Komentar na odziv NŠL na članke o obnovi dvorca Goričane

Po zahtevi Nadškofije Ljubljana (NŠL), da objavimo prikaz nasprotnih dejstev na članke o dvorcu Goričane (kar smo objavili ob polnoči), objavljamo še komentar prejetega in pojasnila avtorja člankov glede očitkov v pismu.

Članki o obnovi dvorca Goričane so bili sestavljeni ob raziskovanju različnih virov, v člankih pa povzemamo tudi dejstva o obnovi dvorca, ki so bila v preteklih letih že predstavljena v drugih medijih. Njihov namen je bil povezati do sedaj znane in nove podatke v smiselno celoto, jim dodati nekatera nova dejstva ter jih na podlagi tega vrednostno interpretirati.

Izbira sogovornikov oziroma virov pri raziskovanju tematike je bila zavestna. Želeli smo namreč prikazati predvsem tiste vidike celotne zgodbe, ki doslej niso bili predstavljeni, pa so po naši presoji še kako pomembni.

Poleg tega je Nadškofija Ljubljana že v preteklosti na objave na našem spletnem portalu, ki so odpirala prostor kritične refleksije v slovenski Cerkvi, reagirala s pritiskom prek odvetnikov, brez poskusa kakršnekoli drugačne komunikacije (tako denimo ob članku Cerkev brez vodstva je priložnost). Tak način je za nas nesprejemljiv, predvsem zato, ker nismo le medij, ampak tudi organizacija civilne družbe, ki v znatnem obsegu deluje na področju pastorale družin in je torej vključena v življenje Cerkve. Tovrstni pritiski prek odvetniških pisarn so povsem nepotrebni, saj bi NŠL oziroma odgovorni lahko z nami komunicirali neposredno.

Odgovorni v Cerkvi bi morali varovati prostor odprte in kritične razprave o bolečih temah v Cerkvi, ne pa da ga zatirajo.

Pritiski tudi ne prispevajo k ustvarjanju odprtega medijskega prostora za obravnavo tistih tem aktualnega življenja Cerkve, ki jih katoliški mediji žal ne obravnavajo, še več, o nekaterih ključnih temah vlada popoln molk. Moramo se zavedati, da odgovorni v Cerkvi lahko svoj pogled na problematiko predstavijo v katoliških medijih, v katerih je Cerkev tudi lastniško udeležena, in imajo precej večji doseg kot naš spletni portal. Zato bi se morali zavedati odgovornosti in varovati prostor odprte in kritične razprave o bolečih temah v Cerkvi, ne pa da ga zatirajo.

Prepričani smo, da so predstavljeni podatki verodostojni, obenem pa prevzemamo tudi odgovornost za zapisano interpretacijo. Odprti smo za dodatna pojasnila vodstva NŠL in smo jih pod člankom Dvorec in kardinal: žalostna zgodba za bleščečimi zidovi tudi že objavili pred uradno zahtevo NŠL prek odvetnika. Seveda pa imamo pravico vse odzive kritično pretresti.

Na koncu naj jasno zapišemo, da nas ti pritiski niti morebitne tožbe ne bodo odvrnili od nadaljnjega obravnavanje te tematike, novih razsežnosti, ki jih odpira, in tudi drugih pomembnih tem življenja Cerkve. V času po objavi člankov smo dobili veliko podpore s strani duhovnikov, redovnic in dejavnih laikov, kar je za nas še dodatna spodbuda, da je o teh temah treba pisati.

Uredništvo portala iskreni.net

Pojasnila avtorja člankov

Kot avtor člankov o problematiki obnove dvorca Goričane moram zapisati naslednja pojasnila: 

1. Nadškofija Ljubljana meni, da podatki Papirnice Goričane o dosedanjem strošku obnove dvorca (8,5 milijona EUR) niso verodostojni. Mediji, ki smo to informacijo objavili, smo se sklicevali na podatke Papirnice Goričane, ki je obnovo vodila. Dokler ne bo dokazano drugače, imamo lahko to informacijo upravičeno za verodostojno. Dejstvo, da NŠL kot lastnica objekta po 12 letih obnove niti približno ne ve, koliko je obnova stala, in posledično nima urejenih najemnih razmerij, je zgovorno samo po sebi in priča o slabem upravljanju s premoženjem v cerkveni lasti. Upati je, da se bosta zmogli NŠL in Papirnica Goričane čim prej usesti za skupno mizo, pogovoriti in potrditi realne podatke. Tako se bo lahko končalo to mučno javno prerekanje o vrednosti obnove.

To, da kardinal Rode v ničemer ni vplival na podobo spornega stanovanja, je resnično težko verjetno, je zgodba za naivne.

2. V odzivu je rečeno, da ne NŠL ne kardinal nista vplivala na izbiro in nakup razkošne opreme spornega stanovanja. Ta trditev je zelo na trhlih temeljih. Predvsem ostaja neizpodbitno dejstvo, da v dvorcu obstaja razkošno opremljeno stanovanje, da ga je kardinal Rode uporabljal in da ga je imel namen uporabljati celo precej več, kot ga potem dejansko je. S posebno pogodbo si je namreč zagotovil celo njegovo doživljenjsko uporabo (uporaba je bila vezana nanj osebno in ne na vsakokratnega ljubljanskega nadškofa, kot trdi NŠL). To, da kardinal Rode v ničemer ni vplival na podobo spornega stanovanja, je resnično težko verjetno, je zgodba za naivne. In če bi tako bilo, bi bila kardinalova drža še celo bolj problematična. To bi namreč pomenilo, da je kardinal Rode razkošno opremljeno stanovanje uporabljal, ko pa je postalo to v očeh javnosti problematično, si je pilatovsko umil roke in vso odgovornost zvalil na tistega, ki mu je z nakupom razkošne opreme velikodušno omogočil, da ga lahko uživa! Osebno sem prepričan, da bi moral kardinal Rode v celotni zadevi prevzeti odgovornost, in to bi v končni fazi bilo tudi v dobro NŠL.

3. Glede primerjave primerov Limburg in Goričane še vedno vztrajam, da je na mestu. Primerjava ne izhaja samo iz višine porabljenega denarja za obnovo, ampak tudi iz drugih vidikov, kakor sem širše predstavil v članku Goričane: samo preproga vredna toliko kot stanovanje. Nikakor nisem prezrl, da je bil način financiranja Goričan drugačen kot Limburga, kakor mi je očitano v krepkem tisku. Nasprotno, to dejstvo sem jasno izpostavil in ga celo problematizirali, saj je šlo za obnovo »na račun drugega«, pri čemer volja drugega zaradi lastniške povezave ni bila povsem svobodna, kar si upam trditi glede na doslej pridobljene informacije. In znova ponavljam: če ne drugega, je neposredna cena obnove za ljubljansko nadškofijo vsaj toliko, kolikor je znašal nakup lastniškega deleža v papirnici (2,6 milijona EUR), ki se mu je pozneje nadškofija pod vodstvom Franca Rodeta, tik pred njegovim odhodom v Vatikan, odpovedala.

4. V odzivu je tudi navedeno, da Nadškofija Ljubljana ni nikoli lastništva izrabila za vsiljevanje poslovnih odločitev Papirnici Goričane, meni kot avtorju pa je pripisana hipoteza, da naj bi to pripeljalo do izčrpavanja družbe. Navedba je nekorektna. Nikjer nisem zapisal, da se je izčrpavanje družbe zgodilo s strani Nadškofije Ljubljana, ampak je jasno zapisano, da je šlo za izčrpavanje s strani holdinga Zvon Ena.

5. Nadškofija Ljubljana je v odzivu pojasnila, da nima ključev obnovljenega dvorca. Ni pa v odzivu navedena informacija, ki je pomembna za razumevanje celote: namreč, da ima ključe kardinal Rode, ki ima še vedno pravico doživljenjske uporabe stanovanja v dvorcu, čeprav je ne izrablja več. Tudi ta detajl govori, kako nedorečeno so postavljena razmerja med NŠL kot lastnico, njenim nekdanjim nadškofom Rodetom, in najemnikom objekta, Papirnico Goričane.

Štefan Kržišnik