Foto: zajem zaslona serije PolyfamilyČe prižgemo televizijo in skočimo na program TLC, nas preseneti ena stvar: družina, kot jo večina otrok še vedno pozna, ni več v ospredju. Namesto tega se pred našimi očmi odvijajo zgodbe, ki so včasih prav neverjetne, šokantne in pogosto dramatične.
Oddaje, kot so Sister Wives, Polyfamily in Seeking Brother Husband, ne prikazujejo samo drugačnih družinskih oblik, temveč jih pogosto postavljajo kot nekaj zaželenega.
V Sister Wives spremljamo moškega, ki ima več žena, njihove vsakodnevne konflikte, usklajevanje družinskih obveznosti, praznovanja otrok in trenutke napetosti. Je ena žena res premalo? In ali več partnerjev res pomeni več ljubezni ali samo več skrite tekmovalnosti?
V Polyfamily vidimo odrasle, ki živijo v odnosih, kjer je vsaka čustvena navezanost predmet pogajanj. Kaj se tukaj zgodi z občutkom varnosti? Ali dva ali trije odrasli v odnosu res pomenijo več varnosti ali samo več ljudi, ki lahko odidejo?
In v Seeking Brother Husband ženska išče novega partnerja za svojo družino, medtem ko se obstoječi člani spopadajo z negotovostjo in ljubosumjem. Je več partnerjev res znak čustvene zrelosti ali zgolj nezmožnost vztrajati v enem odnosu, ko postane neprijetno?
Kdaj smo začeli stabilnost dojemati kot dolgočasje in zmedo kot dokaz poguma?
Zakaj spremljam te oddaje?
Ne spremljam jih zaradi zabave in radovednosti. Gledam jih, ker me zanimajo odnosi. Strukture, dinamike, kako ljudje živijo skupaj in kako to vpliva na otroke. In prav ob tem sem začela razmišljati o mladih, ki te oddaje gledajo. Kaj se v njihovih glavah oblikuje?
Kaj se zgodi z zvestobo, ko postane izbira? Kaj se zgodi z odgovornostjo, ko je vse stvar dogovora? In kaj to pomeni za generacijo, ki še nima izkušenj, da bi ločila med svobodo in begom pred odgovornostjo?
Ta vprašanja vplivajo na mlade in oblikujejo njihove predstave o tem, kaj pomeni biti v odnosu.
Otrok ne učimo samo ljubiti. Učimo jih tudi, kako graditi in ohranjati odnose. A v teh oddajah stabilnost, predvidljivost in odgovornost postanejo skoraj nevidni. Namesto tega gledamo dramo in odrasle, ki menjujejo partnerje kot spodnje perilo. Kaj ob tem otrok razume kot normalno? Da se ob prvem nelagodju zamenja osebo?
Ne gre za to, da takšne oblike odnosov ne bi obstajale. Obstajajo. In ne gre za obsojanje ljudi, ki v njih živijo. Gre za način, kako so te zgodbe predstavljene. Kot nekaj naprednega. Brez premisleka, kakšno ceno za to plačajo otroci in družba.
Kje je družina z mamo in očetom?
Ob tem pa je družina, kjer mama in oče gradita svoj odnos, pogosto spregledana ali skoraj nevidna. Če se že pojavi, je pogosto prikazana kot dolgočasna in zastarela. Je res dolgočasna ali preprosto ne prinaša dovolj drame za gledanost?
Bi bile te oddaje še vedno privlačne, če bi namesto odraslih konfliktov v ospredje postavile otroško stisko?
Kaj sporoča televizija mladim?
Sporočilo teh oddaj je tiho, a jasno. Odnosi so zamenljivi. Če ne gre, greš. Če ni več prav, zamenjaš. Zakaj bi se sploh učil vztrajati, če televizija uči, da vedno obstaja rezervna možnost?
Oddaje redko pokažejo drugo plat: negotovost, ljubosumje, čustveno zmedo, občutke zapuščenosti. Še redkeje vidimo vprašanja otrok, ki poskušajo najti svoje mesto v svetu, kjer se odrasli dogovarjajo, oni se pa morajo prilagajati.
Kaj otroci potrebujejo?
Otroci potrebujejo predvidljivost, varnost in občutek, da odnosi zdržijo, tudi ko ni lahko. Da konflikti niso konec sveta, ampak priložnost za rast. Da otroci vidijo trud, kompromis kot vrednoto, ne le kot dolgočasen vsakdan.
Kdaj smo začeli stabilnost dojemati kot dolgočasje in zmedo kot dokaz poguma?
Vprašanje ni, ali Sister Wives, Polyfamily ali Seeking Brother Husband smejo obstajati. Vprašanje je, zakaj družina, kjer odrašča največ otrok postaja v medijih skoraj nevidna. Kaj se zgodi, če mladim vedno znova prikazujemo le izjeme in pozabljamo, da so odnosi nekaj, kar je treba graditi? Ali bi bile te oddaje še vedno privlačne, če bi namesto odraslih konfliktov v ospredje postavile otroško stisko?
Tako je jasno, da je kapital televizije postavljen pred resnične vrednote in tisto, kar bi morali mlade učiti. Ker če gledalec vidi le solze, prepire in začasne zveze, bo morda verjel, da je to normalno in da je vsak trud zaman. A prava vrednost družine je v vsakodnevnih prizadevanjih, ki jih televizija skoraj nikoli ne pokaže.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Meta in Rudi Tavčar: “Za otroka je najbolj travmatično, če doživlja, da se starša sovražita”
Dr. Miha Rutar: “Otrok nas bo toliko spoštoval, kolikor mi spoštujemo sami sebe”
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
TLC je smiselno podobna Novi24. Šund TV, ki temelji na dramatiziranju in prirejanju realnosti z nemenom gledanosti in monetizacije vsebine. Realizem prikazanega je praviloma na meji in preko nje. TLC ne izdeluje teh vsebin za resno dokumentacijo družbenih pojavov. Je kot sodobna pornografija za odrasle. Izkrivljen pogled na realnost, celo za tiste, ki se v takih obrobnih oblikah odnosov sicer vidijo. Vsebine so namenjene šokiranju gledalcev, kot je avtorica tega članka. Očitno jim uspeva pridobivati gledanost. Normalni ljudje tega ne gledamo. Kot ne gledamo kakršnih koli drugih reality šovov – saj so namreč nasprotje realnosti.
Ali je obstoj programa TLC za otroka nevaren sam po sebi? Ali ni najbolj nevarno to, da ima otrok dovolj časa in diskretnosti, da lahko daljinec TV neomejeno uporablja brez podpore staršev? Tudi mi imam 1001 program na dosegu tipk, pa jih 999 otroci nikoli ne odprejo, čeprav so tam. Tudi moji otroci so v šolah bili (in so) izpostavljeni preizkušnjam v tekoči, trdni ali sipki obliki in še nismo imeli problemov – tudi nobenega problema jim zaupat avto in odhod ‘po svoje’ za kak dan in prespat kje drugje. Ker je avto natankan do mere, kot so ga prejeli, njihovo psihofizično stanje pa enako kot je bilo prej. Doma pa več ali manj debate kaj se je zgodilo.
Nam TLC ne pomeni nič več, kot številka na daljincu. Zdi se mi škoda usajati zaradi tega, ker je to enako kot govoriti, da bo krščanstvo propadlo zato, ker med nami živi 0,5% muslimanov. Obrniti se je treba k sebi. Ali znamo ponuditi več vsebine kot TLC / itd?
Če pa iz nevsakdanjih oblik družine ne delamo biznisa, pa so to pač oblike odnosov, ki ustrezajo skrajno malemu deležu posameznikov. Statiskika pravi od 0,1% – 0,3% svetovne populacije živi v neki nevsakdanji obliki zveze. Tudi v državah, kjer je poliginija (en moški – več žena) pravno ali tradicionalno dovoljena (populacija teh držav znaša cca 20% svetovne populacije) dejansko v takih odnosih živi le majhen del te populacije. Poliandrija (ena ženska – več mož) je pa še 10x bolj redka od poliginije. Vsekakor te oblike odnosov ne morejo vplivati na nas, ki tega ne čutimo.
Avtorica pravi, da gleda te oddaje, ker jo zanimajo odnosi. Edini cilj takih oddaj je dobiček! Niti malo ne izobraževanje, saj s takimi vsebinami samo povečujejo odpor do takih oblik bivanja. Osebno bi se dotaknil dilem izpostavljenih v članku. Premalo se osredotočamo na vzgojo otrok v samozavestne, samozadostne osebe, ki ne rabijo svoje potrditve v drugih osebah – sploh. Ki ne potrebujejo ‘sv.zakona’, da bi občutili lastno vrednost. Taki ljudje ne bodo iskali nenaravnih oblik potrjevanja svoje vrednosti. To bodo hkrati odgovorni ljudje, ki ne bodo klonili pred prvim nelagodjem. Hkrati pa ne bodo vstrajali v odnosih, kjer je zgolj nelagodje, samemu sebi v namen.
Naš čas je čas ‘narcisizma’ na veh ravneh. Vsi bi vse brez napora. Tako smo vzgojeni. V povsem tradicionalnih družinah 🙁 Pri tem se sam od sebe ponuja stereotip, da mama+oče še ne garantirata dobrega okolja za otroka. In tu se vsi strinjamo. Dodamo, da je zato treba gradit odnos. Torej priznamo, da je temelj ‘odnos’ in ne forma. Na koncu vedno zmaga odnos, ki se zrcali v otroku. So enostarševske družine, kjer je bil ‘odnos’ in so otroci celostni in so (pre)mnoge ‘popolne’ družine, kjer odnosa ni (bilo).
Avtorica k sreči sklepa da so take vsebine na voljo zato, ker ‘navadna’ družina “preprosto ne prinaša dovolj drame za gledanost”, ampak je vseeno TLČC naredila nekaj reklame in povečala njihov domet.:(