Foto: EnvatoNaslov zveni nekoliko čudno. Vsi vemo, da je skromnost dobra lastnost, cenimo jo pri drugih, pa vendar je čutiti nekakšen odpor, ko pomislimo, da bi morali naši otroci biti skromni. Dvigne se nagon, da jim moramo dati vse, česar sami nismo imeli in da pripada tudi njim vse, kar imajo vrstniki … da je naša starševska naloga, da se ne čutijo prikrajšane za nič, kar bi se jim zdelo njim ali nam vsaj malo pomembno.
Ponižnost ima še bolj negativno konotacijo. Mnogi jo nezavedno povezujemo s podrejenostjo, šibkostjo ali celo sramom, namesto z notranjo trdnostjo in zrelostjo. Če ima beseda ponižnost za nas preveč negativen prizvok, jo mirno zamenjajmo z prizemljenostjo ali bolj modernim ‘down to earth’ – kajti točno to ponižnost tudi je.
Naša generacija dela pri vzgoji otrok glede tega precej veliko napako in ironično je, da jo delamo z namenom, da bi bili dobri starši. Vse prepogosto preveč poudarjamo ponos, ljubezen do sebe in materialne uspehe. V želji, da bi vzgojili samozavestne in prilagojene otroke, prispevamo k temu, da postanejo pretirano občutljivi, hitro užaljeni in prepričani, da jim vse pripada. Nekateri med nami nehote celo vzgajamo narcise.
Seveda si želimo, da bi se otroci imeli radi. A zdrava samopodoba ne zraste iz nenehnega poveličevanja ali izogibanja negativnim izkušnjam, temveč iz odpornosti, realnih pričakovanj in občutka, da smo del nečesa večjega. Skromnost in ponižnost nista nasprotje samozavesti, temveč njena stabilna osnova.
Zakaj je pomembno vzgajati skromne in ponižne otroke
Ponižnost otrokom pomaga, da prepoznajo vrednost drugih. Učijo se ceniti trud, talente in dosežke bližnjih, kar krepi empatijo in gradi vključujoče odnose. Ko otrok razume, da ima vsak svoje prednosti in slabosti, lažje sodeluje, se uči timskega dela in se ne počuti ogroženega, ko nekdo drug izstopa. Ponižen in skromen otrok napak ne dojema kot dokaz, da ‘ni dovolj dober’, temveč kot priložnost za učenje. Neuspeh ga manj zlomi, ker ni navezan na popolno podobo o sebi, ampak na napredek.
5 načinov, kako pri otroku razvijati skromnost in ponižnost
1) Nehajmo se toliko osredotočati na ljubezen do sebe
Včasih tisto, kar nas v nekem trenutku osrečuje in nam daje dober občutek, v resnici NI najboljše za naš um in telo.
Fino je pojesti pet čokoladic, ampak to ni dobro za naše telo. Podobno tudi obstajajo stvari, ki se morda v nekem trenutku zdijo zabavne, ampak niso dobre za našo dušo. Čeprav je sodobna družba in potrošništvo nekatera od teh dejanj poimenovala ‘skrb zase’ obstajajo dejavnosti, ki nam bolj koristijo.
Namesto da bi se osredotočali na ljubezen do sebe, spodbujajmo svoje otroke, da se urijo v dejanjih prijaznosti in pomoči drugim. Prelep paradoks tega je, da smo ljudje narejeni tako, da nas to napolni z radostjo in nam pomaga, da imamo tako tudi sami sebe bolj radi.
2) Naučimo otroke, da priznajo svoje napake
Pomembno sporočilo, ki ga moramo predati otroku, je, da vsi delamo napake in da je ključnega pomena, da jih priznamo. Morda z zanikanjem svojih napak skušamo nekako ohraniti svojo samopodobo ali se izogniti posledicam … ampak lažna samopodoba je krhka in posledice nas slej ko prej doletijo.
Ni večjega izraza ponižnosti kot priznanje, da se motiš. In ni bolj trdnega temelja samopodobe kot je ta, da si kljub napakam vreden in dragocen.
3) Spodbujajmo sočutje in hvaležnost
Redno izražanje hvaležnosti v družini lahko otrokom pomaga tudi ceniti to, kar imajo, in prepoznati prispevke drugih. Lahko uvedemo dnevni ali tedenski ritual zahvaljevanja za vse, za kar smo hvaležni. Pred otroki govorimo o drugih pozitivno in jih spodbujajmo, naj bodo hvaležni za stvari, ki jih imajo.
4) Skrbimo za duhovnost in vrednote
Duhovnost najprej pomeni to, da se zavedamo, da smo vsi del nečesa večjega od nas samih. Življenje je več kot le to, kar vsakodnevno doživljamo s svojimi čutili.
Krščanska vera je izjemna duhovna dediščina, ki bo otrokom v življenju (na tem in v večnosti) dala največ. Če ne gojite osebne vere, vas morda te besede odbijajo, a vzemite v roke evangelij in še enkrat (ali prvič, če še niste) premislite o Jezusu iz Nazareta in o tem, kaj je učil in kaj je storil. V bistvu je bil ultimativni učitelj ponižnosti in ljubezni.
5. Gojimo čut za skupnost in občestvo
Če otrok zgodaj začuti, da pripada skupnosti in da je njegov prispevek pomemben, se nauči dveh ključnih resnic: življenje ni samo zanj in naša naloga je tudi pomagati drugim. Prostovoljstvo, čistilne akcije, materialni darovi ali pomoč bližnjim so izkušnje, ki skromnost spremenijo v navado.
Z uvedbo koncepta skupnosti (naj bo to šola, šport, cerkev ali družina) v zgodnji mladosti jih lahko opolnomočimo, da postanejo aktivni in skrbni člani družbe.
Skromnost + ponižnost = recept za zadovoljno življenje
Z vzgojo za skromnost in ponižnost otroke opremimo z bistvenimi vrednotami in lastnostmi, ki jim bodo dobro služile vse življenje. Vsi imamo radi skromne in ponižne (prizemljene) ljudi. Z njimi je prijetno živeti. Navadno so ti ljudje zadovoljni v življenju in priljubljeni. Srečo najdejo v majhnih stvareh in jo radi delijo z drugimi. V bistvu so najboljši predstavniki svoje vrste. Smetana človeštva. Morda je čas, da vsi skupaj začnemo bolj ceniti te lastnosti in si za njih prizadevati. V svojem življenju in pri vzgoji otrok.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Tatjana Jakovljević: Preveč pozornosti otroku dela več škode kot koristi
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Mag. Miran Možina: Starši naj otrokom omogočijo močno socialno mrežo in pristne stike
Delno povzeto po simplyrootedfamily.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Strinjam se, skromnost je lepa čednost.
Kaj pa ponižnost? Zame ponižnost ni klečeplazenje, poniževanje in prilizovanje nekomu, pač pa razumevanje, da nismo vredni več od drugih in da moramo druge ljudi spoštovati in ne jih gledati zviška, ne glede na to, da živijo na obrobju družbe. Da imamo do drugih korekten odnos, da nismo nesramni in arogantni.
Žal se dogaja, da smo ljudje do svojih nadrejenih ali do ljudi, ki so na položaju pretirano ponižni, prijazni in jim dobesedno “lezemo v rit”, to pa zato, da bomo od tega imeli korist.
Nasprotno pa gledamo zviška npr. na čistilko, ki čisti javna stranišča, z lahkoto nahrulimo prodajalko, ki nam je pomotoma vrnila kakšen evro premalo, ali gremo mimo klošarja, ki nas prosi za en euro, kot da ga nismo videli.
Toda tudi čistilka, tudi smetar, tudi vsi tisti ljudje, ki delajo najbolj umazana in najslabše plačana dela, so ljudje in tako jih tudi glejmo! Spoštujmo jih! Nismo več vredni od njih.