Ko prazniki namesto miru prinesejo stres

Foto: Envato

Vsi si želimo praznikov. Sanjamo o tem, kako se bomo spočili, koliko časa bomo imeli zase, za otroke, za obiske, klepetanje s prijatelji, potepali po okrašenih mestih. Vmes pa seveda dobra hrana in pijača, objemi in poljubi. Skratka raj na zemlji.

V resnici pa velikokrat namesto v raju pristanemo v peklu. Divjamo sem in tja, namesto umirjenih pogovorov se znajdemo sredi vojne vihre prepirov, in namesto lepo urejene družine imamo občutek da smo pristali v kameni dobi, kjer si rešujemo življenje pred pobesnelim mamutom. Vmes pa poslušamo dolgočasne zgodbice, ki se ponavljajo iz leta v leto, pri čemer se trudimo pokazati zanimanje, v resnici pa si samo želimo, da gre pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Utrujeni in razdraženi pristanemo v postelji z glavobolom, zraven pa nas stiska v grlu, ko pomislimo, kaj vse bi še morali postoriti, preden bi se sploh smeli uleči v posteljo.

Stres, stres in še enkrat stres. Stres med prazniki ni izjema, ampak zelo pogosta izkušnja, le da o tem neradi govorimo. V “najlepšem obdobju v letu” je pogosto težko priznati, da ni tako, kot smo pričakovali in kot bi si želeli.

Zakaj se stres med prazniki okrepi

Vendar stres ne nastane kar iz nič. Ta tli že dolgo v nas, prazniki pa ga le potegnejo na površje. Takrat izbruhnejo naša neizrečena pričakovanja, odprejo se stare rane, utrujenost si končno izbori svoje mesto, finančne skrbi pa zasijejo v vsej svoji veličini.

Med prazniki se vse nakopiči. Pritisk, da mora biti lepo in posebno. Časovna stiska. Večje število druženj, več ljudi in več hrupa. In pri vsem tem občutek, da ne smemo pokazati, da nam je težko – saj so vendar prazniki. A telo in čustva ne poznajo koledarja. Če smo že prej izčrpani, bomo med prazniki še hitreje prišli do roba. In namesto, da bi se umirili, eksplodiramo.

Včasih je največje darilo to, da si priznamo, da nečesa ne zmoremo, in si dovolimo narediti manj.

Starši in otroci pod pritiskom

Starši smo pogosto tisti, ki nosimo glavno breme praznikov. Organizacija, pospravljanje, obiski, darila, usklajevanje urnikov, skrb, da bo otrokom lepo in da se nihče ne bo počutil zapostavljenega, skrb za starše, morda še za sosede. Vse to se hitro spremeni v notranji pritisk: “moram zdržati”, “vsi me potrebujejo”, “samo še nekaj dni”.

Toda otroci ne potrebujejo popolnih praznikov in ne popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki so vsaj približno mirni in čustveno prisotni. Ko pa smo izčrpani, otroci to začutijo, ne glede na to, kako skrbno so pomita okna, kako bogato je obložena miza ali kako lično zavita so darila. Zato je včasih najbolj zdrava odločitev, da kaj poenostavimo, kakšen obisk skrajšamo in kakšno tradicijo izpustimo. Pa ne zato, ker nam ne bi bilo mar, ampak ker želimo dati odnos na prvo mesto.

Ko je otroku vsega preveč

Otroci praznike pogosto doživljajo zelo intenzivno. Vsega je toliko, da je tudi lepega preveč. Veselje se prepleta z utrujenostjo, preobremenjenostjo in čustvenimi izbruhi. Več je dražljajev in več stikov, manj pa spanja in predvidljivosti. Vse to je za otrokov živčni sistem prezahtevno. In ko otrok postane siten, jokav ali se zapre vase, to ni znak nehvaležnosti. To je signal, da je zanj vsega preveč. Zato tudi med prazniki ohranimo vsaj del rutine, zagotovimo jim prostor in čas za umik, če ga potrebujejo, povejmo jim vnaprej, kaj jih čaka, ter od njih ne zahtevajmo, da so ves čas “pridni” in dobre volje. Če bo otrok vedel, da mu dovolimo, da je utrujen, slabe volje in naveličan, se bo tudi veliko lažje umiril.

Telo in čustva ne poznajo koledarja. Če smo že prej izčrpani, bomo med prazniki še hitreje prišli do roba.

Razširjena družina in stare napetosti

Prazniki praviloma pomenijo tudi srečanja z razširjeno družino. Ta so lahko zelo dragocena, še posebej, če sorodnike vidimo samo za praznike, a hkrati tudi zahtevna. Različni pogledi na vzgojo, preigravanje starih vlog, neštetokrat prežvečene teme, neizrečene zamere in občutljivost na kritiko hitro ustvarijo napetost. In če ne želimo tvegati užaljenosti in dodatnih zamer, raje hodimo po jajcih, se nasmihamo ob nespoštljivih komentarjih in igramo srečno družino. A iz tega, da vsi molčimo in potrpežljivo vse zdržimo, se ne rodi bližina, rodi se še dodaten stres.

Naredimo praznike manj stresne – za vse

Prazniki bodo bolj prijetni in manj stresni za vse, če si boste dovolili zaživeti realnost. Dajte si dovoljenje, da ni treba, da je vse popolno. Dovolite si čutiti, da niso vsi odnosi preprosti, in sprejmite, da utrujenost ne pomeni osebnega poraza. Včasih je največje darilo to, da si priznamo, da nečesa ne zmoremo, in si dovolimo narediti manj. Ker že s tem, da smo bolj prisotni, iskreni in pristni, naredimo dovolj.