Se lahko zanesete na svoje starše?

Foto: Shutterstock

Danes ne pišem kot mama. Pišem kot hči. Kot otrok, ki se lahko pri svojih letih še vedno popolnoma zanese na svoje starše. Vendar se nanje ne zanašam.

In v čem je pravzaprav razlika?

Kot majhna sem se gotovo na očeta in mamo zanašala v popolnoma vsem. Zanašala sem se na to, da bo pripravljena hrana, ko bom lačna. Da bosta vedno poskrbela za mojo varnost. Zanašala sem se nanju, ne da bi o tem sploh razmišljala. Ali vedela, kaj to pomeni.

Možnost zanesti se na starše je velik dar

Potem pa se je v nekem obdobju to spremenilo.

Nisem se zanašala na to, da bi mi v osnovni šoli oče dostavil pozabljen zvezek. Ker mi ga nikoli ne bi. Sem se pa vedno zanesla na to, da se bo, če bo potrebno, usedel popoldan z mano in mi kakšno stvar še enkrat pojasnil. In mi je.

Pozneje se nisem zanašala na to, da me bo mama rešila iz nečesa, kar sem zakuhala. V bistvu je bolje, da večino stvari sploh ni vedela. Sem se pa zanesla na to, da se lahko o čemerkoli z njo pogovorim. In da bova vedno našli rešitev.

Ko sem še kot študentka imela veliko željo iti delat v tujino, se nisem zanašala na starše, da mi bodo financirali pot ali nekaj prvih mesecev tam. Sem se pa popolnoma zanesla na to, da bi pomagali, če bi zabredla v finančne težave. V kar tudi sem (nenadna izguba dela v kombinaciji z visoko najemnino). Brez kančka oklevanja in pridig sta denar posodila.

Na očeta in mamo se ne zanašam, da bosta kadarkoli se mi zazdi popazila na vnuke ali nama z možem pomagala pri kakšnih opravilih. Se pa zanesem nanju, da v primeru časovne stiske ali gripe vedno vskočita.

Bova znala tako vzgojiti najine otroke?

In tako se danes, ko opazujem svoje sinove, sprašujem, kako jima je to uspelo. Ločiti zanašati se od zanesti se. Želim, da so moji otroci samostojni, da se ne bodo vedno zanašali na naju. Da bodo pa hkrati vedeli, da se lahko v vsakem trenutku na naju zanesejo.

Želim, da bi tudi moji otroci bili samostojni, da se ne bodo vedno zanašali na naju z možem. Da bodo pa hkrati vedeli, da se lahko v vsakem trenutku na naju zanesejo.

Sem morda že prepozna za vzgojo v tej smeri? Kajti eden izmed njih se zanaša na to, da ga jaz vedno spomnim, da mora vaditi glasbilo. Drugi se zanaša, da ga bom jaz opomnila za čiščenje zob.

Malenkosti, vem. Ali pa morda ne. Bi morala bolj, tako kot moja starša, zaupati, da zmorejo sami? Bi morala bolj, tako kot onadva, dopustiti, da se učijo na lastnih napakah in ne na moji teoriji? Bi jih morala bolj spodbujati, da stojijo za svojimi odločitvami? Jih še bolj učiti pomembnosti odgovornosti? Morda. To in še marsikaj.

Temelj – občutek varnosti

A najpomembnejšo vlogo od vsega je po mojem mnenju odigral občutek varnosti. Védenje, da je dovoljeno delati napake. Da se je dovoljeno iz njih učiti in kako se znajti, ko ne gre vse po načrtu. In vedeti, da je dovoljeno, brez slabih občutkov, prositi tudi za pomoč.

Ko sem se pred kratkim kot majhno dekletce stisnila k očetu in se mu zahvalila za drobno uslugo, se je le odhrkal in rekel: »Ja, ja, tata je dober, samo ko ga potrebujete!«

V resnici pa je želel v tistem svojem moškem jeziku povedati: »Saj veste, da bi za vas naredil čisto vse.« In to želim, da vedo moji otroci, seveda z zdravo mero ločevanja med zanašati in zanesti se.