Ko izguba službe načne tudi najin odnos

Foto: Shutterstock

Resnična zgodba dveh zakoncev, ki pričujeta o stiskah, ki so nastopile, ko je mož izgubil službo. Njuna vera v luč takrat, ko je vseokrog bila le tema, lahko spodbudi tudi nas.

Žena o svoji težki izkušnji pripoveduje:

»Po 10 letih najinega zakona se je mož odločil, da zapusti zanesljivo in varno službo ter prične s samostojno poslovno dejavnostjo. Bila sem prestrašena. Imela sva dva otroka, takrat stara 2 in 6 let, kar je pomenilo, da se ne moreva zanašati le na mojo nizko plačo. Zdi se mi, da je takrat moža vodila bolj želja po tem, da bi bil sam sebi gospodar, kot pa jasno izčiščeni načrti, s katerimi bi se lahko strinjala oba.

Tako je kmalu porabil vse naše prihranke, najel je posojila, ki pa jih je bilo potrebno vračati. Bili smo v veliki stiski. Neplačanih položnic je bila cela gora, zato so nam pričeli groziti z odvzemom vseh dobrin. V tisti fazi so nam ogromno pomagali moji starši.

Moja jeza in zamera sta naraščali.

Mož ni več sanjal o svojem lastnem podjetju, temveč je nemudoma začel iskati novo zaposlitev. Naslednjih 6 let so si sledile različne službe, večinoma začasne, nekatere tudi povsem neskladne z njegovo usposobljenostjo. Moja jeza in zamera pa sta naraščali. Zdelo se mi je, da je zavoljo svojih sebičnih nerealističnih idej postavil na stran vse potrebe naše družine. Resno sem razmišljala o ločitvi, pri čemer so me podpirali tako starši kakor tudi prijatelji.

Čustvene rane se celijo počasneje …

Vendar sem zavlačevala. Najbolj zaradi otrok. Mož je bil svojim otrokom dober oče, ločitev pa bi ju prikrajšala za njuno temeljno potrebo po očetu. Nekako sem verjela, da se bodo stvari uredile.

In so se. Mož je vendarle dobil stalno zaposlitev in plačo, ki nam je zagotavljala reden, čeprav ne pretirano visok dohodek. Končno smo lahko poravnali dolgove in celo pričeli s ponovnim varčevanjem.

A čustvene rane so se celile počasneje. Učila sem se odpuščanja in poskušala ponovno zgraditi zaupanje v svojega moža. Tudi on je moral veliko narediti na sebi, moral si je odpustiti in začeti ponovno verjeti v lastno vrednost. Vse, kar je kdorkoli od naju naredil na sebi, nama je pomagalo pri rasti odnosa.

Vesela sem, da sva v najtežjem obdobju verovala v moč poročne obljube

Dvajset let pozneje se še vedno srečujeva s težavami, vendar sva drugačna. Stvari med nama so veliko boljše. Vesela sem, da smo se pobrali. In vesela sem, da sva v najtežjem obdobju verovala v moč poročne obljube, ki sva si jo izrekla pred več kot tridesetimi leti.«

Finančna stabilnost je pomembna, vendar ni vse …

Finančna stabilnost je pomemben steber varnosti, ki pomaga tudi k varnosti odnosa, a kljub temu ostaja le zunanja varnost. Ki ni gotova. Zgornja izkušnja zakoncev pričuje ravno o tem, da je korenina trdnosti in varnosti v globini in pristnosti odnosa, ki se razvije med dvema partnerjema. Zato sta zakonca vedno znova poklicana, da delata na sebi, na svojem značaju, pogledu nase in na drugega ter tako očiščena postajata vedno bolj sposobna pristnega služenja skupnemu dobremu.

Ob tem pa ne moremo mimo edinega vira gotovosti, odnosa v Boga, ki zmore očiščevati naše popačene podobe o sebi in o drugem, ter nam prav s svojo nepreklicno prisotnostjo vliva gotovost, da smo sposobni korenitih preobratov k pristnejši ljubezni. Ne v svoji moči, temveč v moči Njega, ki je v nas položil prvine Duha. Istega Duha, ki je obudil tudi njega samega. In zmore priklicati novo življenje tudi iz naših stranpoti.

Delno povzeto po: foryourmarriage.org