Starši svoj način govora pri komunikaciji z otrokom pogosto prilagajajo tako, da bi jih (kakor mislijo oziroma upajo) le-ta lažje razumel – in hitreje spregovoril. Katera strategija je pri tem najuspešnejša?
Nobena. Kljub temu starši z otrokom govorijo počasneje in bolj razločno, uporabljajo višji glas, kratke stavke in po lastnem prepričanju nekoliko preprostejšo slovnico. Preprostejša slovnica v praksi pomeni ogromno vprašanj (Kje je mama? Je mama že prišla?), stavkov z izpostavljeno temo (Poglej jo, MAMO. Jo vidiš, MAMO, tamle gre!) in pomanjševalnic (mamica). Če bi starši bolj natančno premislili, bi hitro ugotovili, da so pomanjševalnice (mam+ica) bolj zapletene od osnovnih samostalnikov (mama) ter vprašanja in stavki z izpostavljeno temo bolj zapleteni od ‘navadnih’ trdilnih stavkov.
Jezik odraslih je ‘nepopoln’, saj pozna izjeme
Jezikovno izražanje staršev je nepopolno: vsebuje zamolke, zdrse, napake, poke, nejezikovne izraze pa tudi izjeme od pravil. Taka izjema od pravila je na primer prihodnjik glagola ‘biti’. Vsi drugi slovenski glagoli namreč tvorijo prihodnji čas tako, da privzamejo deležniško obliko in se združijo s pomožnim glagolom v prihodnjiku (bo postal gasilec), le pri glagolu ‘biti’ je dovolj zgolj pomožni glagol brez deležnika (bo gasilec).
Otroci sami odkrivajo slovnico jezika, ki ga usvajajo. Kako je to možno, če slovničnih pravil še odrasli ne razumemo dobro?
Otrok ignorira to izjemo in veselo zatrjuje: »Jaz bom bil gasilec.« V nasprotju s starši se torej bolj točno drži pravila. Prav njegova zvestoba osnovnemu pravilu, ki ne pozna izjeme, nam daje vedeti, da otrok v procesu usvajanja jezika ne posnema svojih staršev. Prav tako mu slovničnih pravil ni nihče vbil v glavo z razlago, ampak jih je odkril sam. Pogosto namreč otrok še nekaj časa vztraja pri »bom bil gasilec« – in to kljub stalnemu popravljanju s strani staršev.
Otrok intuitivno sam odkriva slovnična pravila
Otroci torej sami odkrivajo slovnico jezika, ki ga usvajajo. Kako je to možno, če slovničnih pravil še odrasli ne razumemo dobro?
Otroci ob rojstvu niso beli nepopisani listi. V sebi imajo natančen program razvoja, ki poleg usvajanja hoje, pincetnega prijema s prsti, ritmičnega izmenjavanja spanja in budnosti vključuje tudi usvajanje jezika. Usvojijo ga s predvidenim postopkom in s predvidenim tempom – ne glede na prizadevanja staršev po poučevanju in popravljanju jezika (oziroma kljub tem nedoslednim prizadevanjem).
Jezika se ne začnejo učiti od začetka, saj imajo na voljo vnaprej predvidene možnosti, ki narekujejo, kakšen človeški jezik sploh lahko je. Bistveno vlogo pri tem usvajanju nima posnemanje (staršev), pač pa jezikovni nagon.
Usvajanje jezika usmerja jezikovni nagon, ne starši!
Podobno kot se vsak najmanjši pajek samodejno (in brez izjeme) nauči niti umetelno povezati v mrežo, tako se človeški mladiček sam od sebe nauči jezika oziroma narečja svojih staršev, ki bo postalo njegov materni jezik.
Jezika se otroci ne začnejo učiti od začetka, saj imajo na voljo vnaprej predvidene možnosti, ki narekujejo, kakšen človeški jezik sploh lahko je.
Če torej vaša hčerkica reče ‘sem primla’ namesto prijela – nič hudega! Ne ve še, da je glagol prijeti v slovenščini nepravilen in ga uporablja po pravilu, ki ga je sama iznašla: ‘vidim – sem vidla, primem – sem primla’. Ker otrok jezika ne usvoji s posnemanjem, ampak po vnaprej predvidenem razvoju, ki ga uravnava njegov jezikovni nagon, nanj nimamo tako velikega vpliva, kot si morda predstavljamo.
Jezikovni nagon izzveni v puberteti
Sposobnost nezavednega in spontanega usvajanja jezika se konča s puberteto. Zakaj? Seveda se nam zdi, da bi bilo koristno, če bi celo življenje lahko intuitivno in brez truda usvajali nove jezike. Obstaja precej preprost (in tudi najbolj verjeten) odgovor, zakaj temu ni tako. Usvajanje jezika je za možgane in celotno telo zahtevno, naporno in izredno energetsko potratno. Najverjetneje take porabe ne bi zmogli celo življenje.
Viri:
- J. Gervain, F. Macagno, S. Cogoi, M. Peña in J. Mehler (2008): The neonate brain detects speech structure. Proc Natl Acad Sci USA. 105: 14222–14227.
- A. N. Meltzoff (1999): Origins of theory of mind, cognition and communication. J Commun Disord. 32(4): 251–269.
- Nicole Mahoney: Language learning.
Foto: prettymomguide.com, dailymail.co.uk
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!