Ljubi mož, hvala, ker si steber trdnega zavetja naše družine

Foto: Shutterstock

V tednih, ki so minili, so za nami družinske počitnice. Kaj reči o njih? Ufff… Letos so bile pa zares pestre. Preživeli smo jih nekako po obdobjih. Najprej smo na pot proti morju odšle tri družinske punce. Naše družina morske dni že dolga leta, pravzaprav se je nabralo že dvoje desetletij in več, preživlja izključno pod šotorom. Vsi najini otroci (in preko njih tudi midva) so po prepričanju skavti in kaj drugega nam torej niti na kraj pameti ne pride. Imamo torej obilo izkušenj in znanja, ki ga od nas zahteva šotorjenje.

Proti večeru tretjega dne …

Pogumno smo poiskale prostor za šotor in ga z vso vestnostjo postavile. Pa viseče mreže in senco, stole, mizo, preprosto kuhinjo. Tri dni je bilo krasno. Toplo sonce in morje, veliko druženja, igranja, kopanja, klepetov. Proti večeru, tretjega dne pa so nas zagrnili oblaki.

Ne, dež nam ni prišel do živega. Strašile so nas strele, ki so treskale vedno bližje in veter, zaradi katerega se je šotor kar krivil, a tudi glede tega ni bilo hudega. Proti jutru, ko se je neurje uneslo in je po platneni strehi samo še na gosto škrebljal dež, me pa smo blaženo dremuckale, pa nas je zbudil čuden pok. In potem se je stresla zemlja. V neposredni bližini je milo zacvilil pes.

Nesreča

Čutila sem, da moram iz šotora. Takoj. Pogled, ki se mi je nudil, je bil zastrašujoč. Na sosednji, komaj kaj več kot nekaj metrov od naše spalnice oddaljen šotor, je padlo mogočno drevo. Ljudje so bili po nekem čudežu obvarovani, kuža pa ni imel te sreče.

Upam, da ti bom odslej znala večkrat povedati in pokazati, kako zelo cenim in spoštujem, ker si steber trdnosti in varnosti v naši družini. V kampu mi je vedno toplo pri srcu, ko opazujem, kako solidarno stopimo skupaj ljudje, ko ima nekdo težave. Za sosedo, ki je vsako jutro pred šotorom pridno telovadila, se je izkazalo, da je zdravnica in očka, ki je v vodi s svojim tremi fanti zganjal največje neumnosti, se je v trenutku prelevil v obvladanega veterinarja, nekdo je prinesel vodo, drugi je skuhal kavo, tretji je prinesel odejo. Neznanci smo si nudili objeme in skušali drug drugemu ublažiti šok. Usposobljeno osebje kampa je zares zelo hitro poskrbelo za vse. Do takrat pa smo bili drug drugemu v uteho in podporo in pomoč.

Začel se je nov dan. Dež in neurje še nista čisto ponehala. Prihajalo je v valovih, vmes smo uspeli urediti s trgovino, straniščem, na hitro še kaj pritrditi, premakniti. Bila sem sama z dvema puncama, od katerih je ena še toliko majhna, da je ob vsakem gromu iskala zavetje v mojem naročju, druga pa sicer odrasla, ampak v precejšnjem šoku. Jaz pa sem morala biti trdna, mirna in tolažeča. Skupaj smo se obračale po božjo podporo in pomoč. Vseeno pa sem se zavedala, kako zelo, zelo pogrešam moža. Kakšno gotovost mi daje in kako varno se z njim počutim.

Moška moč

Končno je prišlo spet sončno jutro in z njim še preostanek naše družine. In trden objem, varnost in zavedanje, kako močna sva skupaj z možem in kako šibka sem sama.

Očitno je bilo, da sem zmogla, ampak kako lepo je bilo odložiti del bremena in strahu ter podeliti odgovornost.

Dragi moj mož, tole letošnje poletje se mi bo za nekaj časa trdno zasidralo v spomin. Upam, da ti bom odslej znala večkrat povedati in pokazati, kako zelo cenim in spoštujem, ker si steber trdnosti in varnosti v naši družini.

Pravzaprav samo to, da si. Iz tega sveta komaj kaj drugega še potrebujem.