Vir: ShutterstockParadižniki so posajeni in že dajejo prve plodove. Ker rastlina hitro raste, potrebuje pravilno skrb, da ostane zdrava in daje zdrave in obilne plodove. Zato je pomembno, da jo pravilno negujemo in oskrbujemo. Kaj to v praksi pomeni?
Prvo, kar moramo vedeti, je to, da obstajata dva tipa paradižnikov, ki rasteta različno in posledično zahtevata drugačno skrb.
Nizek paradižnik
Nizek paradižnik, poznan tudi kot grmičast paradižnik, raste zgoščeno in ne potrebuje obtrgavanja oz. obrezovanja. Njegova značilnost je, da raste kot grmiček. Ko obrodi, preneha rasti, plodovi na njem pa dozorijo istočasno. Takšne so recimo nekatere sorte pelatov.
Visok paradižnik
Ta paradižnik pa raste v višino vse do prve slane. Med celotno rastjo nastavlja cvetove in tvori plodove, ki dozorevajo od spodaj navzgor. Te obiramo sproti, ko dozorevajo. Pri tem tipu paradižnika lahko dobimo večjo količino plodov, vendar pa zahteva tudi več nege. Če ga pravilno obrezujemo, nas bo razveseljeval z oblilco plodov skozi celo poletje.
Obrezovanje paradižnika ni težko, če vemo, kaj počnemo
Odstranjevanje zalistnikov. To so poganjki, ki se pojavijo med steblom paradižnika in listom. Če jih pustimo, iz njih zraste novo steblo. To dodatno steblo bo matični rastlini pobralo več hranil, zaradi česar bodo plodovi manjši, kot bi bili sicer. Hkrati pa je takšna rastlina bolj nestabila in dovzetna za poškodbe in se recimo ob močnem vetru hitreje zlomi. Njihovo odstranjevanje pa je pomembno tudi zato, da je rastlina bolj zračna in je zato manj dovzetna za razne bolezni. Če jih pustimo, rastlina postane bolj grmičasta, tvori ogromno listov in manj plodov, česar pa si ne želimo.
Najbolje je, če zalistnike odstranimo že, ko so še čisto majhni. Te enostavno odtrgamo oz. odlomimo. Če so majhni, jih lahko odščipnemo kar z nohti. Večje zalistnike je bolj priporočljivo odrezati, da ne poškodujemo stebla rastline. Najbolje je, da zalistnike odstranjujemo redno in pogosto, hkrati ko privezujemo rastlino v opori.
Odstranjevanje listov. Odstranjujemo stare, poškodovane ali obolele liste. Te odrežemo pri steblu. Liste praviloma odstranjujemo, ko je njihova naloga zaključena. Takšne liste prepoznamo po rumeni barvi. Tak list porabi več hranil kot jih tvori in zato za rastlino ni več koristen. Večina fotosinteze potega v mladih listih pri vrhu rastline.
Odstranimo vse liste, ki se dotikajo tal. Z odstranjevanjem nižje ležečih listov pripomoremo k boljši osončenosti spodnjega dela rastline in hitrejšemu dozorevanju plodov. To je še posebej pomembno, če rastline rastejo blizu skupaj ali če med paradižnikom gojimo še druge nizke rastline, na primer baziliko. Takšni listi so tudi veliki porabniki vode. Z njihovo odstranitvijo zmanjšamo potrebo rastline po vodi. Takšna rastlina bo dle časa zdržala brez zalivanja in bo tudi manj nagnjena k gnitju cvetov.
Z odstranjevanjem spodnjih listov tudi povečamo zračnost rastline in s tem preprečimo nastanek bolezni. Pa še ena prednost je: na primerno obrezani rastlini bomo tudi lažje opazili morebitne škodljivce.
Nekateri sicer odstranijo vse liste pod plodovi. Sama tega ne priporočam. Rastlina liste potrebuje za fotosintezo, hkrati pa z njimi tudi nekoliko zaščiti plodove pred sončnimi ožigi. Dodatno lahko odstranimo tudi nekaj listov po celotni rastlini, če želimo povečati zračnost rastline ali če list preveč sili oz. raste v sosednjo rastlino.
Koliko listov boste odstranili, je odvisno od lokalnega podnebja ter načina gojenja paradižnika
Skrajševanje listov. Namesto da list odstranimo v celoti, ga lahko samo prikrajšamo. S tem zmanjšamo izgube vode, povečamo zračnost in osvetljenost rastline. To velja tako za liste, ki se dotikajo tal, kot večje liste drugod po rastlini. Učinek na rastlino je podoben kot pri odstranjevanju listov, le manj drastičen.
Koliko listov boste odstranili, je odvisno od lokalnega podnebja ter načina gojenja paradižnika. Pri nas na Primorskem, kjer paradižnik gojimo nepokrit na prostem, moramo pustiti precej več listov, ki služijo kot zaščita pred premočnim soncem, kot recimo nekdo na Gorenjskem, ki paradižnik goji v rastlinjaku in več listne mase pomeni tudi večje tveganje za razvoj plesni.
Vršičkanje. Gre za postopek, ko odščipnemo ali odrežemo vrh glavnega poganjka, da ta ne raste več v višino. Paradižnik raste vse do slane. Če so na njem še nezreli paradižniki, jih je takrat potrebno obrati še zelene. Z vršičanjem pa preusmerimo energijo, ki bi jo rastlina sicer porabila za rast v višino, v dozorevanje plodov. Na ta način plodovi hitreje in pravočasno dozorijo. Rastlino vršičkamo proti koncu rastne sezone. Rastlina po vršičkanju ne tvori več novih plodov, plodovi, ki pa so že na rastlini, pa postanejo večji in večja je tudi verjetnost, da bodo do konca dozoreli.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Vsako leto se ubadam s tem, ali sem pravilno odstranila zalistnike. Dokler paradižnik dobesedno ne “podivja”, je to še enostavno početi. Moja pokojna mama mi je vedno govorila, da lahko pustimo samo dva vrha. Ko pride paradižnik do neke točke, pa začne dobesedno rasti na vse strani. Potem naredim nekako po svoje, po lastni logiki, tako kot se mi zdi prav.
Letos se mnogi pritožujejo, da so paradižniki bolni. Tudi pri mojih opažam, da se pojavlja na paradižnikih črna pika, pričnejo počasi gniti. Naredila sem škropivo iz sode bikarbone, kapljice detergenta za posodo in žličke olja. Nekajkrat sem jih poškropila, vendar ne pomaga prav dosti.
Paradižniki so letos tudi polni smrdljivcev – zelenih hroščev. Vsak dan jih pobiram, naslednji dan pa jih je spet vse polno.
Kako je bilo včasih vse bolj enostavno. Paradižnike smo imeli kar v njivi. Nihče jih ni škropil. Vedno so dobro obrodili. Se ne čudim, če nekateri kar obupajo, zanemarijo vrt in posejejo travo.
Če hočeš, da ti kaj obrodi, moraš vložiti veliko truda, imeti pa moraš tudi nekaj znanja.