Močna in globoka čustva, ki so skrita za dojenjem

flickr.comFoto: flickr.com

Otrok se rodi in narava nas je, zdrave samice sesalcev, opremila z edinstvenim pripomočkom, da mladička nahranimo. Imamo dojke, ki že nekaj pred porodom pričnejo s proizvodnjo mleziva. Mladiček pa ima po drugi strani nagon po preživetju in usta, ki precejšen del nosečnosti vadijo sesalne gibe. Vse potrebno torej v trenutku poroda že obstaja.

Zakaj torej včasih gre, drugič pa ne? In zakaj tako globoko boli, kadar ne gre?

Vsaka mama bi želela biti popolna

Čeprav se to sliši kot idealistična želja, pa ima logično ozadje. Ko se v naravi rodi, skoti, zvali, izleže, skali, izraste …mladiček, je predvideno, da se vse najboljše podeli naprej, njemu. Za mamo sploh ni nujno, da kaj ostane. Tako je povsod v naravi že tisočletja. Pri ljudeh s sposobnostjo razmišljanja, svobodnih odločitev in množico umetnih pripomočkov, pa sploh ni več samoumevno, da je na prvem mestu dojenček.

Nočem niti razmišljati, kaj vse lahko sodobni svet v zvezi z človeškim mladičkom že naredi umetno. Toda zavedne ali nezavedne travme mam, ki jim dojenje ni steklo, dajejo slutiti, da globoka želja, dati otroku vse (tudi sebe, preko dojenja), kljub vsemu napredku in razumski analizi, ostaja nespremenjena.

Verjetno v življenju zrele odrasle ženske, ni bolj razburkanega obdobja, kot je obdobje nosečnosti in zgodnjega materinstva.

Cela paleta nas je

Menda obstajajo take, ki že od začetka nočejo dojiti. Ne upam si postavljati nekih psiholoških profilov teh mam, ker nisem strokovnjak na tem področju. A v grobem lahko trdim, da so to mame, ki so prepričane, da morajo po rojstvu otroka živeti enako, kot so živele prej. Imeti morajo dovolj časa zase, za svoje hobije, za nego … Nekatere se bojijo, da jim bo dojenje pokvarilo izgled dojk (čeprav sprememb na njih ne naredi dojenje, ampak nosečnost) in da bo življenje brez njih odšlo dalje.

Obstajajo mame, ki jim dojenje steče povsem enostavno. Po navadi so to tiste, ki so notranje dovolj motivirane, sproščene in sta z otrokom oba telesno idealno izgrajena in kompatibilna. Od prve pristavitve k dojki jima gre kot po maslu.

Preveč mamic je deležnih »strokovnih« nasvetov, ki so napačni ali celo škodljivi.

Potem so tu mame, ki bi jim lahko steklo dokaj enostavno, pa imajo doma slabo podporo. Večkrat problem ustvarijo ožje sorodnice, ki niso dojile. Mlado mamico prepričujejo, da dojenje v rodbini Novak pa itak ne gre. Poleg tega pa niti ni nujno dojiti. »Kaj bi se mučila, poglej, kako lepo si ti zrasla ob adaptiranem mleku!«

Naslednja skupina so mame, kjer bi šlo, če se ne bi neprestano pritoževal otrokov oče, da hoče nazaj ženo in to takoj. Nekatere mamice so resnično v veliki stiski in precepu. Želijo hraniti in nahraniti otročka, očka pa si je življenje z dojenčkom predstavljal povsem drugače.

Nadalje obstajajo mame, ki se trudijo in jim po tednih naporov steče. To so tiste, ki se za dojenje dobesedno »pregriznejo na pol«, dokler jim naposled ne uspe.

Pa mame, ki poskušajo marsikaj, vendar jim po nekem času zmanjka motiva in potrpežljivosti.

Obstaja tudi skupina mam, ki so prepričane, da če ne gre v prvo, se nima smisla več truditi, ker s tem samo mučiš otroka.

Žal obstaja presenetljivo velika skupina mam, ki dobijo preslabotno strokovno podporo. Treba je omeniti še to, da je čisto preveč mamic deležnih »strokovnih« nasvetov, ki so napačni ali celo škodljivi.

In še najhitreje naraščajoča skupina mamic, ki jim nihče ni povedal, da moraš predvsem poslušati otroka in sebe. In ker tega ne vedo, mrzlično brskajo po forumih in spletu in iščejo rešitev za točno tisti problem, s katerim se spopadata z otrokom. Ob tem pa spregledajo in preslišijo otrokov neverbalni glas. In ker se nikoli ne izmojstrijo v poslušanju otroka, tega tudi dolgo ali celo nikoli ne znajo.

Čustev, poti, načinov, bolečin, ponosa, veselja, naporov in zaskrbljenosti je v poporodnem času, kolikor hočeš.

Ko mine čas dojenja, se vse te kategorije združujejo v nove skupine

Tako se pojavijo mame, ki so tako ponosne, da jim je uspelo (karkoli že), da na neuspešen trud in način vseh ostalih mamic gledajo z omalovaževanjem. (Nasvet: izogibajte se jih na forumih!)

Nekatere ostanejo zagrenjene, ker si ne morejo in ne morejo oprostiti, da jim dojenje ni steklo. Krivijo in sprašujejo se, na kakšne vse mogoče načine so dolgoročno škodovale in prikrajšale svoje otroke.

Mame, ki se jim z dojenjem ni izšlo in na vsak način skušajo vse okoli sebe prepričati, de je tako čisto dobro. In morda tudi je, kajti kvaliteta materinstva se res ne kaže samo s tem, koliko časa in ali sploh ti je uspelo dojiti.

Potem pa so tu še mame, ki so zadovoljne z uspehom dojenja, vendar razumejo in sprejemajo tudi poti drugih žensk skozi to obdobje življenja. Te mamice so lahko izjemen glas razuma in pomiritve vrstnicam, ki jim na poti materinstva sledijo.

Na obdobje zgodnjega materinstva in dojenja smo pripravljene slabše kot kadarkoli v zgodovini. S poveličevanjem vrednosti izobraževanja, dela in zunanjega izgleda so nas odtrgali od najglobljega v nas.

Vsa ta čustva

Čustev, poti, načinov, bolečin, ponosa, veselja, naporov in zaskrbljenosti je v poporodnem času, kolikor hočeš. Včasih hormoni izlijejo vedro solza (blagor mamici, ki ima ramo, katero lahko zmoči!) in včasih se ustrašiš čustev, ki so tako zelo drugačna od idealne podobe, ki smo si jo vse slikale, preden smo postale mame. Včasih se sprašuješ, če se dobri Bog vendarle ni zmotil, ko ti je dal otroka, ti pa ne zmoreš, ne znaš, ne razumeš …

Viharno življenje ženske mame

Verjetno v življenju zrele odrasle ženske, ni bolj razburkanega obdobja, kot je obdobje nosečnosti in zgodnjega materinstva. Na to obdobje pa smo pripravljene slabše kot kadarkoli v zgodovini. S poveličevanjem vrednosti izobraževanja, dela in zunanjega izgleda so nas odtrgali od najglobljega v nas. In zdaj se iščemo tam, kjer smo pač domače. Malo v knjigah, zadnje čase pa predvsem na spletu. Vendar nikjer ne piše, kako se bom počutila jaz. Nikjer ni navodila za čustveno stanje, ki ga od prej nisem poznala in me dela zmedeno. Delamo se trdne in trde, se skrivamo za lažno samozavestjo, obsojanjem, ponosom in zagovarjanjem trhlih mnenj na spletu. V sebi pa skrivamo negotovost in ranljivost in se bojimo, da nismo dovolj sposobne. Pa samo dobre mame bi rade bile …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. O tem, kako je dojenje zdravo in najboljša hrana za otroka, čivkajo že vrabčki na veji! Mislim, da se ogromna večina mam trudi, da bi dojila in se zaveda pomembnosti dojenja. Mam, ki nočejo dojiti, je najbrž izredno malo, manj kot 1 %. Konec koncev, je dojenje tudi najbolj zdravo, najbolj enostavno in najbolj poceni. Posebej ponoči, ko dojenčka enostavno pristaviš h prsim in ti ni treba vstajati in pripravljati stekleničke.
    Žal ne gre vedno po naših načrtih. Kaj narediti, ko dojenček enostavno noče vleči, ko pri prsih neutolažljivo joka, ko mama cele noči ne spi in si ne odpočije in potem začne mleko usihati. Zjutraj se nekega dne zbudiš in so prsi prazne. Solze, obup in neutolažljiv jok! Sem dala vse to skozi in vem, kako je! Kljub mojemu trudu mi je uspelo dojiti le nekaj mesecev, potem pa ni več šlo, čeprav sem si želela.
    Moje mnenje: rajši kot se tako trpinčiti, boljše je dati dojenčku tisto stekleničko! Vemo tudi za primere, ko so matere trmasto vztrajale in samo dojile, čeprav dojenčkova teža ni šla nikamor. To je spet druga skrajnost.
    Dojenje mater in otroka sicer res povežeta, toda, če da mama dojenčku stekleničko, zato ni nič slabša mama.

  2. Oh, kje pa, ni jih 1%. Jaz sem si v porodnisnici delila sobo kar z ene parimi, ki so bile ze takrat prepricane, da dojile res ne bi…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja