izkaže, da ne glede na to, kdo je na oblasti, karavana v ozadju teče dalje. Je močnejša od vlade.

V zadnjih desetih letih sem, hote ali nehote, veliko izvedel o konkretnih ljudeh, skupinah, krogih itd. V naši državi enostavno nič ne deluje, kot bi moralo – vse ima svoje vplive in ozadja (oz. konkretne strice iz ozadja). Neodvisni so samo tisti, ki so odvisni zgolj in samo od produktov/storitev za ljudi oz. mednarodna podjetja – pa še ti se povečini srečujejo/srečujemo z ovirami s strani “države”.

Legalna kraja?

Vse največje kraje v državi so bolj ali manj “legalne”, seveda pa ne tudi legitimne. Gospodje so spisali zakonodajo, s pomočjo katere je bilo možno najeti kredit in njegovo odplačevanje urediti tako, da ga plačuje kar kupljeno podjetje samo. Tako lahko menda vsak postane lastnik?! Če ne bi nastopila globalna finančna kriza, večina ljudi za spornost teh poslov niti ne bi izvedela, saj je bilo vse legalno.

Če ne bi nastopila globalna finančna kriza, večina ljudi za spornost teh poslov niti ne bi izvedela, saj je bilo vse legalno.Vsak, ki še ima zdrav razum, se sprašuje, kako je to mogoče – kako je mogoče, da nekdo legalizira krajo in za to nihče ne odgovarja? Za prvi primer (kako je nekdo kupil podjetje brez denarja) sem sam, mislim da, slišal leta 2003. Od takrat sledile samo še vse večje kraje …

Za vsakim zakonom stojijo konkretni ljudje, ki so dvignili roko. Kako torej, da nihče ne odgovarja?

Sodstvo?

Več, kot vem, bolj spoznavam, da se naša težava začenja v sodstvu. V naši državi so obsojeni ali medijsko sojeni samo določeni, ki dišijo preveč po pomladi oz. “majhni roparji”. Verjetno ni potrebno ugibati, koga je zalagala narko mafija. Ako nihče za nič ne odgovarja, kako naj pričakujemo normalno družbo?

Konec minulega leta sem prebral članek “Mehki trebuh slovenskega sodstva”, ki ga je spisal sodnik ustavnega sodišča gospod Jan Zobec. Gospoda ne poznam, sem pa ob prebranem globoko zadihal – zapisal je tako preprosto in resnično, da lahko razume vsak. Pripenjam le nekaj besed:

“Sodstvo je (ne do drugih vej oblasti, ampak do ljudi) še kako nevarno – kadar ne deluje, ko bi moralo, ali če deluje, vendar tako, da s svojimi očitno napačnimi, krivičnimi in navzkrižnimi ali celo samovoljnimi odločitvami spodjeda postulate pravne države (zaupanje in vero v pravo, predvidljivost, enakost pred zakonom). Na sodstvu, ki je zadnji branik prava, stoji in pade pravna država.

Moja teza je, da problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju drugim vejam oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima dokaj s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav (so samo posamezni zdrsi te ali one politike, na katere se sodstvo bolj ali manj [ne]ustrezno [ne]odzove – odvisno za koga in za kakšen primer gre).

Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sàmo. Najprej politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti.

Ni čudno, da se med predavatelji na sodniških šolah, ki jih izbira »avtonomno in neodvisno« sodstvo, vselej najde kak visokoprofiliran politični aktivist brez pravniške izobrazbe, ki sodnikom slušateljem pridiga, kako morajo misliti – in večina potem tako tudi misli in deluje.

Postopen dotok novih kadrov v bistvenem ni spremenil vladajoče korporativistične miselnosti. Novi, mladi, postopno pritekajoči kadri (čeprav bolj razgledani in bolj izobraženi) so se uklonili in prilagodili – če se niso, so morali oditi ali pa izbrati usodo osamljenih popotnikov. Forma mentis slovenskega sodstva ostaja vseskozi ista.“

Kje pa težave občutimo družine?

Posredno na čisto vseh področjih. Najbolj v oči bodeč je nepremičninski trg. Mlade družine ne moremo priti do stanovanj. Državna stanovanjska politika pa je tako ali tako hudo zgrešena. Kljub temu da odtekajo veliki denarji, zopet nihče ne odgovarja.

Dogovorjeni so bili praktično vsi največji posli – dogovorjeni na način, da smo jih državljani nekajkrat preplačali.Težava je zopet povezana s tranzicijo – normalen trg nam rušijo “taisti” lobiji. Zavoljo krize je v javnost prišlo vsaj sporno ozadje gradbincev. Dogovorjeni so bili praktično vsi največji posli – dogovorjeni na način, da smo jih državljani nekajkrat preplačali. Sicer gradbinci niso obsojeni za ključna dejanja, ampak za nedavne “male pregrehe”. Tragično je, da v javnosti sedaj velja, da je prišla “pravica”. A smo daleč od tega.

Temelja gradbene težave se namreč še dotaknili nismo. Banke. Bankirji so tisti, ki so te naivne in brez osnovnih vrednot t. i. “gradbene barone” peljali na led. Realnost je, da naši tajkuni niso prišli sami na idejo o “obogatitvi čez noč”. To vabo so jim ponudili bankirji in jo tudi organizirali – posredno naj bi zahtevali odstotke od denarja, ki je odtekal denimo na ciprske banke.

Po tolikih letih pa se ni spremenilo nič. Banke zasegle nepremičnine še vedno držijo v napihnjeni bilanci in umetno držijo trg nepremičnin v balonu. Še več – NLB, denimo, državljani neprenehoma zalagamo. Obetajo se nam nove dokapitalizacije. Nihče pa zopet ni za nič kriv.

Kaj se nam obeta?

Prevečkrat od različnih krogov slišim, da ima nova vlada le en cilj. Pobrati zadnje zaloge in poskrbeti, da bi zabrisali vse sledi koruptivnosti. Obelodaniti pa si želijo le kak primerek korupcije, ki ne spada v njihovo politično elito. Zdravega programa in ciljev žal ni, razen nekaterih nadaljevanj projektov, ki jih je začela Janševa vlada. Prihod trojke tako postaja neizbežen. Težava evra pa je še globlja. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Ciprski primer bo gotovo spremenil tok dogajanj. Prvič se namreč kaže luč na koncu tunela, da se bo z bankami nekaj začelo dogajati.

Zdrava kmečka pamet pravi, da se velja čim prej soočiti z realnostjo in prenehati s sposojanjem denarja.Zdrava kmečka pamet pravi, da se velja čim prej soočiti z realnostjo in prenehati s sposojanjem denarja. Banke morajo propasti – vsaj “slabe”. Potrebni so rezi in odpuščanja v javnem sektorju. Kmet, ko zaide v težave, ne najema vedno novih in novih kreditov. Prav slednje počne Slovenija. A žal večina držav v EU ni kaj dosti drugačnih. Evro območje zna pretresti denimo naša soseda Italija – njen dolg je tako visok, da nihče ne pride niti na teoretično idejo, kako to rešiti – kje je šele praktična rešitev. V Bruslju so menda prvič v zgodovini izjemno zaskrbljeni, saj postaja vse skupaj neobvladljivo.

Napovedovati prihodnost ni hvaležno opravilo. A v kratkem obstajajo trije scenariji:

Prvi verjetnejši je, da dobimo trojko in bodo potrebna odpuščanja – šele suha blagajna bo posredno vsaj delno spodrezala koruptivne vplivneže – na površje pa bodo prišli moralnejši kadri.

Drugi scenarij pa je, da se bo v Evropi čudežno obrnila smer in bo prišla ekonomska rast. V Sloveniji bi zavoljo majhnosti temu trendu brez kakršnega koli dela enostavno sledili. Mislim pa da je, kljub temu da je najmanj boleč, dolgoročno za naš narod tudi najslabši.

Tretji scenarij pa je, da se zna zgoditi težava evra in to pomeni velik kolaps – ter na žalost tudi možnost vojne. Seveda to ni želja nikogar. Mir in skupna valuta sta namreč ključni vrednoti Evrope.