Ko je osnovnošolsko vprašanje pretežko za šolskega ministra …

Foto: Shutterstock

Marsikateri strokovnjak pri nas opozarja, da šolski učni načrti niso primerni, da od osnovnošolcev zahtevajo znanje prevelike količine golih podatkov, hkrati pa naše šolstvo premalo spodbuja njihovo samostojno kritično mišljenje, ustvarjalnost in praktično znanje.

Prezahtevno vprašanje ali slabo znanje?

Imamo javni šolski sistem, ki je formalno gledano kvaliteten. A hkrati so množično nezadovoljni v njem tako učenci kot tudi starši in učitelji. Znanje osnovnošolske snovi, vzete iz osnovnošolskih učbenikov, je na Odmevih pri najvišjih funkcionarjih slovenskega šolstva na dan otroka preveril novinar Slavko Bobovnik.

Na vprašanje za 6. razred osnovne šole: »Kaj je Maastrichtska pogodba?« ni znal odgovoriti direktor zavoda za šolstvo Vinko Logar, na vprašanje s področja športa pa ne minister za šolstvo dr. Jernej Pikalo – oba sta univerzitetno izobražena.

Na vprašanje iz športa, šlo je za vprašanje iz področja košarke, ni znal pravilno odgovoriti niti legendarni košarkar Boštjan Nachbar.

Je to res vprasanje za osnovnošolce? Kot bivši pro košarkar ga ne znam odgovoriti. Poleg tega pa…levi branilec, levi krilo (teh izrazov se ne uporablja ze vsaj 30 let) in stara “raketa”? Se tu kdo heca?! #odmevi pic.twitter.com/pW8anmCeGW

— Boštjan Nachbar (@BokiNachbar) 20 November 2018

 

V čem je problem?

Imamo javni šolski sistem, ki je formalno gledano kvaliteten. A hkrati so množično nezadovoljni v njem tako učenci kot tudi starši in učitelji.

Na eni strani imamo starše, ki so do otrok zaščitniški in pripravljeni vse več delati za otrokovo šolo in pritiskati na učitelje – a hkrati opažajo tudi, da je s šolo vendarle tudi marsikaj narobe. Na drugi strani imamo učence, ki imajo vse več učnih težav, različnih motenj in posledično odločb, zaradi česar je vsakemu posebej potrebmo prilagajati pouk. Potem so pa tukaj še učitelji, ki so prav tako različni kot učenci in starši, delajo po vse bolj obsežnih učnih načrtih in morajo biti vse bolj tudi birokrati.

Starši več kot polovice osnovnošolcev, vključeni v Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije namreč opozarjajo, da bi bilo učne načrte potrebno preurediti, zagotoviti celoviti in stabilno politko glede učbenikov, vzpostaviti sistem kakovosti šolstva itd.

Nezadovoljni so tudi učenci. Kar 76 odstotkov slovenskih šolarjev po raziskavi Unicefa ne hodi z veseljem v šolo, 70 odstotkom pa se šola ne zdi preveč zanimiva. Pa morajo v njej vendarle vztrajati devet let.

Na potrebnost sprememb opozarjajo tudi mnogi učitelji. Ne pomnim, da bi sploh kadarkoli srečala enega, ki bi verjel, da je s slovenskim šolskim sistemom vse v redu. Tudi oni so omejeni, kar naprej regulirani, z vse bolj omejeno avtonomijo in ustvarjalnostjo.

Kakšna šolska reforma, ki bi odgovarjala na te izzive, ni na vidiku. Ostajamo daleč od na primer finskega šolskega modela, ki ima več posluha za otroka kot osebnost. Na pomenu pa zato pridobivajo zasebne šole, ki nudijo tudi bolj alternativne in inovativne pristope k izobraževanju in vzgoji.

Šola ključno vpliva na to, kako bodo otroci delovali kot odrasli ljudje, zato je smiselno, da si vsi želimo in si prizadevamo za šolo, ki v otroške glave ne bo trpala nepovezanih podatkov, ne bo inštitucija, v kateri imajo učitelji vse bolj zvezane roke, starši pa vse več dela, temveč bo otrokom ponujala nove izzive, razvijala njihove potenciale, vzbujala interese in nalagala odgovornosti ter jih s tem pripravila na življenje. To je vendar njen namen.