Kako z otroki spregovoriti o vojni v Ukrajini?

Vir: Shutterstock

Vsakdanji pogovor in spremljanje novic so v zadnjem času zaznamovali dogodki in vojna v Ukrajini. Vsak od nas jih zaznava in doživlja na svoj način. Dotaknejo se nas zgodbe, slike, besede, posnetki ali pogovori z drugimi. Počutimo se lahko nemočne in se sprašujemo, kaj in kako naj pomagamo. V naši notranjosti pa se oglašajo različni občutki, občutimo lahko večjo ali manjšo stisko nad dogodki, strah pred prihodnostjo, strah za svoje življenje in življenja naših bližnjih. Ni nam vseeno in ne ostajamo ravnodušni. Želimo si mirnih in veselih dni. Naš vsakdan pa je že dlje časa, še posebno od korone dalje, prežet z občutki strahu. Kako se o vojni pogovoriti z otroki, na kaj moramo biti pri tem pozorni ter zakaj je pomembno, da z otroki ne delimo svojih stisk in strahov?

Otroci spremljajo, kaj se dogaja okrog njih

Začnimo pri najmlajših. Najbrž se sprašujemo, ali naj govorimo z otroki o trenutni situaciji ter kaj in koliko o tem spregovoriti. Naši otroci spremljajo, vidijo, slišijo in čutijo stvari, ki se dogajajo okoli njih. Dovzetni so za stvari, ki jih zaznavajo, četudi jim mi o tem ne govorimo. O vojni otroci slišijo v šoli med pogovorom z vrstniki ali z učitelji ter slišijo pogovore staršev in drugih odraslih. Večkrat lahko vidijo fotografije ali posnetke na televiziji ali na telefonu ter slišijo o dogajanju na radiu. Če z otroki ne spregovorimo, si pogovore, besede, slike ali posnetke razložijo sami. Večkrat to storijo na podlagi domišljije in različnih informacij, ki jih imajo iz filmov, risank ali računalniških igric. V njih je lahko vojna predstavljena kot uničenje celega sveta ali borba proti različnim sovražnikom ali groznim pošastim. Tako si lahko v svoji domišljiji gradijo zgodbe, ki so še bolj strašljive, temačne in grozne, kot je resničnost. 

Pomembno je, da otroci ne nosijo naših čustvenih bremen in stisk.

Otroci so občutljivi na dogajanja okoli njih in hitro vidijo ter začutijo, da se nekaj dogaja. Ne bomo jih zavarovali pred svetom tako, da jim o trenutnem dogajanju nič ne povemo. Informacije o vojni bodo prišle do njih na različne načine. Marsikdo si jih ne bo znal razložiti in zato lahko zanj postanejo vir strahu, stresa in skrbi. Otroke lahko pred tem zaščitimo tako, da se o trenutnem dogajanju z njimi pogovorimo.

Starosti primerno se pogovorimo z otroki in jim bodimo na voljo

Pomembno je, da jim dogajanje predstavimo na njim primeren način in glede na njihovo starost. Na tak način dobijo otroci prave informacije o dogajanju. V pogovoru z njimi lahko preverimo, česa jih je strah in kaj jih skrbi. Vprašamo jih lahko, kakšne slike se jim prikazujejo v glavi, katere misli jim ostajajo, kaj si želijo, po čem hrepenijo, kaj bi jim najbolj pomagalo v tem trenutku itd.

V pogovoru z njimi preoblikujemo ali spremenimo njihove napačne predstave, ki jih lahko plašijo. Otrokom dajmo vedeti, da se lahko na nas vedno obrnejo, če imajo kakšno vprašanje ali če česa ne razumejo. Pomembno je, da jim povemo, da smo tukaj za njih, če potrebujejo več objemov, podpore in pogovora ter da jim naklonimo več dotikov in več posvečenega časa ter pogovora. Zagotovimo jim čim varnejše okolje in nudenje pomoči, če začutimo, da so v stiski. Naj začutijo, da se lahko na nas vedno obrnejo po nasvet, pomoč, pogovor ali objem.

Ohranjajmo rituale

Včasih nas otroci lahko vprašajo o stvareh, ki jih ne vemo ali tudi ne razumemo. Mirno in iskreno jim lahko povemo, da tega ne vemo. Razložimo jim, da informacije lahko poiščemo, če jih stvar zanima. Na ta način otroci spoznavajo, da nihče ni vseveden, ampak da imamo vedno možnost koga vprašati, se pozanimati ali poiskati določene potrebne informacije.

Pomembno je, da v teh časih ohranjamo rituale, navade in ritem, ki jim imamo doma, v šoli ali v vrtcu. Vse to daje otrokom in nam občutek varnosti. V življenja otrok in v naša življenja vnašajmo strukturo, ki je izredno pomembna v stresnih situacijah. Ohranjajmo doma navade, ki jih imamo – navade večernega branja pravljic, skupnega crkljanja, skupnih obrokov, večernega uspavanja, petja pesmic, igranja družabnih iger, skupne peke palačink, skupnega pripravljanja hrane, pitja čaja itd.

Odrasli moramo svoje stiske razrešiti z drugimi odraslimi, ne ob otrocih

V pogovoru preverimo, česa je otroke strah in kaj jih skrbi, kakšne slike se jim prikazujejo v glavi, katere misli jim ostajajo, kaj si želijo, po čem hrepenijo, kaj bi jim najbolj pomagalo v tem trenutku …

Pomembno je tudi, kako in kaj se pogovarjamo o vojni v prisotnosti otrok. Preden spregovorimo, je dobro pri sebi preveriti, kako smo s svojimi občutki v telesu in kaj želimo o tem spregovoriti. O svojih skrbeh, strahovih in čustvenih stiskah se ne pogovarjamo z otroki, saj bi jih s tem vznemirili in povečali njihovo tesnobo in stisko.

Svoje stiske razrešujemo z drugimi odraslimi in ne vpričo otrok. Zvečer, ko otroci zaspijo, lahko v pogovoru s partnerjem spregovorimo o naših strahovih in stiskah ter si tako nudimo medsebojno tolažbo in pomoč. Lahko pokličemo prijatelja, sorodnika ali znanca in se z njim iskreno pogovorimo o vsem, kar nas teži. Bodimo drug drugemu močna podpora in steber v težkih trenutkih.

Ne pustimo otrok samih v njihovih stiskah, napačnih informacijah in strahovih

Otroci so občutljivi in dovzetni za spremembe okoli njih in hitro začutijo, da se nekaj dogaja, da je nekaj narobe, da so starši vznemirjeni, pod stresom ali v stiski. Pomembno je, da ne nosijo naših čustvenih bremen in stisk. Ne bomo jih zavarovali s tem, da bomo tiho o dani situaciji in da jim o tem nič ne spregovorimo. Zavarovali jih bomo tako, da se z njimi usedemo, jih objamemo in se na njim primeren način o vsem tem pogovorimo. Da jim ne vlivamo dodatnega nepotrebnega strahu, ampak jim dajemo občutke varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. V nasprotnem primeru bodo ostali sami s svojo stisko, napačnimi informacijami, prepričanji in predstavami. Vse to bo poglabljalo njihov strah, stisko in vznemirjenje.

Katja Jarc je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje na Zavodu Iskreni.

Če bi pogovor s terapevtom potrebovali vi ali vaši otroci, se lahko obrnete tudi na naš terapevtski center (klik na sliko).

Komentarji

  1. Koliko enega dolgega pisanja o tem,kar je prisotno namreč med nami že celotno zgodovino,od Adama in Eve naprej,od tega da je Kajn ubil svojega brata Abela.
    Nisem pa zasledila posebnih člankov,ko so divjale vojne po Afriki in ostalih delih sveta.
    Kar naenkrat takšna občutljivost? Je to zato,ker so Ukrajinci menda “pravi begunci”.?
    Je to zato,ker se je cel svet uprl Putinu? Pa absolutno ne podpiram Putina. A vi veste da s tem zagovarjate drugo plat različnih diktatorckov po svetu, npr. lutk,ki ne znajo razmišljati s svojo glavo: Macron, Trudeau, Johnson in ostali brezhrbtenicni politiki.
    Dejstvo je da smo sedaj korono pustili ob strani in je na vrsti vojna. Potem bo spet nekaj drugega.
    Z vseh strani smo bombardirani,noben se pa ne vpraša,kaj je resnica. Mediji sodelujejo v tovarni laži,tako kot pri koroni.
    Neodvisno od tega pa se dogaja nekaj drugega.
    Sprejmemo,da je življenje sestavljeno iz lepih in težkih trenutkov,da nas težke preizkušnje utrdijo in upam da naredijo iskrene.
    Otrokom je treba to povedati,potem pa živeti običajno življenje. Otrok mora živeti svoje običajno življenje,tako kot odrasli. Otrok gre v vrtec,jaz v službo,doma je treba postoriti stvari.
    Nabijanje občutka krivde,da smo soodgovorni za cel svet,”poglejte,kako otroci trpijo,naši imajo pa vsega prevec” ne bo prineslo rešitve.
    Politikom pa povedati,da je sramotno v 21.stoletju delati vojne,razbiti družine,uničiti države,potem pa se delati humanitarce in pošiljati pomoč v razdejane države. Hinavščina od hinavščine.
    S sinom moliva vsak večer za mir v srcu,v družinah,v Ukrajini in po svetu.
    In s tem je sin pomirjen,ve pa da je treba normalno živeti in da v nekaterih stvareh ne on ne jaz nimava nikakršnega vpliva na dogajanje.

  2. Otrokom ne smemo lagati in prikrivati resnice. Povemo pa jim resnico, ki je letom primerna. Ne smemo jih zavijati v vato, ne smemo pa jim tudi razlagati preveč grozljivih slik in prizorov.
    Barbara ima prav, človeštvo se že od začetka sveta srečuje s trpljenjem, smrtjo, ubijanjem, vojnami, potresi, poplavami, vulkani. V srednjem veku so zaradi kuge in kolere umirale cele vasi. Življenje ni bilo nikoli lahko in enostavno.
    Zdaj nas pretresa vojna v Ukrajini, smilijo se nam ubogi, nič krivi ljudje. Kaj prinese vsaka vojna, kakšne grozote: mrtve, invalide, izmaličena trupla, razdejanje, ogromno gospodarsko škodo. Ljudje imajo travme do konca življenja.
    Vojne in spopadi so se in se pojavljajo po celem svetu. Bo sploh kdaj konec?
    Včasih imam občutek, vsaj po poročanju medijev, da je življenje ljudi v Ameriki in Evropi vredno več kot življenje ljudi v Afriki, Aziji in v nekih oddaljenih kotičkih sveta….
    Ko se potopi ladja z begunci nekje iz Somalije, pri poročilih to povedo v nekaj minutah, če bi se kaj takega zgodilo v Evropi, bi to poslušali vsak dan vsaj 14 dni…Toda tudi tam imajo ljudje čustva, boli jih srce in neutolažljivo jokajo za svojimi mrtvimi. Le katera mati rodi sina zato, da se bo bojeval in da ji ga bodo domov pripeljali v krsti?
    Na žalost ne moremo vplivati na to, kdaj se bo vojna v Ukrajini končala. Lahko samo molimo in upamo, da bo kmalu konec te agresije.

    1. Kar solze so mi prišle v oči,tako lepo si napisala, Natalija.
      Vsako človeško življenje je enako vredno in dajmo se tako obnašat!
      Točno to,vsi ljudje bi morali stopiti skupaj.
      Tisti,ki pa nosijo orožje,pa ga odvreči in se postaviti po robu vsem politikom,poslovnežem in oligarhom,ki služijo na račun ljudi. Iz tople pisarne je lahko dirigirati in odrejati ukaze. Zakaj ni Putina, Bidna, Macrona, Johnsona, Trudeauja in vseh ostalih na prvi bojni liniji?

      1. Hvala, Barbara, vse, kar si napisala je čista resnica! Diktatorji, samodržci in voditelji dajejo ukaze, sami pa so zaščiteni kot beli medvedje! Vojake pošiljajo v boj, toda tudi ti vojaki so ljudje, so sinovi, so bratje, so možje! Če bodo padli v boju, bo materam od žalosti neizmerno hudo.
        Le zakaj se je treba bojevati z orožjem, zakaj je treba uničevati vse pred seboj, zakaj se ne bi dalo usesti za mizo in se pogovoriti kot ljudje! Saj prav to nas loči od živali.!
        Samo na žalost so ljudje hujši od vsake zveri, zveri imajo nagon in morajo preživeti, ljudje pa imamo še bolj nizkotne nagone.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.