Foto: Nuno SoaresUlice Maribora je tudi letos, kljub dežju, preplavilo veselje do življenja. Na Pohodu za življenje, ki se je odvijalo pod geslom “Vsak nerojeni otrok je človek”, se je letos zbralo približno 500 udeležencev. Svojo podporo nerojenim otrokom so izkazali s sprehodom skozi mestno jedro, od Glavnega trga do Grajskega trga. S tem so želeli biti glas za tiste, ki še nimajo svojega glasu.
Organizatorji so pripravili pester program za vse generacije, z gosti, živo glasbo in plesi za otroke. Kot je povedala ena od soorganizatork Mojca Kolarič, je bilo vzdušje čudovito: “Vse je potekalo v miru, otroci so bili navdušeni. Videla se je reka pisanih balonov in transparentov, predvsem pa se je čutila povezanost med nami in želja, da širimo veselje do življenja.”
Vsak je vreden življenja
Udeležence pohoda je na začetku pozdravila Urša Cankar Soares, mama štirih otrok in koordinatorka slovenskih »Pohodov za življenje«. Kmalu so se ji pridružili tudi člani Vere in luči, osebe z motnjami v duševnem razvoju, ki so dogodek podprli, saj so tudi sami nekoč bili odvisni od volje staršev, da jih sprejmejo in jih z ljubeznijo pospremijo v življenje.
“Telefonski klic, ki je po mnogih letih potolažil moje srce”
Na dogodku so prebrali tudi zgodbo Ksenije Kabaj, ki je zanosila pri 22 letih. Ko je to novico povedala svojim staršem in fantu, so ji ti obrnili hrbet in od nje zahtevali, da otroka splavi. “Nihče naju noče,” je takrat na vlaku začela pogovor z majhnim dečkom pod svojim srcem. Pogovor, ki je trajal vse do njegovega rojstva. Tri dni po tem je morala podpisati dokument, s katerim je otroka dala v posvojitev. Njeno srce in duša sta se razbila na drobne koščke, ki jih nikoli več ni mogla sestaviti.
Toda nekega dne, ko je delala kot prostovoljka na zaupnem telefonu za klic v stiski, jo je poklicala obupana ženska in ji zaupala, da si tako zelo želi otroka, vendar ga nikakor ne more imeti. Ležala je v bolnišnici na ginekološkem oddelku, saj je spet imela spontani splav, ob njej pa so bile tri mlajše ženske, ki so opravile splav. “Ta klic je osmislil mojo žrtev izpred mnogih let in potolažil moje srce! Nenadoma sem dobila novo moč! Še danes sem hvaležna tej gospe, ki je pomagala očistiti gnojno rano moje duše. Moj otrok je nekemu paru prinesel srečo!” je zapisala. Po spletu okoliščin je mnogo let kasneje spoznala tudi svojega sina in z njegovo novo mamo še vedno ohranja prijateljski odnos.
Pesem nerojenega otroka, ki tolaži svojo mamo
Prisotne je navdušila tudi himna pohoda Jaz bom vedno ljubil te, ki jo je zapela avtorica slovenskega prevoda Alexia Bizjak Lopez.
Starostniki si ne želijo umreti, želijo si bližine človeka, ki bi se zanje zanimal
Svojo izkušnjo je na Pohodu podelila tudi gospa Marjeta Štrucl Rojko, ki svoj prosti čas namenja skrbi za starostnike in jih spremlja v njihovem zadnjem življenjskem obdobju. Starostniki “bi radi živeli in ne umrli. Radi bi bili s soljudmi, s sorodniki in sredi življenja,” je povedala. Izpostavila je tudi, da si tudi tisti z napredovano stopnjo demence želijo očesnega stika s človekom, ne pa s televizorjem ali pametnim telefonom. “Želijo si dotika rok, kar je zelo očitno predvsem, ko čutijo bolečino. Želijo si bližine in razumevanja,” je še dodala. Z vso gotovostjo je potrdila, da nihče, s katerim dela ali je z njim v stiku, ni izrazil želje, da bi umrl, kaj šele, da bi si želel evtanazije.
Obraz žrtev splava
Nekaj, kar v slovenskem prostoru redko slišimo, je bilo tudi pričevanje Aleksandra Ninkovića, ki je po čudežu preživel postopek splava. Udeležencem v Mariboru je njegovo zgodbo predstavila njegova žena Nevenka, ki je poudarila, da se je Aleksander po spodletelem splavu rodil v šestem mesecu nosečnosti, slep in z motnjami v motoriki. S pomočjo inkubatorja in mame, ki ga je na koncu le sprejela, je preživel. Po njeni smrti se je moral znajti sam in se je preselil v Društvo slepih in slabovidnih. Tam je spoznal svojo ženo Nevenko, s katero sta poročena že 15 let.
Pohod so zaključili s pesmijo Dan ljubezni. “V tistem trenutku je po dežju posijalo sonce,” je še povedala Mojca Kolarič in dodala: “Za celoten dogodek sem zelo hvaležna Bogu in ga doživljam kot čudež.”
Proti-pohod
Ker je stranka Levica tudi od občinskega sveta v Mariboru zahtevala, naj prepove omenjeni pohod – in to ni dosegla – je pozvala k udeležbi na protishodih. Napovedi, da bodo zvočniki protesnikov preglasili glasove udeležencev pohoda, se niso uresničile. Peščica, ki je bila na drugi strani, programa Pohoda za življenje ni ovirala.
Kot je še povedala Kolaričeva, je bilo najlepše videti žar, ki je odseval v očeh ljudi, ki so se shoda udeležili, predvsem pa v očeh otrok, ki po naravi čutijo, da je vsako življenje v maminem trebuhu – življenje.
Zaključni Pohod za življenje se bo odvil v Ljubljani in sicer v soboto, 5. 10. 2024, s pričetkom na Prešernovem trgu.
Vse toplo vabijo, da se jim pridružimo.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Treba je povedati še drugo plat. Na socialnih omrežjih je mrgoli. Pretežno so ti zapisi polni gneva (in nerazumevanja), ampak tale premore določeno mero konstruktivnosti, vredne razmisleka, če je res treba za vsako ceno … pa karkoli že.
“Dogajanje danes na Grajskem trgu. Nasprotniki splava: Opaženih nekaj fosilov, nekaj mladine, verjetno plačane preko študenta, pa zloraba državne himne, državne zastave in nekaj duhovniških ovratnikov, ki se nosijo k civilni obleki. O sponzororju dogodka najbrž ni bilo dvoma. Kakšnih strankarskih simbolov ni bilo opaziti. Policijsko varovanje okoli 30 policajev. Intervencijska skupina v “želvah”. Bi najprej dalo misliti, da kdo pri NK Maribor gostuje, da je toliko policajev. Je organizacija, ki nas poriva nazaj v srednji vek, stroške varovanja “protesta” sama pokrila ali so šle policijske nadure spet k davkoplaševalcem? A v SLO ustavi še vedno jasno piše, da je cerkev lošena od države? Kdo ve … Organizacija, ki je medicino kot uradno vedo priznala šele 1930, zdaj rešuje našo rodnost z demontracijami proti svobodni izbiri žensk. Naj raje poplačajo svoje Mariborske dolgove in iz svojega bogatega premoženja v totem mestu zgradijo nekaj sto stanovanj ter jih za minimalno najemnino oddajo slovenskim mladim družinam. Bodo tako dosti več naredili za rodnost in pokazali, da jim je za naš narod res mar.”
Zatovo utemeljen argument, da BODO boljše socialne in družbene razmere mladim same od sebe izboljšale problematiko splava! Ne slepimo se, da bo prepoved splava rešila problem, saj ga še nikoli v pretklosti NI. Splavi so se delali tako ali drugače, na škodo otrok in mater, skozi celotno zgodovino, v kateri so bili tako ali drugače prepovedani in sankcionirani. Vprašam se, koliko taki (dragi) shodi dejansko pomagajo tistim konkretnim ženskam, ki so pred to preizkušnjo? Verjetno enako mnogo, kot parade ponosa pomagajo istospolnim k boljši sprejetosti v družbi. 🙁
Tomaž,odlično napisano.
Skrajnosti niso nikoli dobre,ne leve ne desne.
Vsak posameznik je pomemben.
Tako v levičarskih kot desničarskih gibanjih vsi silijo na svojo smer.
Med njimi nikoli ne bo prišlo do komunikacije,saj nihče ne zna sprejeti argumentov drugega. To je žalostna resnica.
To se vidi iz tega čaščenja tega pohoda za življenje. Vsi smo za življenje,kajne? Ampak to samo na papirju.
Ko je treba reševati nekoga,ki je resnično v stiski,pa vsi odidejo.
Koliko cerkvenih dostojanstveniki je dejansko že rešilo kakšno nosečnico pred tem,da je naredila splav? Da so ji omogočili človeka vredno življenje? Polna usta so jih povsod.
Ampak oni so se vedno na piedestalu svoje moči.
Pa da se razumemo. Nikoli ne mečem vseh v isti koš. Zato tudi ne morem reči da sem ali da nisem za splav. Nikoli se nisem bila v taki situaciji. Sem pa imela spontani splav,ampak to ne morem primerjati z žensko,ki se zelo težko odloči za umetni splav.
Pohod za življenje, lepo, pozdravljam, saj večina ljudi se zaveda, da splav ni nekaj dobrega, ni nekaj pozitivnega, je skrajna izbira v izredno težki situaciji. Priznam, sama sem imela srečo in se nikoli nisem znašla v taki situaciji. Vem pa za nekaj izrednih primerov:
Mlada ženska je zanosila, veselila se je nosečnosti in rojstva otroka. Toda v njeni maternici ni rasel samo otrok, pač pa tudi maligni tumor. Zdravniki so ji odkrito povedali, če je ne operirajo, bo umrla ona in otrok. Z izredno težkim srcem se je odločila, da so ji izrezali tumor in otroka. Mislila ni samo nase, pač pa tudi na že rojenega otroka, ki bi ostal brez matere. Zanjo je bila to življenjska travma.
Naslednji primer je bil tak: ženska, že po naravi drobna in slabotna, je zanosila. Vseh 9 mesecev je preležala, vse izbruhala in ni mogla jesti. Verjetno je šlo za hiperemezo. Po končani nosečnosti je rodila mrtvega otroka. V drugi nosečnosti je prav tako ležala 9 mesecev, shirana, celo nosečnost bruhala in rodila otroka. Otrok je bil shiran in veliko bolan.
Ko je zanosila tretjič in je bilo v nosečnosti vse tako kot prvič in drugič, je šla naredit splav. Povedala mi je, enostavno, nisem zmogla iti še enkrat skozi to kalvarijo.
Naslednji primer: ženska je naredila splav že v visoki nosečnosti, ker so ji tako svetovali zdravniki. Napaka, nezdružljiva z življenjem. Grozno je trpela, saj si je otroka želela.
Še za nekaj takih primerov vem in verjamem, da jih je ogromno. Verjetno vsaka ženska, ki gre naredit splav trpi in se znajde v zelo težki situaciji.
Zato, ne obsojajmo, če zmoremo pomagajmo in če ne pustimo pri miru.
Tako je hladna jesen, odlično si nanizala primere, ko je bilo ženskam hudo, kar se je zgodilo. In vsaki ženski je hudo. Ljudje pa itak samo obsojajo, eni in drugi. Nimajo pojma o tem, kaj ženske doživljajo, zato sem napisala, da smo vsi za življenje, na papirju predvsem, v realnosti pa tega ni več. Ker nihče ne želi pomagat.