Nepojemljivo veselje

Isla McGuckin in njen mož nista mogla zanositi, bila sta žrtvi nepojasnjene neplodnosti, o čemer je Isla tudi napisala knjigo. Toda sledilo je presenečenje. To je njuna zgodba.

Nikoli si nisva mislila, da bo imeti otroke za naju kdaj predstavljalo problem. S Paulom sva se poročila zelo mlada – v začetku dvajsetih – in sva menila, da imava še veliko časa, preden začneva razmišljati o otrocih. Vedela sva, da si jih želiva, bilo je le vprašanje, kdaj.

Na moj 29. rojstni dan sva se odločila, da je sedaj pravi čas. Bila sva prestrašena in malo vznemirjena, vendar sva se odločila, da bova imela otroke. Bila sva mlada in fit, zato niti pomislila nisva, da bi lahko bil kakšen problem. Tudi nisva poznala ljudi, ki bi imeli težavo s plodnostjo. Nihče od najinih prijateljev tega ni omenil. Šele ko sva sama povedala, da ne moreva zanosit, sva spoznala, da imajo tudi drugi te probleme.

Na začetku se s tem nisva preveč obremenjevala, saj sva bila prepričana, da se bodo stvari uredile. Ko pa sem praznovala 30. let, sva se zavedla, da poskušava zanositi že 1 leto. Pomislila sva, da morda nikoli ne bova imela otroka. To je bil popoln šok. Vse ostalo v mojem življenju je bilo lepo na svojem mestu. Uspešno sem se kvalificirala, dobila moža, dobro službo in vse to brez težav.

Šla sva do osebnega zdravnika, ki je opravil nekaj predhodnih testov. Najprej so pregledali Paulovo spermo, nato še mene. Rezultati so pokazali, da nimam ovulacije. Še huje, mislili so, da gre za prezgodnjo menopavzo. Ko sem to slišala, me je oblil mrzel tuš. Nisem mogla verjeti, kako sem izgubljala čas. Bila sem vsa iz sebe, da nisva že prej poskušala zanositi, in čutila sem veliko izgubo in žalost.

Kasneje se je izkazalo, da so bili rezultati testov napačni, ker niso bili opravljeni ob pravem času, vendar sem nekaj tednov res verjela, da sem že v menopavzi.

Dokaj hitro je zdravniku zmanjkalo možnosti. Ni bilo videti, da bi bilo karkoli narobe s kom izmed naju. Napotena sva bila k specialistu za neplodnost. Kar naenkrat je vse zgledalo zelo resno. Specialist je zaključil, da imava nepojasnjeno neplodnost. Vse skozi sva bila prepričana, da nama bo rekel, da je prišlo do neke vrste nesporazuma in da je obisk pri njem popolnoma nepotreben. V resnici si nisva želela slišati, da sva neplodna.

Poslali so me na laparoskopijo, da preverijo, če je kaj, kar bi fizično zapiralo maternico ali jajcevoda. Našli niso ničesar. Najtežje sem sprejela to, da s testi nismo prišli do nobenega zaključka.

Začeli smo z zdravili za povečanje plodnosti. Postala sem obsedena z iskanjem izkušenj drugih in osredotočena na vse negativno, kar sem opazila. Ko smo začeli z zdravili, sem vedela, da nama zmanjkuje možnosti. Bila sva v postopku, kot toliko drugih, ki preizkuša eno možnost za drugo.

V štirih mesecih zdravila niso prinesla uspeha in bila sva na naslednji stopnji IUI ali intrauterine osemenitve. Priporočili so nama 4 poskuse, preden začnemo z IVF. Pri tretjem poskusu IUI sem bila sama, saj je bil Paul na službeni poti. Bila sem zelo razburjena. Čutila sem, da je to daleč od tega, kot bi moralo biti. Odločila sva se, da si vzameva odmor.

S časom sva prišla do zaključka, da lahko narediva nekaj odločitev na podlagi tega, da nimava otrok. Pustila sva službi in se iz Anglije preselila v Donegal. Našla sva hišo in jo kupila. To je bila popolna sprememba tempa za naju. Oba sva rabila čas za žalovanje.

V Donegalu sem napisala knjigo na podlagi najine izkušnje z nepojasnjeno neplodnostjo. Paul se je ponovno usposobil kot fotograf. Najino življenje se je ustalilo in odločila sva se za posvojitev, vedoč, da bo proces trajal 2 leti, preden nama bodo odobrili. Uvrščena sva bila na čakalno listo. 

Na Irskem so naju obravnavali veliko bolj osebno. Imela sva občutek, da je najin osebni zdravnik resnično navijal za naju.

Potem pa sva lani odšla v Anglijo na poroko, kjer je večina svatov zbolela. Ko sva se vrnila na Irsko, sem se tudi sama počutila zelo slabo. Ne glede na to sva se držala najinega načrta, da bomo moj 37. rojstni dan praznovali v hotelu. Vendar sem večino časa preživela na stranišču. Začel sem razmišljati, da je nekaj narobe. Nekaj dni kasneje me je prijatelj vprašal, če sem še vedno bolna. Pritrdila sem mu in dodala, da mi je bilo zjutraj še posebej slabo. Šele takrat sem pomislila, da bi lahko bila noseča.

Naredila sem test in vsa vznesena skakala okrog hiše, ko je bil pozitiven. Prvi pregled je pokazal, da je vse v redu. Nosečnost je nato potekala brez zapletov.

Tallulah se je rodila januarja letos, dva tedna »prepozno«, po 17 urah rojevanja. Zajokala je v trenutku, ko se je rodila, in to je bil najlepši zvok, kar sem ga kdaj koli slišala.

Še vedno ne vem, zakaj se je vse to zgodilo. Zdi se, kot da se je zgodil čudež. Rekli so nama, da sva neplodna, pa še presegla sva starost 35 let. Mislim, da je bil del problema v tem, da sva postala tako osredotočena na to, in sva ga dojemala kot neuspeh. Res mi je pomagalo, da sem napisala knjigo in se nisem toliko osredotočala na to.

Zadnjih nekaj mesecev sva preživela v občudovanju Tallulah. In še vedno se ne moreva nehati smejati.

Povzeto po: http://www.irishtimes.com/newspaper/health/2009/0818/1224252757553.html

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.