Neozdravljiva bolezen ni omajala njune želje po zakonu in družini

Vir: Twitter/Daniel Radiven

Nekaterim se zdi Justine Radiven najpogumnejša mama v Veliki Britaniji. Drugi pravijo, da je nora. Kljub temu da je njen takratni fant Daniel zbolel za invazivno obliko raka, sta se odločila za poroko in tudi zanosila. Pa ne le enkrat!

Ko je Justine vsa žareča oznanila, da pričakuje četrtega otroka, ji prijateljice niso čestitale, ampak zavzdihnile, da se ji je zmešalo. Justinin mož Daniel je namreč umiral za invazivno obliko raka. Šlo je le za vprašanje časa.

»Številnim ljudem sva se zdela popolnoma neodgovorna,« pripoveduje Justine. »Vendar se za to nisva menila. Od nekdaj sva sanjala o veliki družini, kljub bolezni sva želela ostati odprta za življenje. Otroka sva se vsakič razveselila in tega niso mogle spremeniti nobene zunanje okoliščine.«

»Enostavno sem želela biti z moškim svojega življenja«

Mladi pravnik Daniel je za redko obliko kostnega raka zbolel pri 28 letih, leta 2003. Začetno zdravljenje je bilo uspešno in Daniel je okreval. Naslednje leto je spoznal ljubezen svojega življenja, Justine. A po nekaj skupnih mesecih je sledil šok: bolezen se je ponovila, tokrat v obliki malignega limfoma.

Justine je bila pretresena. A po prvem šoku se je odločila, da bo pogumna in bo zaupala. »Ko sem ga spoznala, se mi je zdel zabaven, inteligenten, privlačen. Naj se sliši še tako klišejsko – spoznala sem moškega svojega življenja, enostavno sem si želela biti z njim. Nisem ga mogla črtati iz svojega življenja samo zato, ker je zbolel.

»Nisva želela, da najino življenje krojijo ‘kaj pa če’-ji«

Rak je njuno zgodbo spremljal od samega začetka. »Nisem si delala utvar,« pravi Justine. »Vedela sem, da je bolan. A hkrati sem bila vedno polna upanja.«

Par se je poročil leta 2006 in odpotoval na poročno potovanje v Južno Afriko. Ker Danielove bolezni niso zdravili s kemoterapijo, ampak z operacijami, njegova plodnost ni bila prizadeta. Tako sta se zakonca, ki sta si od nekdaj želela otroke, odločila, da kljub bolezni ostaneta odprta za življenje.

»Nisva želela, da najino življenje krojijo različni ‘kaj pa če’-ji …« pravi Justine. »Hotela sva živeti običajno zakonsko življenje, to je vse.«

»Zdaj ni primeren trenutek za otroka!«

Ko je Justine čez eno leto zanosila in novico sporočila Danielovemu onkologu, se je ta namrščil in izjavil, da zdaj res ni primeren trenutek za otroka, ki morda nikoli ne bo poznal svojega očeta.

»Namesto da bi me ta stavek dotolkel, sem začutila gotovost, da je vse tako, kot mora biti,« pripoveduje Justine. »Z Danielom sva želela v polnosti živeti življenje. Razen okrevanj po operacijah je bil Daniel vitalen, sploh ni bil videti bolan. Bila sva srečna, imela sva se rada, otrok je bil logična posledica.«

Trenutki sreče in veselja

Sofii, ki se je rodila leta 2007, se je kmalu pridružil bratec Manny, nato pa še sestrica Jessie. Danielovo zdravstveno stanje se je počasi slabšalo, a družina ni izgubila upanja. Namesto skrbi za prihodnost so rajši uživali v vsakdanjih družinskih trenutkih, polnih veselja.

»Nisva se spraševala, kaj se bo zgodilo in koliko časa bo še med nami,« pripoveduje Justine. »To ni bilo v najinih rokah. Daniel je bil kljub napredovanju bolezni odličen oče, v tem je res užival. Ker je moral po operacijah ležati, so bili otroci navajeni, da po šoli in vrtcu pritečejo k njemu in se vržejo na posteljo. Tam so se pogovarjali o dnevu in se igrali.«

»Otroci so mu dajali voljo za življenje«

»Ko sem četrtič zanosila, je bil Daniel že zelo slab,« se spominja Justine. »Bil je suh in utrujen, s težavo je hodil. Zdravniki so obupali. Kljub temu se nisva spraševala, ali naj obdrživa otroka. Daniel je večkrat rekel, da ga prihod novega otroka drži pri močeh in mu daje voljo do življenja.«

Okolica je bila do četrte nosečnosti precej bolj nenaklonjena. »Niso razumeli, da sva obkrožena s čudovitimi otroki in da je najino srce polno veselja.«

Kljub slabemu zdravstvenemu stanju je Daniel vztrajal, da bo prisoten pri porodu in da bo sam prerezal popkovnico. Osem mesecev po rojstvu hčerke Millie, 16. decembra 2013, je umrl.

»Ostali so mi štirje otroci, ki me spominjajo na moža«

»Nenehno ga pogrešam,« pravi Justine, ki kljub nepredstavljivim preizkušnjam ni izgubila veselja do življenja. »V naših življenjih je zazijala ogromna praznina. A z otroki se vsak dan pogovarjam o Danielu, kažem jim njegove fotografije. Vsak večer mu zaželimo lahko noč …«

Viri: aufeminin.com, dailymail.co.uk