Moški v obleganju večnega mesta

Foto: Shutterstock

Mednarodno srečanje mož v Rimu, 3. – 7. 11. 2018

V večnem mestu sem doživel že marsikaj, pa vendar si upam trditi, da bodo dnevi v začetku letošnjega novembra, ki sem jih v Rimu preživel na mednarodnem srečanju mož, ki je potekalo pod naslovom Moški v obleganju večnega mesta, ostali zapisani v mojem srcu in spominu do konca življenja.

Pred odhodom sicer nisem čisto dobro vedel, kaj pričakovati. Čas, ki so ga za konferenco v cerkvi sv. Jožefa v rimski četrti Trifonale namenili organizatorji, možje sv. Jožefa s Poljske, je bil dokaj skromno odmerjen.

Bogato dogajanje

Zgodaj popoldne smo začeli s kosilom, nadaljevali s slavilno molitvijo in pričevanji mož, sledil je nagovor p.

Raniera Cantalamesse, nato pa adoracija, sveta maša in večerja. Dopoldnevi so bili torej prosti, toda v Rimu se vedno najde kaj zanimivega, ne glede na to, ali tja prideš poglobit svojo vero, na ogled turističnih znamenitosti, ali pa zgolj za zabavo.

Kot romar sem se želel tudi ob dopoldnevih zavestno posvetiti predvsem duhovni poglobitvi. Obiskal  sem precej romarskih krajev; bodisi takih, ki jih v Rimu preprosto moraš obiskati, kot so vse štiri patirarhalne bazilike, pa tudi nekaj meni ljubih, kot sta bazilika Svetega križa iz Jeruzalema in cerkev Svetega Odrešenika z relikvijami p. Pija.

Ko sem razmišljal o tem, ali bi se udeležil srečanja, pa je bilo brez dvoma tisto, kar me je najbolj pritegnilo, to, da nas bo vsak dan nagovarjal papeški pridigar. P. Raniero Cantalamessa. Nisem ostal razočaran.

Nagovori papeškega pridigarja

Prvi dan je p. Raniero govoril o uspehu in sreči, ki sta dve temeljni hrepenenji človeka. Kot najvišjo stopnjo uspeha je izpostavil svetost, saj ta traja večno in svet bogati. Biti svet pomeni biti navezan na Boga. Da bi vzpostavili to vez, pa je potrebno dvoje. Najprej je potrebno sprejeti Jezusovo svetost, in sicer preko zakramentov, predvsem krsta in evharistije, pa tudi preko drugih izrazov vere. Nato pa je potrebno Jezusa tudi posnemati..V drugem delu pa je papeški pridigar govoril o sreči. Izpostavil je, da je Jezus naš prvi zaveznik pri doseganju sreče in da je za to, da bi bili srečni, potrebno sprejeti dolžnosti svojega stanu.

V nagovoru drugega dne smo razmišljali o sv. Jožefu kot vzoru krščanskega moškega. Sv. Jožef je bil popoln mož in popoln oče. V zvezi z našo vlogo moža je p. Raniero izpostavil, da moramo tako kot sv. Jožef poskrbeti za svoje žene in jih ljubiti. Zakonska vez med možem in ženo je namreč podoba Boga, ki je eden, vendar v Trojici, ne sam. Za odnose znotraj trojice pa je značilna prav ljubezen. V drugem delu pa smo govorili o tem, kako naj moški kot oče posnema Boga. Pri tem je pomembno, da očetje prosimo Svetega Duha, da bi spoznali, kaj pomeni biti oče, da smo z otroki potrpežljivi, da jim privzgojimo zaupanje vase, predvsem pa, da smo jim kot skala trdna opora.

Tretji dan je bil namenjen razmisleku o molitvi in Svetem Duhu, pri tem pa se je papeški pridigar naslonil na poročilo o binkoštih v Aposotolskih delih (Apd 2, 1–4). Opozoril je na dve znamenji Svetega duha. Na eni strani je veter oz. dih, ki je na zunaj znamenje, da se bo zgodilo nekaj velikega, navznoter pa kaže na moč, ki jo želi Bog vdihniti v človeka in na Božjo bližino. Drugo znamenje pa je ogenj, ki je predstavlja očiščujočo Božjo moč.

Zadnji dan je bil posvečen osebnemu pričevanju papeškega pridigarja. P. Raniero Cantalamessa je duhovnik že šestdeset let. Na začetku je svoje poslanstvo opravljal kot profesor na katoliški univerzi v Milanu, vendar je po globoki duhovni izkušnji in izlitju Svetega Duha leta 1979 prepoznal, da je njegovo poslanstvo pridiganje. Prisluhniti njegovim mislim je bila res izjemna izkušnja. Ko govori, ne ovinkari. Njegova preprosta, a obenem jasna beseda predvsem pa njegovo osebno pričevanje so nekaj, ob čemer bom lahko razmišljal še dolgo.

Moška moč in odgovornost v Cerkvi

Navduševala me je tudi moška moč in odgovornost, h kateri smo možje poklicani v Cerkvi. Če želimo, da bodo naši otroci verni, moramo biti verni mi, možje. In to je za nas velika in pomembna naloga. Moški namreč svet in vero doživljamo drugače kot ženske. Na srečanju, ko se je ob skupnem prepevanju pesmi skorajda tresla cerkev, sem to razliko tudi občutil.

Izjemno doživetje pa je bila tudi avdienca pri papežu Frančišku in rokovanje z njim. Tudi tu se je pokazalo, kaj pomeni moška moč v Cerkvi. Ko nas je namreč pozdravil in smo mu zavpili v odgovor, je bil naš glas povsem nekaj drugega kot pri ostalih skupinah.

Možje se moramo med seboj podpirati, drug za drugega moliti in si pomagati

Nenazadnje pa mi veliko pomenijo tudi prijateljstva, ki so se spletla in okrepila med nami, udeleženci iz Slovenije. Priznam, v dopoldnevih sem si res želel samote in neodvisnosti. Toda čas, ki smo ga z drugimi možmi preživeli skupaj ob pričevanjih in nagovorih, skupna molitev in sveta maša ter večerni pogovori, so med nami spletli prijateljske vezi, ki jih ne bo mogoče kar tako presekati. In to je pomembno. Da se med seboj podpiramo, opogumljamo, drug za drugega molimo in si pomagamo. Le tako bomo kos nalogi, ki je pred nami.