
Vem, naslov je preveč posplošen in morda na videz celo malo nesramen. Pravzaprav se niti ne tiče samo mam, še manj samo žensk. Tiče se ponorelega sveta, sredi katerega smo se znašle in nas prepričuje vse sorte stvari, ki z zdravo pametjo nimajo nič skupnega. Še manj pa imajo skupnega s tem, kar je po naravi položeno v nas, kar čutimo, kar v svoji globini smo.
Povezanost s sabo
Redko katera se lahko pohvali s tem, da so jo spodbujali k poslušanju notranjega glasuNa splošno smo ljudje vedno manj povezani sami s sabo. Ko se dojenček rodi, njegovi refleksi in instinkt delujejo uigrano, in mu, ob pomoči odzivnih odraslih, omogočajo preživetje. Ko je otročiček lačen ali mu je zaradi česarkoli neugodno, to pokaže z nemirom. Če je mama odzivna, lahko težavo pogosto pomaga rešiti še preden dojenček zajoka. Pravzaprav je jok že pozna faza tega, da ima otrok neko neizpolnjeno potrebo. Otrok ni razvajen, če želi jesti, če ga žuli plenička ali če si želi samo malo tihe tolažbe v varnem naročju. Neverjetno pogosto pa se pri tem, tretjem, že zaplete.
Sporočila, ki jih dajemo otroku s prepočasno odzivnostjo
Mnoge izmed mam imamo izkušnjo stavka: »Ne skoči vedno, ko se oglasi!« Ali pa: «Otrok si mora malo raztegniti pljuča!« Znano? In čeprav nikoli ne želim dvomiti v dobronamernost ljudi, ki podobne stavke mladi mamici izrečejo, je z njimi nekaj močno narobe. Sporočajo namreč tri stvari.
- Ne znaš poskrbeti za otroka.
- Otrok lahko počaka.
- Tisto, kar ti, kot mama, čutiš, ni prav.
Katera mama lahko posluša otrokov jok, ne da bi jo ob tem kar privzdignilo? Meni se včasih recimo v trgovini, ko zajoka kakšen dojenček, ki ga med policami niti vidim ne, podzavestno zbudijo vsi čuti. Otroček je v stiski, potrebuje pomoč. Takoj.
Ali otrok res potrebuje trening, da lahko počaka?
Kaj s »treningom« sporočimo otroku? »Ni mi dovolj mar, da bi prišla takoj, ne kliči me, saj me morda ne bo.« In obratno, otrok odzivne mame točno ve, da za mamino pozornost ni treba »skočiti iz kože«, da bo prišla, ker vsakič takoj pride. Ni treba biti strokovnjak, da ugotoviš kakšno ravnanje otroka bolj umirja.
Zakaj ne verjamemo več temu, kar čutimo?
Ženske sodobnega časa smo zaradi razmaha materializma in raznolikih intelektualnih spodbud v veliki meri izgubile svojo čutečo plat. Redko katera se lahko pohvali s tem, da so jo spodbujali k poslušanju notranjega glasu. V času odraščanja nas naučijo marsičesa. Doma, v šolah, v medijih.
Od tega kdaj, kaj in koliko moramo jesti, do tega, da ob hudem glavobolu s tableto lahko preživiš dan na nogah. Da so dnevi, ko imaš menstruacijo, enaki vsem ostalim, če le uporabljaš prave vložke, in da so vse informacije, ki jih potrebuješ, skrite na medmrežju. Da se za otroka večinoma lahko dobro skrbi le tako, da si omisliš najrazličnejše plastične pripomočke in nadomestila. Da le z izobrazbo pridobiš zmožnost živeti kot odrasel in da nekdo drug z izobrazbo pogosto pridobi pravico, da ti pove, da tisto, kar ti čutiš, nič ne velja in ni res. Ker doktrina, ki ji sledi on, pravi drugače.
Ob rojstvu otroka se ne rodi le otrok
Potem nekega dne stojimo na vratih porodnišnice z otročičkom v naročju in se sprašujemo, ali bomo znale, namesto, da bi se spraševale, ali sploh še zazanavamo?
Ob svojih lastnih izkušnjah in ob delu z mamami se mi je razodelo marsikaj. Med drugim tudi spoznanje, da nas je Bog opremil s popolnoma vsem, kar za materinstvo potrebujemo. In da Bog točno ve, da je nosečnost in nato zgodnje materinstvo čas, ko smo potrebne posebne pomoči. Zato nam je odprl posebno okno, ki nas spet zbudi iz stanja, ko ne znamo več poslušati svoje notranjosti.
Mamam velikokrat rečem, da je rojstvo otroka za žensko nova čudovita priložnost, da se spet poveže s svojim spečim notranjim ženskim bitjem. To prebujeno povezavo je vredno v prihodnje skrbneje negovati, pa čeprav ves zunanji svet kriči, da se je po porodu potrebno čimprej vrniti na stare tirnice.
Veliko upanje
Svet je zašel na mnoge čudne poti, s katerih na videz ni povratka. Verjamem pa, da je to področje še rešljivo. Premnoge mame v svoji negotovosti točno v tem trenutku begajo iz foruma na forum in od strokovnjaka do »strokovnjaka«. Pa bi bilo dovolj, da bi se sprostile, preprosto vzele svojega otročička v naročje, ga pozorno opazovale in začutile. In nato prisluhnile šepetu lastnega srca.
To bo potem dobrodejno seglo do otroka, ki bo umirjen tam, kjer je najraje na svetu, ker je tam njegov dom – v maminem naročju. Nenazadnje bo to seglo tudi v naslednje generacije, ker bo mama, ki doživi tako temo nepovezanosti s seboj, kot tudi blagoslov povezave, znala svoje deklice vzgajati drugače. Vzpodbujala jih bo k negovanju najglobljega, kar je Bog v žensko vgradil. Dečkom pa bo privzgajala spoštovanje do drugačnosti, ki jo v sebi nosi (bodoča) nosilka življenja.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Deloma se strinjam.Da ni…
Deloma se strinjam.Da ni vredu otroka vedno pustit jokat ker to otroka izmuči in tudi mamo. Sem pa zdaj ko imam svojega otroka še bolj prepričana da vsakomstokcanje nujno ne pelje v jok otroka.da ni nič narobe če otrok kdaj tud joka in mama ne skoči takoj če je ravno na wcju,je hrano ali si kuha hrano,je sredi pomembnega klica ali kaj posebnega ureja.Mama mora tudi zase poskrbet. Večina mam je danes samih bodimo realni, zato je nemogoče da bi imele otroka skoz v naročju. Nosilke so sicer ok,če otroku odgovarja in pa tudi mami. Meni ne ker me po 15minutah rata slabo,otrok pa je tudi notri rad samo 15min. Pa še nekaj ugotavljam. Ja otrok se navadi naročja pa lahko govorimo kolikor hočemo.Jasno je da do nekje 4meseca otrok več v naročju. ko pa se začne malo gibat pa ni nujno. Je pa seveda odvisno od otroka. Moj je v naročju 3 minute in ima dost.in tudi če ga kdaj malo pustim pojokcat ni z njim nič narobe. Ker sem veliko sama pač drugače ne gre.In tega vi tu pri iskrenih velikokrat ne vzamete v ozir. Vsi pač nimamo babic in dedkov ki bi bili nam v pomoč vsak dan. jaz imam pomoč lahko samo čez vikend ker oba se delata. Zato ja kdaj pustim otroka tud jokat. da si nardim za jest alimpamker ne morem več ker sem utrujena. to je popolnoma življensko.