»Ko jočem, bi vama rad povedal …«

Thumbnail

Ko se trudimo prisluhniti našim otrokom in njihovi specifični govorici, se lahko srečamo tudi z ovirami, občutki nesposobnosti ali celo neprimernosti. Morda to veliko bolj doživljajo najbolj “novopečeni” starši. Če bi dojenček znal povedati besede, bi morda zaslišali …

Draga mami in očka!

Ko jočem, nisem siten otrok, ampak le potrebujem vajino pomoč. Jok je najbolj normalen in vsakodnevni dogodek mojega življenja. Zame je težko najti besede, ker jih še ne poznam. Jok je edini način, da vama sporočim, kdaj sem lačen, utrujen, moker, sam, prestrašen, bolan, kdaj mi je neprijetno in kdaj me kaj boli.

“Ko odgovarjata na moj jok, me ne razvajata!”Moj jok ne pomeni, da sta slaba starša ali da sem jaz slab otrok. Nekateri jokamo veliko, nekateri malo manj. Vsekakor pa vaju s svojim jokom ne želim užalostiti ali vama povzročati skrbi. Potrebujem vaju. In ko odgovarjata na moj jok, me ne razvajata! Pravzaprav se šele, ko se mi odzoveta na ljubeč, topel in miren način, počutim na varnem in prijetno.

Takrat ko neustavljivo jočem in me čisto nič od tega, kar naredita, ne pomiri, je to zaradi krčev. A tudi če mi ne bosta mogla zmanjšati bolečine, ne bodita razočarana. Samo bodita z mano. Mislim, da bodo krči ponehali, ko bom star približno tri mesece. To bo pa tako kmalu!

“Nikoli me ne udarita! To boli!”

Vem, da ni vedno enostavno ugotoviti, zakaj jočem. Vedita le, da takrat najbolj potrebujem vajino pozornost in tolažbo.

Ko jočem, najbolj potrebujem vajino pozornost in tolažbo.Ko bosta opazovala moj jok, bosta kmalu začela prepoznavati, kaj vama želim sporočiti. Velikokrat sem lačen in velikokrat sem moker. Včasih mi je vroče ali pa potrebujem podreti kupček. Včasih pa se le ustrašim, da bom ostal sam in takrat si želim, da me vzameta v naročje, se z mano igrata, nasmehneta ali kaj zapojeta. Kmalu bosta ugotovila, kaj mi zares ugaja in kateri položaj obožujem. Običajno uživam, ko me nosita in zibata v rokah.

In čeprav vaju bo morda moj jok kdaj spravil čisto iz tira, me zaradi tega nikoli ne udarita ali stresita. To boli, zato bom še bolj jokal ali zaradi groze čisto zamrznil. Če bosta z menoj postala groba, lahko močno poškodujeta moje kosti, druge dele telesa, predvsem pa moje možgane, zaradi česar bom doživljal posledice vse življenje. Posebno močno, ko bom želel biti tesneje z nekom, ki ga bom imel zares rad.

Pri ugotavljanju mojih potreb in odgovarjanju nanje bosta imela nekaj več težav le v začetku. Sčasoma bo to postalo veliko lažje. Če bosta v prvih mesecih mojega življenja posebno pozorna na moje potrebe, z menoj senzitivna in nanje redno odgovarjala, se bom vse življenje počutil varnejši in bolj ljubljen. In to bom lahko delil naprej!

Kaj bi svojim staršem želel povedati enoletnik, pa si lahko preberete tukaj.

Povzeto po: Arfamilies.org

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.