Prejšni teden sem v članku “Prijazne geste na ceste”, v katerem sem razmišljala o pomembnosti “osebnega” stika med udeleženci v prometu, obljubila še članek o tem, kako lahko je anarhija lahko tudi pozitivna.
Ali so ulice brez prometnih znakov razumljive?
Ulice so danes zasičene s preštevilnimi prometnimi znaki. Načrtovalci prometa pa so začeli sanjati o ulicah brez pravil in direktiv. Če cesta ne bi imela navodil, bi bili vozniki in pešci nujno v interakciji, toda v svobodni in na human način – s pomočjo prijaznih gest, prikimanja, stika z očmi, brez nadlegovanja prepovedi, omejitev in opozorilnih znakov.
Samo v Nemčiji je v veljavi 648 prometnih znakov, po celi državi pa je razporejenih preko 20 miljonov znakov. Psihologi že dolgo vedo, da je pretirano število zapovedi in prepovedi nesmiselno, saj vozniki 70% znakov ne upoštevajo.
V projektu, ki ga izvaja Evropska unija in je aktiven v vsaj sedmih mestih (recimo Ejby na Danskem, Ipswich v Angliji in belgijsko mesto Ostende), so se načrtovalci odločili odstraniti preštevilne prometne znake in preizkusiti kaj se zgodi, če ljudje nimajo natančnih navodil. V projektu niso odstranili le prometnih znakov. Na tleh ni več označb pasov, ni omejitve ustavljanja, ni parkirnih ur…
KAKO DELUJE…?
Nizozemski soustanovitelj projekta Hans Monderman je dejal: “Številni predpisi nam odvzamejo občutek človečnosti in obzirnosti. Izgubimo občutek za družbeno odgovorno ravnanje. Več kot je pravil, manjša je osebna odgovornost.” Posledica preštevilnih navodil je, da se razvije nekakšen upor. Namesto sodelovanja iščemo lastno korist, smo nepotrpežljivi do drugih voznikov, lepega obnašanja pa smo največkrat deležni z glasnim trobljenjem in iztegnjenim sredincem skozi okno.
“Nevarno je varno”
Novi prometni model zagovarja, da je edini izhod iz tega začaranega kroga ta, da so vozniki bolj svobodni in se jih spodbuja, da prevzamejo odgovornost. Na ulicah lahko srečate konjsko vprego, avto, vozičke in pešce. S prevzemanjem odgovornosti in pestrostjo prometa so udeleženci bolj previdni, promet pa bolj umirjen.
Morda se sliši neverjetno, toda znano je, da voznik pohodi plin, kadar je vse “pod nazdorom” (pa četudi voznik verjame, da mu nadzor zagotavljajo nepremični prometni znaki). Če je stanje nejasno, so prisiljeni voziti bolj pazljivo in previdno. Tako recimo v enem izmet takih mest na koncu dvopasovne ulice v naselju en pas postane otroško igrišče, pa vendar se tam še ni zgodila prometna nesreča. Vozniki vedo, da morajo v lepem vremenu paziti, ker se v bližini igrajo otroci, v dežju pa mimo igrišča lahko peljejo hitreje.
OTROŠKO IGRIŠČE SREDI CESTE…
Zastavlja se vprašanje, ali tak sistem lahko funkcionira tudi v velikih mestih, ali bi le-ta postala podobna orientalskim mestom, kjer pravila in znaki sicer so, vendar jih nihče ne upošteva, gestika pa ni prav prijazna. V malih mestih, kjer pa so izvedli poskus, se je izkazal zelo dobro. Pa vendar so si podoben preizkus brezpravja privoščili tudi v Spodnji Saški v mestu s 13.500 prebivalci. Nad delovanjem so navdušeni.
Sprašujem se, kako bi bilo to v Sloveniji, saj se mi zdi, da smo precej nestrpni vozniki. Najbrž je uspešnost projekta odvisna tudi od temperamenta in mentalitete prebivalcev.
Za konec…
Najbolj presenetljivi so rezultati – število prometnih nesreč v mestih, kjer so vpeljali drzen projekt, je dramatično upadlo.