Kdo vse si bo umil roke nad ustavnimi pravicami Janeza Janše?

Karkoli že si mislimo o krivdi in grehu Janeza Janše v aferi Patria, je jasno, da gre za pravno gledano izrazito problematičen postopek.

Prvič, pri primeru Patria mnogo ustavnih strokovnjakov (dr. Krivic, dr. Teršek, dr. Šturm, dr. Jerovšek, ločena mnenja treh ustavnih sodnikov …) opozarja na očitna kršenja človekovih pravic. In drugič, bolj kot za pravni gre za politični proces, v katerem je nedvoumno opazen interes enega političnega pola, da s scene izbriše osovraženega političnega nasprotnika ne glede na ceno in posledice, ki jo bo primer pustil v sodni praksi.

Pri akterjih procesa obstaja vse zavedanje, da zadevi ne bosta prestali ustavne presoje.

Afera Patria je zagotovo slovenska politična zgodba desetletja in za razumevanje, kaj se v tej razvlečeni sodno-politični sagi pravzaprav dogaja, je potrebna analiza skozi kontekst političnega, saj je pravni vidik zaradi politične teže primera temu povsem podrejen.

V ozadje potisnjena pravna dilema ni v ugotavljanju Janševe krivde oz. nedolžnosti, ampak ali so mu bile v postopku kršene človekove pravice. In zanimivo, levica, ki je ob tovrstnih dilemah pregovorno izjemno občutljiva, se je v konkretnem primeru znašla povsem na drugem bregu; bolj kot s premislekom in vso potrebno previdnostjo postopanja, kot buldožer tepta pravice obsojencu na vseh področjih. Čakamo samo še, da prepoved vstopa pravnomočno obsojenim obesijo na vrata parlamentarnega stranišča.

A vse skupaj je le alibi igra pred njihovo volilno bazo, za katere je Janša kriv in mora sedeti v vsakem primeru, ne ozirajoč se na demokratične in pravne standarde. Večina politikov, ki zahtevajo odvzem poslanskega mandata Janši in so v skupino »neodvisnih pravnikov« imenovale svoje kandidate tipa Aleš Zalar ter Odgovornost želijo preložiti na Ustavno sodišče, odločitev katerega bo potem z vso potrebno prefinjenostjo insinuirana kot politično motivirana.Ciril Ribičič, se zaveda kršenja ustavnih pravic, vendar ne želijo biti oni tisti, ki bi s svojim postopanjem do političnega nasprotnika to tudi priznali. To odgovornost želijo preložiti na Ustavno sodišče, odločitev katerega bo potem z vso potrebno prefinjenostjo insinuirana kot politično motivirana.

Podobno je tudi z odločitvijo Vrhovnega sodišča. Če bi bil Branko Masleša res tako prepričan,  da njegovo predsedovanje senatu ne bo ključno za točno določeno sprejeto odločitev, bi se iz postopka v izogib kakršnemukoli sumu pristranskosti zagotovo izločil. Tega ni storil in odločitev je bolj ali manj znana, teža odgovornosti pa ponovno prenesena na Ustavno sodišče, na katerega bo priročno padla senca politične pristranskosti.

Ob tem pri akterjih obstaja vse zavedanje, da zadevi v obeh omenjenih primerih ne bosta prestali ustavne presoje. Po svoje se na to tudi zanašajo, saj bi Janševa oprostitev na Evropskem sodišču za človekove pravice pomenila fiasko države in njenega sodnega sistema nepredstavljivih razsežnosti ter s seboj potegnila številne, zanje neugodne, politične posledice.

Ustavni sodniki bodo mednarodno blamažo sodne veje oblasti preprečili, obenem pa na pleča prevzeli bolj ali manj prikrite očitke o njihovi spolitiziranosti in naklonjenosti do obsojenega opozicijskega vodje.

Zastaranje sodnega procesa bo »preprečilo ponovno sojenje, ki bi dokončno dokazalo Janševo krivdo«.

Aksiom spolitiziranosti Ustavnega sodišča bo tako za Janševe nasprotnike priročen odgovor na razveljavitev sodbe, zastaranje sodnega procesa pa bo »preprečilo ponovno sojenje, ki bi dokončno dokazalo Janševo krivdo«. Janša bo tako zanje večni krivec in skorumpiranec, akterji pa si bodo meli roke iz zadovoljstva, da so iz procesa izvlekli največ, kar je bilo mogoče. Od tod tudi takšno, na videz nerazumljivo, zavlačevanje s sodnimi postopki v tej zadevi.

»O zadevi Patria bi lahko napisali učbenik za ustavno procesno kazensko pravo,« je nedavno za Siol dejal pravnik dr. Andraž Teršek.  A ta afera bi bila tudi odličen material za učbenik politologije kot študija primera iz slovenske politične prakse.