Najini in otroci prijateljev se ne razumejo med seboj

foto: freepik.com

Pozdravljeni!

Imam eno morda malce nenavadno vprašanje (v krogu poznanih namreč ne najdem podobnega primera). »Težava« je sledeča: moji in prijateljičini otroci se ne razumejo.

S prijateljico imava zelo tesno vez od začetka srednje šole in podobno stare otroke. Sicer ne živimo v istem kraju (ne obiskujejo iste osnovne šole), se pa veliko družinsko družimo, tudi najina moža sta prijateljsko povezana. Naši otroci pa so med seboj kot psi in mačke. Tu ne gre za otroško nagajivost in prepire, ki so pač med otroki prisotni, ampak se dejansko ne prenesejo. In vse skupaj je že prav moreče in nadležno, ker ne mine piknik, izlet, kavica brez tega, da ne bi vsak na svoj konec odšli slabe volje.

Poskusili smo že s pogovorom. Poskusili smo z dejstvom, da ni potrebno, da so najboljši prijatelji, da pa morajo najti način, kako bodo shajali skupaj.

Seveda vemo, da obstaja možnost, da se družimo brez njih. Ampak ni tako enostavno – mi se radi družimo tako, da gremo v hribe, na izlete, da imamo piknike – in škoda nam je, da otroci tega ne bi doživeli z nami. Iti zvečer ven na večerjo nam pač ni v velik užitek.

Smo edini s to težavo? 🙂 Kaj predlagate, da naredimo na tem, da bi lažje shajali skupaj in – utopično – morda postali celo prijatelji?

Hvala za vsak nasvet, misel, namig!


Draga bralka,

najprej zagotovilo: zagotovo niste edini s takšno težavo. Odnosi so kompleksni – vsak posameznik v vsak odnos vstopa kot individuum in se zato odziva (ter odnos doživlja) na popolnoma svoj način. Ne razlikujemo pa se le v temperamentu in osebnostnih lastnostih, ampak tudi v svojih izkušnjah, razumevanju sveta, pričakovanjih do sebe in drugega … Velja tako za odrasle kot za otroke. 

Ob branju vaše situacije so mi prišla na misel izhodišča Alberta in Leonide Mrgole (iz knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo). Čeprav pišeta o najstnikih, lahko njuno znanje uporabimo tudi v drugih situacijah. Poudarjata, »da dinamika medsebojnih odnosov ne poteka po načelu vzrok-posledica, ampak s svojimi vedenji povratno vplivamo drug na drugega in tako soustvarjamo izide naših reakcij« (str. 41). Vsak odnos je torej »krožen«: na odnos vplivamo s svojim vedenjem, hkrati pa se vedno odzivamo na vedenje drugega. 

Odnosi med otroki ne potekajo preprosto tako, kot si zamislimo starši.

Tretji vidik odnosov pa so naše misli. Zakonca Mrgole celo pravita, da so misli, s katerimi vstopamo v odnose, bolj odločilne kot dejanja, ki jim sledijo. To se mi zdi pomembno iz vidika, da če otroci pred srečanjem (morda celo med sabo) obnavljajo slabe izkušnje, v odnos vstopijo »negativno nastrojeni«. 

Tudi sama imam podobno izkušnjo, da se otroci niso razumeli, čeprav morda ni bila tako izrazita. Sin in njegov vrstnik, sin družinskih prijateljev (takrat sta bila stara šele okoli 5 let), sta imela zelo ambivalenten odnos – zdelo se je, da je sina včasih strah prijatelja. Starši smo ob tem doživljali stisko. Na začetku se nam je bilo kar neprijetno soočiti se s situacijo; sploh nismo vedeli, kje bi se lotili. Bili smo zelo pozorni, veliko smo se pogovarjali, pa do kakšnih posebnih ugotovitev nismo prišli. Sedaj, ko sta fanta stara 9 in 10 let, se veliko bolje razumeta. Tako da sploh ne morem reči, kaj je pravzaprav delovalo (če sploh kaj). Izkušnja mi je dragocena zaradi dveh spoznanj: odnosi med otroki ne potekajo preprosto tako, kot si zamislimo starši. In da se medsebojna razmerja med otroki lahko relativno hitro spreminjajo. 

Na kaj vse torej lahko pomislimo v takšni situaciji, kakršno ste opisali?

Najprej preverimo (seveda primerno otrokovi starosti in z vsakim otrokom individualno), kako otroci sami doživljajo ta odnos. Kaj jih moti? Kaj pa jim je vendarle všeč/v redu? Kakšna pričakovanja imajo pred druženjem? Kako poteka njihova igra? Kdo odloča, kako se dogovarjajo, kako rešujejo konflikt? 

Razmislimo tudi sami pri sebi, kakšna so naša pričakovanja in kako situacijo vidimo mi. Imamo morda kot družini zelo različen življenjski slog? Drugačna družinska pravila? So otroci med sabo bistveno različni (starost, spol, zanimanja, osebnost …)? Kaj si želimo od srečanj mi in kaj pričakujejo otroci? Kaj mene najbolj moti? To, da grem domov slabe volje ali to, da otroci niso prijatelji? Imajo otroci sploh problem ali ga imamo bolj odrasli? Morda kakšno stvar posplošujem (»vedno« se razidemo slabe volje – se res vedno ali kdaj tudi ne)?

Imamo morda kot družini zelo različen življenjski slog? Drugačna družinska pravila?

Skupaj (odrasli) se potem lahko pogovorite, do kakšnih ugotovitev ste prišli. Kdaj so se otroci dobro razumeli (dejavnost, trajanje druženja, kje je bilo druženje)? S čim lahko shajajo, kje pa se stvari začnejo zapletati? Je bila kdaj kakšna situacija, ko ste se skupaj imeli lepo?

Na podlagi vseh ugotovitev lahko prilagodite, seveda kolikor se da, svoja druženja. Morda otroke pripravite vnaprej in jih spomnite na pozitivne izkušnje. Lahko pripravite vodene dejavnosti (občasno ali na začetku srečanj), da jim načrtno omogočite pozitivno izkušnjo. Ena od možnosti je tudi, da jih usmerite, da se igrajo (če je več otrok) po manjših skupinicah/parih. Ali pa se takoj, ko se ponovno srečate, dogovorite za pravila druženja (starši se prej seveda uskladite). 

Vsa ta izhodišča so napisana zelo »na pamet«. Morda za vas ne bo nič ustrezno – lahko pa vam dajo kakšno drugo idejo, ki bo delovala v vaši situaciji. 

Situacija, s katero se soočate, je res zelo naporna – tako za vas kot za otroke. Veliko ste že naredili, saj o vseh vidikih težave razmišljate, se pogovarjate. Spodbujam vas, da s tem še nadaljujete, saj je to najboljša pot, da bodo odnosi čim bolj optimalni – morda prijateljski, če ne, pa vsaj znosni. 

Petra Lukan, izvajalka delavnic za mame in hčere